Lignano Sabbiadoro-Cordovado-Mulino di Boldara-San Michele al Tagliamento-Lignano Sabbiadoro (kolesarjenje, <-> 90 km, ↗ 160 m)

Mali traven, sobota 13.4.2024

Poletne temperature so me spet zvabile na kolo, tokrat poletno napravljenega. Ne pomnim, kdaj sem zadnjič v kratkih rokavih in hlačah sedel na kolo, zna biti, da v prvi polovici aprila še nikdar.   

Lignano z bližnjo in zadnje čase ne prav bližnjo okolico mi je že dokaj domač. Počasi mi leze pod kožo, podobno kot so mi davno tega zlezli pod kožo karnijski vršaci ino kraji pod njimi. Pravzaprav mi je ves svet od Marine Julie v Tržiču do Caorleja precej ljub, že prej sem ga rad obiskoval, sedaj s kolesom še toliko bolj. Kaj šele bo, če si res omislim še SUP ...

Sabbiadoro sem določil za izhodišče, tam je veliko parkirišče. Vedoč, da bo čez dan precej toplo, sem se potepa lotil po sistemu light&fast, vse potrebno sem stlačil v žepe na hrbtu kolesarskega dresa. Je povsem zadostovalo, le pijače bi lahko imel več kot samo en bidon. Do bližnje Bevazzane sem se lepo ogrel, potem pa še nekaj časa kolesaril po znanih mi cestah, preden sem zavil proti še neobiskanim krajem.

Mulino di Bordara je bil končni cilj mojega današnjega potepa, med potjo do tam sem mimobežno obiskal še Cordovado. Mimobežno zato, ker sem sklenil, da bodo bodoča kolesarska potepanja v teh ino drugih krajih tako načrtovana, da se bodo pričela s kofetkom in briochem, v drugi polovici potepa pa se bodem ustavil nekje ob poti na južini. In če bo kje blizu, še gelato, ko bo bicikel že na prtljažniku. Pred obedom pa seveda še nekaj malega turizma, odvisno od kraja, kaj ima za pokazati.

Tudi danes avtomobilskega in tovornega prometa ni bilo kaj dosti, z izjemo tisto nekaj malega na glavni cesti, kolesarjev pa precej. Ni kaj, krasni kraji, dobre ceste in prelestno vreme, celo pretoplo za prvo polovico aprila. Do opuščenega mlina, nekako na pol poti, gledano potep v celoti, sem zmogel hitro, vsaj zdelo se mi je tako. Navkljub temu, da sem nekaj malega počival v Cordovadu, pred obzidjem srednjeveškega mesteca. Pri mlinu sem prislonil bicikel na ograjo mostu in se sprehodil ob vodi, se tudi razgledal in malce spočil. Pogrešal sem klopco na obrežju, ob vodi, vsaj tam, kjer sem bil, morda je kje drugje ob vodi. Prijetno sveže je bilo nad rečico, hlad deroče vode je res prijal.

Nadaljeval sem proti Portogruaru, kjer sem v njegovem predmestju zavil nazaj proti Lignanu. Na križiščih sem vsake toliko pokukal kam vodijo ceste v to in ono smer in ideje za nove potepe so se porajale ena za drugo. Ker sem bil na poti light&fast, z minimalno opreme ino provianta torej, mi je počasi pričelo primanjkovati pijače, ploščici sem pozobal že precej prej. Zato sem se v zaselku Pozzi, tik pred San Giorgiem dal Tagliamento, ustavil v prijetnem lokalčku ob cesti in si tam privezal dušo. Klasika, kofe, Coca Cola in brioche, prihodnjič bom najverjetneje nekje ob takem času iskal pašto ali pizzo. Prijalo je posedeti v senci, saj je bilo res vroče, čutil sem, da me je po nogah in rokah sonce kar dobro ožgalo. Prihodnjič bo krema z menoj, jutranje mazanje še doma je očitno premalo, desetletja dolgo se tega zavedam vsako pomlad v gorah, peš in na turni smuki, sedaj se bom še na biciklu. Le kdaj bo zaleglo, če sploh kdaj.

Spočit in okrepčan sem nazaj do izhodišča zmogel zlahka, no, tudi prej ni bilo kaj prida težko. Tokrat sem se v Lignano pripeljal pri drugem krožišču, preden sem po Viale Europa prišel do avta, sem se zapeljal še po stranskih ulicah, radi prihodnjih obiskov seveda.

Pri avtu pa šok. Bicikel na streho, sam v druge cunje in obutev, pogledam na termometer in ta kaže 31 stopinj. Plus enaintrideset stopinj in to trinajstega aprila. Zapeljal sem se do plaže, do tam sem moral mimo dveh lekarn, ki imata zunaj zaslon, ki kaže čas, datum in temperaturo. Ni kaj, trideset in enaintrideset izmerjeno tudi tam, noro.

Bližje sem bil obali in s tem plaži, več je bilo prometa. Na enem od križišč sem vprašal policistko in policista, ki sta bila ob cesti, kod se najde kak brezplačen parking in izvedel, da je do konca aprila povsod zastonj in da bom ob obali težko našel prostor. Naj raje parkiram na eni od vzporednih ulic, kar sem dejansko storil, tam s prostorom ni bilo težav, pa še avto sem imel v senci. Pet minut sprehoda do plaže je prijalo, tam pa vse črno, toliko jih je bilo željnih sonca, nekaj njih tudi hladnega morja. Do gneče mi ni, zato nisem šel namočit stopal, tudi tam ne, kjer je bilo vse prazno, na plačljivem delu plaže, kjer dobiš poleg svoje parcele tudi ležalnik in senčnik. Raje sem stopil v bližnji lokal, komaj sem našel prosto mizico, v senci kakopak, in si vzel čas za pizzo in pijačo. 

Čeravno sem vedel, da je Nejc v Ljubljani, v petek sva se dobila na kosilu, in da sta njegova nona in nono na kolesu nekje v Posočju, sem se vseeno ustavil v Solkanu. Že dolgo nisem bil pri Maji, čeravno je vedno z menoj. Lonček netreska sem ji nesel, namesto svečke, le ta bo zlahka zdržal do naslednje zime, ko spet prinesem brin. 

Deset let bo, kar je ni, spomini pa tako živi, kot da je odšla nedavno. Najini spomini so samo še moji, njeni so odšli z njo, moji nekoč odidejo z menoj ...

-> posnetek prevožene poti

Piccolo Belepeit

Mali traven, sobota 6.4.2024

Človek bi pomislil, da bi morali številki dneva in meseca zamenjati, četrti junij in ne šesti april, tako toplo je bilo. Vroče, pravzaprav, saj se je april šele dobro začel.

Precej vrhov nad Klužami sem že obiskal, po raznih poteh, pred časom sem v prijetni družbi nekaj že obiskanim dodal še nekaj manj znanih ino obiskanih, ker so bili pač ob poti. Oziroma tik nad. O cilju današnjega potepa sem nekaj malega prebral davno tega, a je bilo kot kaže dovolj, da se mi je hrib vtisnil v spomin in sem se vsake toliko spomnil nanj. Potepe tod okoli običajno začnem v Klužah, tokrat pa sem izhodišče imel v bližnjem zaselku Villanova, žal zanj ne najdem slovenskega imena. Tako sem imel nekaj manj hoje po kolesarski stezi na začetku ino koncu potepa.

Čudovito jutro je obetalo imeniten dan, ni manjkalo dosti, da bi iz čiste radosti glasno zavriskal, ko sem stopil iz avta. Čeravno je bilo toplo, sem s potepom začel v jopici, menil sem, da zna biti višje v gozdu hladneje. Ni bilo. V nahrbtnik sem vtaknil zemljevid, ta je vedno z menoj, ko se odpravim nekam, kjer še nisem bil, drugače pa mi zadostuje tisti, nameščen v telefonu. Za pokukat kdaj sem in kdaj drugam, je čisto dovolj. Tokrat sem imel celo naloženo sled (GPX), doma nisem niti pomislil, da mi bo na vrhu prišla precej prav.

Namesto po ozki in strmi cestici, vrh katere je tudi manjše parkirišče, sem raje stopil proti slapu Belepeit. Med hišami sem pod kolesarsko stezo prišel pod slap, res je mogočen, nato pa po kolesarski stezi nadaljeval v smeri Trbiža, skozenj bližnji tunel. Spomin na minulo turo, ko sem s flashem zvečer ugasnil razsvetljavo v njem, ker je flash zmotil senzorje in so mislili, da se je zdanilo, je bil še kako živ. Tokrat v tunelu nisem fotografiral, tudi svetilke nisem potreboval, bilo je dovolj svetlo. Na koncu tunela, tik za samim robom oboka, sem zavil levo na potko in po njej prišel na cesto, katero sem omenil zgoraj. Na parkirišču sem zavil pred hišo in preko dvorišča nadaljeval v redek gozd, velika rdeča znamenja so bila vidna od daleč. Znamenja v obliki rdečih lis, črt, ne bolli rossi, kot so običajno na brezpotjih, še manj markacija CAI. Običajno sem šel spodaj po kolesarski do odcepa CAI pešpoti, tokrat pa sem se namenil na neoznačeno pot, ki nekako vzporedno z markirano vodi v isto smer do taistih stavolov. Čemu vedno po enih ino istih poteh, če je blizu še kaj manj uhojenega, recimo.

Zamišljen, tudi malce raztresen, sem sledil tem rdečim znamenjem desno gor, v precej strm breg, in kmalu prišel do velikega električnega droga. Pravzaprav dveh, eden blizu drugega. Na enem je bilo rdeče znamenje podobno puščici, ki je kazala dol, torej tja, od koder sem prišel. Pokukam levo, v smeri kamor bi moral, tam nič. Nobenega znamenja, še manj stezice. Desno zagledam stezico in na drevesih obledela modra znamenja, takoj vem, da to ni to, pokukam še na telefon in vidim, da sem sem gor prišel brez potrebe. Malo nazaj, par minut recimo, pridem do razpotja, kjer sem napak zavil, in vidim, da se naprej v pravo smer nadaljuje krasna stezica, široka za MTB. Še danes ne vem, čemu sem zavil gor ven, v napačno smer. Kakorkoli, v nadaljevanju s stezico nisem imel težav, čeravno je bila sem ter tja slabše razvidna, ponekod tudi zaraščena, in da je kaj kmalu potem, ko sem jo spet udel, zmanjkalo rdečih znamenj. Šel sem v pravo smer, ves čas po malem navzgor, vedoč, da se bom prej ali slej priključil markirani poti. Kar se je v doglednem času tudi zgodilo, po njej sem kmalu prišel do razpotja, kjer sem nadaljeval levo po CAI 425 v smeri Stavola Polizza. 

Do sem in naprej na Plananizzo mi je pot domača, večkrat sem hodil tod, tudi že letos. Doma sem na predvečer pred turo še zadnjič pokukal na zemljevid, da "osvežim spomin", zapomnil sem si tri mesta, kjer naj bom pozoren, da na pravem mestu zavijem v pravo smer. Prvo ključno mesto je malce naprej od stavola, na krajši uravnavi se dokaj neopazno v levo odcepi stezica, označena s CAI 425a. Moram reči, da čeravno sem šel že večkrat tod mimo, tega razpotja in stezice nisem nikoli opazil, vsaj spomnim se ne. Verjetno zato, ker sem tod vedno hodil sestopajoč in se nisem kaj dosti oziral na okolico, na samem razpotju pa tudi ni nobenega smerokaza ali napisa na skali/drevesu, da bi bilo lažje razvidno. Kakorkoli že, danes sem vedel, da moram za stavolom kmalu levo in stezico sem zlahka udel. Resda skromnejše uhojena, a z markacijami na drevesu, da zagotovo veš, da si na pravi poti. Ni trajalo dolgo, da sem skozi še precej gole krošnje dreves zagledal vršno pobočje hriba, na katerega sem bil namenjen, precej strmo in neprehodno je bilo videti vse skupaj. Vrh vsega se je vmes slutilo grapo, sotesko, vsaj videti je bilo tako. In res me je pot privedla nad globel, v kateri je tekel potok, kmalu sem hodil po krasni polici pod skalnatimi previsi in po njej prišel do potoka in slapičev nad njim. Na polici mi je bilo edinokrat ta dan res hladno, skoraj me je zazeblo, senca in bližina mrzle vode, ni kaj. Tod me je presenetilo tudi zidano vodno zajetje, zna biti da za spodnji stavolo Polizza, kjer je en objekt za silo obnovljen, zgornji, ki ni daleč naprej, je samo še ruševina. Previdno sem prečil kar deroč potok in nadaljeval po krasni mulatjeri gor ven, po pobočju, ki je bilo od spodaj videti malodane neprehodno.

Ruševine gornjega stavola niso bile daleč, tam me je čakalo drugo mesto, kjer sem moral popaziti, da sem zavil v pravo smer. Tik za ruševinami sem zapustil pot CAI 425a in zavil ostro desno, na mestoma slabše vidno stezico. 

Le ta je hitro postala zelo strma, skoraj kolenogriz, kar mi je bilo po svoje kar prav, saj se tako hitreje nabere višina. Presenečen sem bil, da mi je šla pot odlično izpod nog, saj peš že lep čas nisem bil nikjer. Na biciklu pač. Med hojo sem oprezal za odcepom, stezico, kjer bom moral še enkrat desno, da bom prišel na vrh. Če bi nadaljeval po tej, na kateri sem bil, bi prišel do Stavola Belepeit, le to pa imam v načrtu nekoč prihodnjič, v sklopu drugega potepa. Hodim in hodim in zagledam stezičko, zavijem nanjo, pogled na višinomer mi razkrije, da je vrh samo še dobrih sto metrov višje. Tudi ta stezica je na začetku precej strma, potem pa se unese in nekaj časa se hodi skoraj po ravnem. Tod nekje, na položnem prečenju pod vrhom, sem falil pot proti vrhu. Lep čas sem hodil skoraj po ravnem, pričakujoč odcep proti vrhu, pa nikjer nič. In ko se je stezica skoraj že pričela spuščati, sem vzel telefon iz žepa in pogledal na zemljevid, kjer sem imel vnešeno sled. "Ti šment," sem pogodrnjal in šel nazaj, kar nekaj časa tako. Ko sem mi je teren proti vrhu zazdel manj strm in s tem lažje hoden, tudi manj poraščeno je bilo nad menoj, sem še enkrat pokukal na zemljevid, videl, da je vrh skoraj nad menoj in tako kar na gliho nadaljeval gor ven. Ni se mi ljubilo tolikanj nazaj, da bi udel stezico, če bom še kdaj tod, bom takrat bolj pazljiv. Kar hitro sem zmogel na vršno pobočje, šel tam malce desno in že sem na robu gozda zagledal lesen križ. Vrh Piccolo Belepeita. Juhu, eden zadnjih tod okoli, na katerem še nisem bil. Sedel sem k počitku, ugotavljajoč, da mi je podobno vroče kot mi je običajno nekaj mesec kasneje. Uboga narava, kaj smo naredili z njo, letnih časov skorajda ni več. Predlani suša in požari na Krasu, lani povodenj, letos vročinski val v začetku aprila, še dobro, da se ne ve, kaj nas letos še čaka ...

Zgoraj sem užival, kot že dolgo ne. Zna biti da vsled tega, ker sem bil zadnje cajte na biciklu in se mi je po gorah že pošteno kolcalo. Razgledi na kaninsko pogorje, Muzce, Javor in Lopič, če sem stopil vstran tudi na Montusel in Cozzarel, dočim sem Amariano in Pisimoni nekaj časa opazoval nižje med vzponom. Seveda tudi Plananizza in vrhovi pod njo, med drugim Monte Belepeit, obiskani nedolgo tega. Trave vrh Piccola so bile tako suhe in mehke, da bi zlahka zalegel, a mi je daljše posedanje, razgledovanje in premišljevanje, tudi spominjanje, zadostovalo. Dobro denejo takšne sorte odklopi, ko je okoli tebe tako lepo in misli samo na lepe stvari pomislijo. Med počitkom sem poklepetal z Nejcem in prijateljico, v "tipkani" obliki, z dodatkom nekaj fotografj, lepo je lepe stvari deliti s tistimi, ki so ti blizu in so tega veseli.  

Sestop sem opravil po drugi strani, to je, z vrha sem nadaljeval na drugo stran hriba navzdol, sledeč sila slabo razvidni stezici v visokih travah. Vmes sem moral celo nekaj malega navzgor, na vzpetinico, ki mi je bila ne vem čemu čisto odveč. Jo želim obiti po desni, zaraščeno, poskusim levo, strm gozd, ne tu, ne tam, nič stezici podobnega. Pokukam na zemljevid in vidim, da sled pelje čez nebodigatreba vrh, zato grem tistih nekaj metrov gor, da sem potem lahko šel spet dol. Stezica se je v visokih travah povsem izgubila, držal sem se sledi na zemljevidu, bolj ali manj, in po doglednem času naletel na markacijo na drevesu. "To je to", sem predvidevam da glasno zavzdihnil, in nadaljeval s s sestopom. Pot me je kmalu pripeljala do potoka, osvežitev je dobro dela tako pregretemu čelu, kot suhemu grlu, nekaj mrzle vode je seveda odšlo tudi z menoj. Onstran potoka sem prišel v blagodejno senco, z mislimi kdo bi vedel kje, me preseneti nekakšno renčanje. Kar zdrznil sem se, pogledal v smeri, od koder je prihajal ta glas in zagledal moža z manjšim psom. Sedela sta ob poti, mož je malical, kuža pa na pogled sicer prijazen, a godrnjajoče se oglašujoč. Pozdravim moža, mu odgovorim s katerega vrha sestopam, poznavajoče prikima, še mandi in že sem bil sam. Pogosto sem na takih poteh, da včasih ves ljubi dan ne srečam nikogar, takrat se tako odklopim, da se morebitnih srečujočih skoraj ustrašim, saj povsem odmislim, da bi znal kje blizu biti še kdo. Samota, ki te ljubim samotno. 

Mož in pes sta imela malico prav na križišču poti, tam sem stopil na pot, po kateri sem sestopal s Plananizze. Pravzaprav sva, zadnjič sem bil tod v prijetni družbi. Navzdol je letelo, da je bilo veselo, čeravno sem bil peš in ne na biciklu. Imelo me je, podobno kot ko sem zjutraj stopil iz avta, da bi zavriskal iz čiste radosti, tako fino fajn sem se imel in se mi je dogajalo. Nekaj malega pred Stavolom Polizza sem skrajšal korak, da sem pogledal, kod sem nekaj ur prej zavil na CAI 425a. Ni kaj, markacije v tisto smer so, kakega napisa, smerokaza, pa ni. Nič čudnega, da sem dosedaj vedno kar padel mimo, na poti v dolino, saj te od tod do avta čaka še kar lep kos poti. Nižje pod stavolom, že na precej odprtem svetu, je postalo poletno vroče, še nižje pa so mi prišli nasproti mislim da trije mladi pari z otroki na ramenih. Brez nahrbtnikov, v supergah, deca pa take starosti, da verjetno sama še ni znala hoditi. Kdo ve, kam so bili namenjeni. 

Že precej nizko sem izbral najkrajšo pot do kolesarske steze, vsaj mislim, da krajše ni, šel čez drugi tunel kot zjutraj in po taistih stopinicah kot takrat sestopil do slapu oziroma tolmuna pod njim, osvežitev je dobro dela. Zelo dobro. Potem pa še tisto nekaj malega med hišami do avta, katerega sem moral pošteno prezračiti pred odhodom domov. 

Kam prihodnjič se bo kot običajno težko odločiti, še bolj, kako. 

Should I bike or should I walk ...

-> fotografije Piccolo Belepeit

-> posnetek prehojene poti