Col Gentile in Monte Veltri

Nekje na soncu dolgo bi slonel 
in bi prešteval bele pajčevine
jesenskih dni; gozd bi žarel
in čakal, da poletje mine;

da listje porjavi in obledi, 
da pride čas, ko pade slana
in potok se skali
in je tema zarana.

Nekje na soncu, daleč od ljudi, 
prešteval in premišljal bi spomine
ves dolgi dan, ko gozd žari 
in čaka, da življenje mine.  

                   ( Kajetan Kovič )

Težko rečem, kaj je tista pika na i, na podlagi katere se odločim za to in ne za ono goro. Oziroma kdaj sem in kdaj tja. So gore, katerih obisk dolgo načrtujem in željno pričakujem in so gore, na katere se odpravim v skladu s trenutnim navdihom. So vrhovi, na katere se odpravim v slabšem vremenu in/ali v slabših razmerah, ko se mi ne ljubi potovati daleč ali hoditi visoko in dolgo. In so vrhovi in teh je neprimerno več, za katere rad vstanem sredi noči, potujem nekaj sto kilometrov v eno smer daleč in hodim in hodim ure in ure dolgo in na stotine metrov visoko.

Ozka in strma cesta naju je v nedeljo pripeljala na prelaz Forca di Pani, kjer je princeska komaj pričakala, da je skočila iz svojega boksa in kjer sem bil jaz kot da bi gledal upočasnjen posnetek. Do Casere Chiarzo sva prišla po krasni, zložno vzpenjajoči se stezi v gozdu in tam za navzgor izbrala zahtevnejšo pot, saj sva po lažji nameravala sestopiti. 

Pot naju je prek podrte grape pripeljala do mogočnega ostenja, pod katerim sva po ozki polički, katera je bila mestoma izpostavljena in je bila na enem mestu tudi zavarovana, prišla do skrotastega pobočja, kjer sva se nekaj višje priključila na lažjo pot. 

Tu sva malce počila in se razgledala, saj sta se od tu imenitno videla oba vrha in greben med njima. Markiranim potem navkljub je pokrajina delovala precej divje in me je zelo spominjala na brezpotja nad Trento. Nekaj višje sva se srečala s starejšim parom, kateri je prišel po ovce, da jih odžene v dolino. Zanimalo ju je, kaj je tisto, kar me vleče v njihove kraje, še posebej v Karnijo, ki sem jo tako pohvalil in razumela sta me, ko sem jima dejal, da me privlačijo neznani kraji in neznane gore, samota in nenazadnje prijazni ljudje, ki tam živijo. Od tam do sedelca, bolj škrbine, Forca del Colador ni bilo daleč in kmalu sva pogledala na drugo stran. 

Tudi pot naprej, proti Col Gentile, je nekaj časa vodila po oni strani grebena, v senci in hladu, po visokih in mokrih travah. Videlo se je, da tod bolj poredko hodijo, saj se je bila pot do vrha pogosto izgubila v travah in je postala razvidnejša in bolj uhojena šele tam, kjer se je pridružila poti, ki pripelje gor od Passo della Forcella. Kjer se je le dalo sva se držala grebena, četudi je pot vodila nižje in čeprav sva zato morala kar nekajkrat gor in dol po kar izpostavljenem pobočju. 

Po nepolnih treh urah sva zagledala zvonec in križ vrh Col Gentile in nekaj trenutkov zatem že sedla k počitku. Bilo je prijetno toplo, veter ni nagajal in bila sva sama. Na vrhu sem pozvonil za mojo Majo in zase, tudi za princesko in se zatopil v spomine. Minula noč je bila ena tistih, ko so bili spomini živi in ni bilo mesta spancu, zato je tudi vzpon do vrha minil kot v sanjah. Slonel sem na soncu in premišljeval, se spominjal, kar se zavem, da mi po licih tečejo debele solze . . . 

Nazaj do Force del Colador sva se bolj držala poti in manj grebenske rezi, zato sva bila malce hitrejša in je bilo malce manj naporno, tam pa spet zagrizla v breg, saj naju je čakal še vzpon na Monte Veltri. 

Bolj stečina kot pot naju je povedla navkreber, med robidovje in grmičevje. Da na vrh ne vodi markirana pot sem vedel,  da je pot tako neuhojena in težko sledljiva, pač ne. Borila sva se s šavjem, koprivami, robidovjem in še čim, se plazila pod in nad grmovjem, da sva zmogla do vršnega neporaščenega pobočja in tam po visokih travah nadaljevala do bližnjega vrha. Redko obiskan vrh je Monte Veltri, brez križa na temenu, še možic zgoraj premore komaj nekaj skal. Med sestopom sem moral biti pazljiv, da sva na pravem mestu udela pot iz trav v grmovje, saj bi bilo drugje kot tam, kjer sva prišla navzgor, samo še težje. 

Ko sva zmogla vso nadležno rastje tudi navzdol in sva spet stopila na markirano pot, sva se zleknila na travnato poličko in si privoščila dolg, sproščujoč počitek.  Nadaljevala sva po lažji poti, ki naju je z nekaj nadležnimi vzponi pripeljala do Casere Chiarzo, od koder sva po že znani poti sestopila nazaj do avta.

Dnevom, kot je bil današnji, sva z mojo pikico dejala: "Dan, ki ni bil kar tako !"

Domov sva se vrnila s kozjim sirom in suho salamo iz tistih krajev, tako da si ob večerih nekaj Karnije lahko pričaram tudi doma.

=> fotografije Col Gentile in Monte Veltri