Leva - Špik Hude police ( sentiero A. ed E. Leva , Cima di Terrarossa )

Že rumenijo gozdovi in oblaki počasneje jadrajo svojo pot.
In tiho, tiho je v meni in tiho je naokrog.

                                       ( Ivan Minatti )

Pogosto je tako, da se mi trije koncem poletja ali zgodaj jeseni poiščemo in ko se najdemo, kaj lepega ušpičimo. Manj pogosto je tako, da se nas najde kaj več kot trije.

Našli smo se pri jezeru in pol ure kasneje že zagrizli v breg. Polno parkirišče je obetalo gnečo, prostrana pobočja nad planino pa upanje, da se bomo na njih porazgubili. Ostenje, po katerem nas bo vodila pot in gora, na katero se bomo povzpeli, sta bila obsijana s soncem, ki je grelo na vso moč, tako da smo bili veseli vsake sence, ki smo jo našli tekom ture. 

Naše gore smo se lotili z leve po Levi, gor pa pripelje tudi pot iz desne, ki ni Desna, ampak je Ceria Merlone. Tisto, ki pripelje naravnost gor iz planine, pa smo kasneje uporabili za naravnost dol. 

Pot Leva nam je bila v veselje ; hodili smo po ozkih poličkah nad globokimi prepadi, sem ter tja splezali enkrat gor in drugič dol iz poličke na poličko, čisto na koncu pa po lojtrci dosegli vršna pobočja našega Špika. 

Tam smo spet naleteli na gnečo, tako da smo komajda našli primeren prostorček na vrhu. Za okrepčilo in uživanje v dolce far niente smo si vzeli kar precej časa in ko smo se odpravili navzdol, je bil vrh že skorajda prazen. Tako kot mesec dni nazaj, ko sva tam pohajkovala s princesko, so nas tudi tokrat spremljali številni kozorogi, nekateri od njih tako pogumni, da si jih skorajda lahko prijel za roge. 

Pri koči smo še malce posedeli in si privoščili opojen kapučino, nato pa ne dosti kasneje odpotovali nazaj domov. 

Ker je bilo fajn, ni daleč dan, ko bomo spet vzeli pot pod noge.

=> fotografije Leva - Špik Hude police

Matajur - Monte Maggiore

Nikoli ne veš kako močan si, dokler biti močan ni edina možnost, ki jo imaš.

                                         ( Bob Marley )

Letošnjo pomlad nama je šlo zložneje kot minulo. V breg in z brega navzdol. Pa poprej nisva nikdar hitela, ne gori, ne doli grede. Morda je bilo to opozorilce, ki sva ga spregledala.

Poleti nama je šlo zložneje še kanček počasneje, vse do konca dopusta, ko nekako ni šlo več. Zagotovo je bilo to opozorilo, ki ga nisva spregledala.

Ko sva šla s princesko na Špik Hude police, nisem vedel, da bom nekajkrat nekaj naslednjih tur opravil sam s princesko . . . 

In ko sva šla z Majo v Trento konec avgusta, namesto v zlati jeseni, kot sva si sprva želela, nisva vedela, da sva šla zato, ker pred prihodnjo pomladjo verjetno ne bi zmogla več . . . 

So dogodki v življenju, ki se jim lahko ogneš, so dogodki, s katerimi opraviš z levo roko in so tisti, katerih se moraš lotiti na vso moč, da jih zmoreš. In jih, z močno voljo  in obilo pozitivne energije tistih, ki so ti bolj in najbolj blizu.

Matajur naj bo zadnji pred in prvi po, sva se zmenila na vrhu. In tisto, kar se zmeniva, drži kot pribito. 

Zato smo se, brez princeske v breg pač ne gre, zapeljali do koče Pelizzo, da bo vzpona manj in časa za poležavanje na vrhu več. 

Dan je bil prelesten, sonca obilo, toplote skoraj preveč. Kar dolgo smo uživali zgoraj, preden smo se po drugi poti odpravili navzdol. 

Krožna tura je pač krožna, ne glede na to, koliko narediš v višino in dolžino. Tudi domov smo potovali po drugi poti, kot tja grede - zjutraj onstran meje, da sva v Čedadu nakupila vse potrebno za okusne panine in  v Špetru jabolk za kak teden dni, popoldan pa tostran, da sva prižgala svečko noni in nonotu na počivališču.

Večer smo preživeli vsi skupaj, tudi princeska, ob prijetnem klepetu. Doma.

Fotografije => Matajur - Monte Maggiore