Monte Chiampon - Veliki Karman

Vinotok , sobota 28.10.2017

Kam sedaj, sem se vprašal, ko naju je možak pri zapori ceste tik za Rigolatom napotil nazaj, češ, plaz je zasul cesto do Forni Avoltrija in pred popoldnevom je ne bomo odprli. Saj res, Pesarina ni daleč in od tam sva hitro na planini Razzo, sem se potolažil, obrnil in se odpeljal v dolino. Takoj za mostom, prek katerega vodi cesta v dolino Pesarina, sem pobaral domačina kako je s cesto do planine in bil v drugo razočaran, ko sem dobil odgovor, da je zaprta zaradi vojaških vaj. Ti šment, sem si mislil, kaj takega pa še ne. Nič, pa pojdiva na Veliki Karman, sem dejal princeski, ki je spala v svojem boksu in se ji ni niti sanjalo, da morava že v drugo obračati, ter se odpeljal proti Huminu. Humin mi je zelo pri srcu, je eno tako prav posebno mestece, na katerega me vežejo čudoviti spomini, zato rad opravim kako turo tam blizu in se potem sprehodim še skozenj. O tem, da sva zaradi zaprtih cest do sedla Predol (Sella Foredor) prevozila skoraj tristo kilometrov, pa raje ne bi . . . 

Po bližnjici skozi gozd do planine je bilo listja mestoma prek gležnja, tako da je princeska včasih kar preskakujoč opravila s kakim metrom poti, da ji ni bilo potrebno broditi po njem do seskov in čez. Od planine sva šla še malo navzgor, nato na oni strani malo navzdol, do velikega razpela s Kristusom in tam stopila na pešpot 713.

Skoraj do "gospodične", to je do sedelca Passo della Signorina, kjer je pot zavarovana z jeklenico, je bila pot tako speljana, da je bila hoja navkljub strmemu terenu lagodna, od tam naprej pa sva si morala nemalokrat pomagati, da sva zmogla prek visokih skal, po katerih je vodila pot ; jaz sem se navkreber potegnil z rokami, princeska pa je ali visoko skočila ali našla obvoz ali pa sedla in počakala, da sem jo ali dvignil ali potegnil ali prenesel višje. Nedaleč pod vrhom sva na enem od okljukov prvič ugledala križ vrh Karmana in kmalu zatem sedla k zasluženem počitku. Že res, da pot do vrha ni bila dolga, merjeno v dolžino in višino, je bila pa pot do izhodišča toliko daljša in recimo, da naju je tudi ta malce upehala. Časovnico sva spet imela pravšnjo, saj so se trije starejši možje, ki so bili zgoraj, poslovili kmalu po najinem prihodu in sva nato vrh dolgo časa uživala v samoti. Tako, kot sva najbolj vajena in tako, kot nama je najbolj povšeči. Razgledi so bili čudoviti, videlo se je daleč in še dalj, neobiskanih vrhov je bilo v bližnji in manj bližnji okolici razumljivo več kot že znanih, da bo tako tudi pri koncu moje poti, ne glede na to, kaj vse bom do takrat še prehodil, pa tudi ni dvoma. Visoka oblačnost ni dopuščala, da bi sonce posijalo tako se spodobi, zato nama je bilo med počitkom hladno in je bil zato počitek tudi nekaj krajši, kot bi znal biti.

Sestop sva opravila po taisti poti, saj krožna tura z ozirom na najino izhodišče ni bila možna. Običajno imam navzgor grede raje strmo pot, da je dolina hitreje pod mano in da časovno gledano z višino opraviva v krajšem času, sestope pa z veseljem opravim po položnejših poteh, četudi trajajo dlje. Med sestopom rad razmišljam o turi, ki se izteka, ji dam čas, da se mi vtisne v spomin, se spomnim minulih potov tod, če sem jih že opravil in ljudi, s katerimi sem bil takrat. In vmes, med tem, kar ravnokar mineva in bo kmalu spomin, že razmišljam o tem, kar sledi, o željah v prihodnje. Gorniških in ne samo teh. 

Zvečer, kje drugje kot na kavču, sva s princesko potegnila črto pod iztekajoči se dan. Krasen dan, sva si bila edina, katerega posledica neobetavnega začetka je, da imava dve lepi turi še vedno v dobrem, eno, o kateri sva razmišljala že kar nekaj časa, pa v malhi, kjer se zbirajo doživljaji premnogih poti, vse od ranega otroštva dalje. V malhi, ki bo nekoč edino, kar bom odnesel s seboj . . . 

=> fotografije Monte Chiampon - Veliki Karman

Slenza Est - Vzhodna Slemenca

Vinotok , sobota 21.10.2017

Ker nama je bila imenitna tura nad Mokrinami pred nekaj malega več kot dvema letoma zelo povšeči, sem kmalu zatem nad Tabljo našel še dva poldrugi tisoč metrov visoka hriba, vzhodno Slemenco - Slenza Est in Breznjak (Breznik) - Monte Brizzia , ki sta takisto obetala prijeten potep, še najbolje v spomladanskem ali jesenskem delu leta.

Vsake toliko sem se spomnil na njiju, a je pri misli tudi ostalo. Do današnjega dne, ko smo se spoznali s Slemenco, kdaj se bomo še z Breznjakom, pa bo pokazal čas.

Ker je bila tura krožna, torej taka kot jih imava najraje, je bil začetek in konec potepa v Plansu, tam kjer se cesta, ki pripelje gor iz Tablje, konča. Do Pramoline sva se držala gozdne ceste, bližnjico, ki je obetala krajšo pot skozi gozd sva pustila vnemar. Precej neuglašeno sva tokrat vzela pot pod noge, pravega razpoloženja ni bilo, zna biti, da zaradi vremena, ki je bilo dokaj turobno. Na Pramolini sva malce počila, preden sva nadaljevala po pešpoti, ki je zavila v gozd.

Vlekla sva se nekako tako kot so se vlekle megle vrh drevja in bila mokra nič manj kot narava okoli naju, saj je bilo ozračje nasičeno z vlago. Pol poti do vrha je bilo za nama, nebo pa še vedno enako sivo, nič ni bilo slutiti, da bi nama znalo višje posijati sonce.  Ko sem že pričenjal razmišljati o tem, ali je vremenska motnja pohitela, se je zasvetilo nad krošnjami in po nekaj korakih sva ugledala nebesno modrino. V trenutku sva preklopila iz "slow motion" na "fast forward" in mimogrede zmogla do bližnjega hleva na sedelcu med vzhodno in zahodno Slemenco. Bilo je, kot da sva stopila v drug svet. Ker tod še nisem pohajal, sva sedla na goste, suhe trave in si privoščila krajši počitek, med katerim sem se s pomočjo zemljevida razgledal in dognal kje naju bo pot nadalje vodila. Presenečen sem bil, da so se nedaleč stran pasle krave, veliko njih, saj sem bil prepričan, da so že doma v dolini.

Kar čez drn in strn sva jo ubrala proti vrhu, hodeč po čistinah med drevjem do grebena in od tam desno, kjer sva kmalu stopila na slabo vidno stezo, ki naju je po nekaj minutah pripeljala do križa vrh Slemence. Že dolgo me pogled z vrha ni tako prevzel kot tokrat, saj je bilo kot da sva na enem izmed otokov vrh širnega oceana. Borih dvesto metrov nižje, morda kanček več, je megleni pokrov skrival doline in kraje v njih in le s pomočjo drugih otokov, to je vrhov, sem vedel kje je kaj spodaj pod nama. Bajno ! Princeski sem namignil, da zna biti dan kasneje tod sneg, tudi veter in mraz, zato morava temeljito užiti prelesti, ki nama jih dan ponuja. Kot da bi me razumela, se je zleknila na zaplato mehke trate in ker je bilo videti da uživa, sem enako storil še jaz. Med počitkom me je ujela misel, ki se mi je utrnila med potjo navzgor in spet sem se ujel v razmišljanja . . . Da je rojstvo pravzaprav začetek konca, se mi je utrnilo med potjo, da je z vsakim dnem dan manj do konca . . . Še dobro, da se je princeska naveličala lenarjenja, saj kdo ve, na kaj vse bi še pomislil, če bi dalj poležavala zgoraj.

Ko sva se počasi odpravila v dolino je bilo videti, da nama tudi nazaj grede megle in nizka oblačnost ne uidejo in res sva kmalu pod planino Zgornja Slemenca stopila v mrko sivino, ki se je k sreči med sestopom razkadila. Tudi navzdol grede se nisva obremenjevala z bližnjicami in zgledno hitro zmogla do spodnje planine, od tam pa nisva imela daleč do ovinka na 850 metrih nadmorske višine, kjer se je pri skromnem možicu v levo odcepila skoraj neoznačena steza proti Plansu. 

Pobočje je bilo strmo in izpostavljeno, po suhem listju nama je zelo drselo, tako da se mi je prvih nekaj deset metrov poti zdelo kar nevarnih, je pa res, da poti nisva povsem udela in sva šele po teh nekaj desetih metrih našla prvo puščico na drevesu. Zaradi teh puščic na drevesu, ki pridejo zelo prav, sem napisal skoraj neoznačena in ne neoznačena steza, saj moraš biti ves čas pozoren, da ji slediš. Sčasoma je hrup iz doline postajal vse glasnejši, avtocesta pod nama je bila vse bližje in kmalu po tem, ko sva se skobacala preko in pod podrtim drevjem pred grapo, kjer je hudournik odnesel del poti, sva skozi krošnje dreves uzrla Plans in nedaleč naprej pod njim tudi Tabljo. Še ovinek ali dva in že sva bila pri prvih hišah v zaselku in ko sva prečila še kovinski most, ki je imel rešetkasto dno in se je videlo skozenj in sem zato moral princesko nesti v naročju, je bil najin potep pri kraju.

Še ena od prehojenih poti je bila tako za nama, kdo ve, koliko jih še bo . . .

=> fotografije Slenza Est - Vzhodna Slemenca

Lipnik - Monte Schenone in Vrh Dunje - Jof di Dogna

Vinotok , nedelja 15.10.2017

Po dolgem času sem bil sopotnik na zadnjem sedežu in moram reči, da je tudi taka pot na turo nadvse prijetna. Voznica in sovoznica spredaj, za menoj pa črna mrcina, tista, ki se potepa z nami, kadar princeska počiva doma. V Kranjski Gori smo pobrali še enega in slabo uro pozneje smo dve in dva in ta kosmata stopili na pot. Vreme je bilo še lepše kot dan poprej, saj tudi v dolini ni bilo meglic. 

Do zavetišča ricovero Jeluz smo šli malo po cesti in malo po pešpoti, od tam naprej pa po lepi stezi skozi macesnov gaj do sedelca, kjer je pot zavila na drugo stran. Macesni so žareli v svoji zlatorumeni barvi, zna biti, da so bili te dni še najlepši in da bo dež, ki bo prej ali slej pričel padati poskrbel, da se bode drevje kmalu sleklo, to je, da bo odvrglo iglice. Tostran je bilo v senci kar hladno, ko pa smo stopili na sonce, nam je bilo v trenutku vroče, skorajda preveč.

Križ vrh Lipnika je bil videti na dosegu roke in res ni preteklo veliko časa, da smo posedli okoli njega. Obiska je bilo kar nekaj in če bi nas bilo samo nekaj več, bi skoraj zmanjkalo prostora za posedanje. Počitek ni bil dolgega veka, saj je bila pred nami še dolga pot. 

Nekaj malega smo se vrnili po pristopni poti, nato pa zavili strmo navzdol in se kar precej spustili, preden se je pot spet pričela dvigati proti Vrhu Dunje. Sonce je vse bolj grelo in človek bi pomislil, da smo pri koncu poletja in ne na začetku jeseni. Pot je bila spretno speljana sem ter tja med gostim rušjem, le kratkih in nizkih gor in dol je bilo skoraj preveč. Čeravno sta bila videti Lipnik in Vrh Dunje izpred planine Poccet nesramno blizu drug drugemu in tudi z Lipnika je bil Vrh Dunje videti le streljal proč, je pot iz enega na drugi vrh zahtevala kar nekaj časa in truda. Presenetilo me je, da nihče ni prišel za nami, saj je imel Lipnik res veliko obiska.

Nad tem da smo na Dunji sami se seveda nismo pritoževali - v miru smo poklepetali in se podprli, potem pa so ene malce zadremale in smo drugi malce sanjali z odprtimi očmi, preden smo se odločili nadaljevati s potepom. Do pod Lipnik smo se vrnili po taisti poti kot prej, tam pa smo se usmerili na pot 602 in po njej sestopili na sedlo Sella Bieliga in se od tam sprva po gozdni cesti in kasneje po pešpoti vrnili na izhodišče.

V gostišču na planini Poccet so poskrbeli za naša suha grla, potem pa smo odpotovali domov. Ura je bila pozna, ko smo se ustavili v Ukvah in če bi prišli samo četrt ure kasneje, z nakupom dobrot ne bi bilo nič. Tako kot včeraj je bila tudi danes zunaj trda tema, ko sem prišel domov in za razliko od včeraj sem se tokrat tudi jaz zleknil na kavč kot sem dolg in širok. Imeniten dan je bil, lepšega si težko želiš.

=> fotografije Lipnik - Monte Schenone in Vrh Dunje - Jof di Dogna