Velika Bavha - Monte Robon

Če je moje življenje peščena ura, ki so jo pred pol stoletja obrnili naokoli in je pričela teči in so leta mojega življenja peščena zrna, ki polzijo iz zgornje posodice v spodnjo, koliko jih je še ostalo, peščenih zrn in le kaj se skriva v njih. Dveh dogodkov, sestavnih delov življenja, verjetno ne bom nikoli doživel na zavedajoči se način ; začetka in konca, rojstva in smrti. Verjetno zato, ker se rojstva v ničemer ne spominjam in zna biti, da prav tako ne bom vedel, kdaj sem zadnjič zajel sapo. Kdo ve, ali imajo prav tisti, ki pravijo, da konec ni konec, temveč je le začetek nečesa novega.

Čeravno so napovedi obetale, da se bode že dopoldan zjasnilo in da naj ne bi bilo ne mraz, ne mokro, jim nisem kaj dosti verjel. So to izkušnje ali občutek, morda slutnja, ne bi vedel. Vem le, da se mi ni prvič zgodilo, da se je uresničilo, kar sem slutil, čeravno so bili obeti drugačni. In s tem ne mislim samo na vremensko napoved.

Navkljub temu, da sva se odpravila precej bližje kot običajno in četudi nisva nameravala najvišje in najdlje, sva zdoma spet odpotovala, ko je bila zunaj še tema. Ko se je pričelo svitati, je pričelo tudi deževati in potem je vso pot bolj ali manj deževalo in tudi, ko sva vzela pot pod noge, je rahlo rosilo. Nekaj malega modrine na nebu je bilo le v smeri Strme peči, drugod pa veliki, temni oblaki, ki niso obetali skorajšnje spremembe na bolje. 

Običajno so začetki takšni, da se s princesko ne ujameva povsem, s kakšnim tempom naj pričneva s turo. In se malce prilagajava, vsaj na začetku, potem pa kar gre nekako. Tokrat je šlo nekako že vse od začetka. Ob smučišču, prek njega in nad njim, sva prišla v gozd in tam zložno nadaljevala navzgor po bolj ali manj ohranjeni mulatjeri, označeni s številko šest tri šest. Ko sva prišla iz gozda so pogledi in razgledi zmogli daleč, oblačnemu vremenu navkljub. Kako lepe so gore tudi v manj lepem vremenu, zavite v oblake in meglice, narahlo pobeljene z jesenskim snegom. In kako zeleni so macesni in so budni in brlizgajoči svizci, kot da zima še ne bi narahlo potrkala na duri . . . 

Do razpotja, kjer se zavije v desno proti Prevali in kjer sva midva zavila v levo proti Veliki Bavhi, sva zmogla hitro. Tam je prenehalo rositi in je pričelo pihljati, bilo je hladno, zato sva brez postanka nadaljevala pot. Dolgo prečenje čez prostrani in razgibani kraški svet naju je pripeljalo do peščene krnice, v katero sva morala sestopiti in iz katere sva se morala povzpeti, če sva želela na najin hrib in kmalu sva bil tik bivaka malce pod vrhom. 

Skozi kraški labirint majavih skal nad globokimi škrapljami so nama pomagali možici, ponekod sem princeski malce pomagal, enkrat sva morala preskočiti oziroma prestopiti podrt prehod, pod katerim je bila kar precejšnja praznina in po treh urah vzpona, skoraj do minute natančno, sva stala ob piramidi na vrhu. Navkljub oblačnemu vremenu se je videlo daleč, res daleč in navkljub rahlemu rosenju in blagemu vetru nama je bilo prijetno.

Že tretjič sem stal tu zgoraj in že v tretje si je bilo vreme jako podobno. Slučaj ?!  

Do peščene krnice, kjer je svet takšen, da če bi hodil bos in imel zaprte oči, bi zlahka pomislil, da si na morski obali, sva sestopila po taisti poti, tam pa zavila desno in po poti označeni s številko šest tri sedem sestopila v dolino. 

Pot naju je skozi ozka vrata povedla pod zahodno steno Velike Bavhe, nekaj nižje sva prečila grapo Rio Robon in še nekaj nižje prispela do Fontane Pian delle Lope. Tako pravijo idiličnemu kotičku, kjer pogosto po skalah polzijo potočki in kjer je ponavadi samotno, zato je tam prijetno posedeti in počiti. Tudi midva sva tu dolgo posedela in si temeljito privezala dušo, preden sva nadaljevala s sestopom. 

Ko sva blizu vrtače Buco del Cucco prišla na gozdno cesto, naju je kmalu zatem čakal še poldrugi kilometer asfalta do izhodišča, kateremu sva se uspešno ognila s hojo po travi tik ob. Ko sva odpotovala domov, vreme ni bilo nič drugačno kot zjutraj, le modrega neba je bilo nad Strmo pečjo nekaj več.

Zanimiva in privlačna tura, zato skoraj zagotovo tretjič ni bilo zadnjič. Mi jo bo uspelo nekoč prehoditi v jasnem vremenu, z belim oblakom ali nekaj njih na nebesno modrem nebu ?!

=> fotografije Velika Bavha - Monte Robon

Col Gentile in Monte Veltri

Nekje na soncu dolgo bi slonel 
in bi prešteval bele pajčevine
jesenskih dni; gozd bi žarel
in čakal, da poletje mine;

da listje porjavi in obledi, 
da pride čas, ko pade slana
in potok se skali
in je tema zarana.

Nekje na soncu, daleč od ljudi, 
prešteval in premišljal bi spomine
ves dolgi dan, ko gozd žari 
in čaka, da življenje mine.  

                   ( Kajetan Kovič )

Težko rečem, kaj je tista pika na i, na podlagi katere se odločim za to in ne za ono goro. Oziroma kdaj sem in kdaj tja. So gore, katerih obisk dolgo načrtujem in željno pričakujem in so gore, na katere se odpravim v skladu s trenutnim navdihom. So vrhovi, na katere se odpravim v slabšem vremenu in/ali v slabših razmerah, ko se mi ne ljubi potovati daleč ali hoditi visoko in dolgo. In so vrhovi in teh je neprimerno več, za katere rad vstanem sredi noči, potujem nekaj sto kilometrov v eno smer daleč in hodim in hodim ure in ure dolgo in na stotine metrov visoko.

Ozka in strma cesta naju je v nedeljo pripeljala na prelaz Forca di Pani, kjer je princeska komaj pričakala, da je skočila iz svojega boksa in kjer sem bil jaz kot da bi gledal upočasnjen posnetek. Do Casere Chiarzo sva prišla po krasni, zložno vzpenjajoči se stezi v gozdu in tam za navzgor izbrala zahtevnejšo pot, saj sva po lažji nameravala sestopiti. 

Pot naju je prek podrte grape pripeljala do mogočnega ostenja, pod katerim sva po ozki polički, katera je bila mestoma izpostavljena in je bila na enem mestu tudi zavarovana, prišla do skrotastega pobočja, kjer sva se nekaj višje priključila na lažjo pot. 

Tu sva malce počila in se razgledala, saj sta se od tu imenitno videla oba vrha in greben med njima. Markiranim potem navkljub je pokrajina delovala precej divje in me je zelo spominjala na brezpotja nad Trento. Nekaj višje sva se srečala s starejšim parom, kateri je prišel po ovce, da jih odžene v dolino. Zanimalo ju je, kaj je tisto, kar me vleče v njihove kraje, še posebej v Karnijo, ki sem jo tako pohvalil in razumela sta me, ko sem jima dejal, da me privlačijo neznani kraji in neznane gore, samota in nenazadnje prijazni ljudje, ki tam živijo. Od tam do sedelca, bolj škrbine, Forca del Colador ni bilo daleč in kmalu sva pogledala na drugo stran. 

Tudi pot naprej, proti Col Gentile, je nekaj časa vodila po oni strani grebena, v senci in hladu, po visokih in mokrih travah. Videlo se je, da tod bolj poredko hodijo, saj se je bila pot do vrha pogosto izgubila v travah in je postala razvidnejša in bolj uhojena šele tam, kjer se je pridružila poti, ki pripelje gor od Passo della Forcella. Kjer se je le dalo sva se držala grebena, četudi je pot vodila nižje in čeprav sva zato morala kar nekajkrat gor in dol po kar izpostavljenem pobočju. 

Po nepolnih treh urah sva zagledala zvonec in križ vrh Col Gentile in nekaj trenutkov zatem že sedla k počitku. Bilo je prijetno toplo, veter ni nagajal in bila sva sama. Na vrhu sem pozvonil za mojo Majo in zase, tudi za princesko in se zatopil v spomine. Minula noč je bila ena tistih, ko so bili spomini živi in ni bilo mesta spancu, zato je tudi vzpon do vrha minil kot v sanjah. Slonel sem na soncu in premišljeval, se spominjal, kar se zavem, da mi po licih tečejo debele solze . . . 

Nazaj do Force del Colador sva se bolj držala poti in manj grebenske rezi, zato sva bila malce hitrejša in je bilo malce manj naporno, tam pa spet zagrizla v breg, saj naju je čakal še vzpon na Monte Veltri. 

Bolj stečina kot pot naju je povedla navkreber, med robidovje in grmičevje. Da na vrh ne vodi markirana pot sem vedel,  da je pot tako neuhojena in težko sledljiva, pač ne. Borila sva se s šavjem, koprivami, robidovjem in še čim, se plazila pod in nad grmovjem, da sva zmogla do vršnega neporaščenega pobočja in tam po visokih travah nadaljevala do bližnjega vrha. Redko obiskan vrh je Monte Veltri, brez križa na temenu, še možic zgoraj premore komaj nekaj skal. Med sestopom sem moral biti pazljiv, da sva na pravem mestu udela pot iz trav v grmovje, saj bi bilo drugje kot tam, kjer sva prišla navzgor, samo še težje. 

Ko sva zmogla vso nadležno rastje tudi navzdol in sva spet stopila na markirano pot, sva se zleknila na travnato poličko in si privoščila dolg, sproščujoč počitek.  Nadaljevala sva po lažji poti, ki naju je z nekaj nadležnimi vzponi pripeljala do Casere Chiarzo, od koder sva po že znani poti sestopila nazaj do avta.

Dnevom, kot je bil današnji, sva z mojo pikico dejala: "Dan, ki ni bil kar tako !"

Domov sva se vrnila s kozjim sirom in suho salamo iz tistih krajev, tako da si ob večerih nekaj Karnije lahko pričaram tudi doma.

=> fotografije Col Gentile in Monte Veltri