Monti Paularo in Dimon

Veliki srpan, nedelja 19.8.2018

"Spodobi se, da zadnjo počitniško turo opraviva skupaj, mar ne?" sem dejal princeski, ki je dremuckala na kavču. Nekam zdolgočaseno me je pogledala in ker ni rekla nič, sem menil, da se strinja.

Že med sestopom z Lope sem se domislil, kje bi bilo lepo pretegniti tačke, zato sem samo še zložil vse potrebno v nahrbtnik in že sva bila pripravljena na potep.

Na katerega sva se odpravila naslednje jutro, ob taki uri, da mi jo je kar nerodno napisati. Še malo in vročinskega vala bo nepreklicno konec, enkrat takrat bo konec tudi s kolonami pločevine na cestah, življenje se bo počasi vrnilo v normalne tokove in s princesko bova v gore spet odhajala ob bolj spodobnih urah. Cesta do izhodišča je šla avtu dobro izpod koles, kaj mu ne bi, saj jo je že ničkolikokrat prevozil. Le zadnjih nekaj kilometrov je bilo težavnih, tam, kjer je makadam. Tako načete, da ne napišem razsute ceste ne pomnim, pa sem se že večkrat peljal po njej. Čeravno sem bil v Škodi, cesta ni povzročila škode in ko sva s princesko začela s potepom, je bila edina škoda precej mrzlo jutro in hladen veter, ki naju je spremljal dobršen del vzpona.

Nedis, Dimon in Paularo so mi zelo ljubi pozimi na turnih smučeh. Ker pa potep po njihovih zaobljenih vrheh tudi v kopnem ni od muh, sem jih obiskal tudi peš. Vedno z druge strani, od Castela Valdaier. S planine (malge) Pramosio poti še nisem poznal, zato sva se ture danes lotila s te strani. Začela sva pet minut po sedmi, parkirišče je bilo skoraj prazno, nekaj krav je bilo slišati samo za gostiščem na planini, videti jih ni bilo.

Prvih nekaj okljukov sva stopila hitreje, ko pa sva prišla dovolj visoko, da se nama je planina skrila izpred oči, sva zmanjšala tempo in zložneje nadaljevala navkreber. Obema je hladno jutro prijalo, hoja nama je bila v užitek in ker je bila pot taka, da ni bilo potrebno paziti kam in kako stopiš, sva uživala v razgledovanju po okoliških gorah. No, vsaj jaz sem, princeska je imela več dela z ovohavanjem vhodov v domovanja svizcev. Kakšnih sto metrov pod Paularom sva se usmerila proti Dimonu in po razglednem grebenu prišla nad jezero pod njim.

Tam sva se malce spustila in po lepi mulatjeri stopila okoli ovinka, potem pa čez drn in strn strmeje navzgor kmalu zmogla vrh Dimona. Tudi tod je, kot ves čas vzpona, kar precej pihalo, zato sva si okrepčilo privoščila v jarku, kjer sva našla zavetje. Malica je obema dobro dela, pijača nič manj, nato pa sva se po drugi poti odpravila proti jezeru. Do ceste je bila pot malce sitna, bolje bi bilo, če bi krog delala v obratni smeri, a sva jo hitro in varno zmogla, od ceste do jezera pa sva bila mimogrede. Sprehodila sva se skoraj okoli njega, malce posedela in vanj pomočila prst in tačko, da sva videla, kako mrzla oziroma topla je voda.

Nadaljevala sva po cesti mimo Casere Montelago do njenega konca in od tam po pešpoti na vrh Paulara. Tam sva imela družbo, oba, jaz mlajšega para in princeska manjšega psička. Med počitkom sva z zanimanjem opazovala ogromno čredo ovac, ki je tekla po pašnih pobočjih na drugo stran, kjer so se vse ovce spet združile v trop. Beketanju in cingljanju zvončkov ni bilo videti ne konca, ne kraja.

Ovce na ono stran, midva pa na to, sem si mislil, ko sva pričela s sestopom. Med turo je postalo precej toplo, vetra na Paularu skoraj da ni bilo več in ko sem že pomislil, da naju bo dajala vročina med sestopom, je spet pričelo pihljati in pot do planine je bila nadvse prijetna. Tam pa šok, že drugi danes. Za prvega je poskrbela načeta cesta do planine, za drugega pa nepregledna množica pločevine na parkirišču in na vseh možnih kotičkih blizu nje. Vsaj dva kilometra v smeri doline so bili avtomobili parkirani na vseh mogočih in manj mogočih prostor(čk)ih.

V tisti gneči mi ni bilo ne do posedanja in pijače v gostišču, ne do obiska mlekarne in nakupa mlečnih dobrot, zato sva se s princesko samo osvežila v vodnjaku in se odpeljala domov. Še prej sem potrepljal avto in mu dejal:"Roomster, sedaj bodi Yeti." In je bil in smo zmogli razsuto cesto do doline brez težav, po asfaltu pa je šlo skoraj samo od sebe vse do doma.

Zvečer sva s princesko ždela na kavču in vlekla črto pod iztekajočimi se počitnicami. V račun sva vzela vse, kar sva prehodila in obiskala, vročinski val, ki naju je v tem času pestil, jezero, kjer sva plavala, in še mnogo bolj ali manj pomembnih stvari, ki sva jih v tem času ušpičila. Navdušena nad seštevkom pod črto sva si obljubila, da tudi med jesenskimi počitnicami ne bova lenarila.

=> fotografije Monti Dimon in Paularo

Lopa

Veliki srpan, petek 17.8.2018

Pozimi sem po nekaj letih spet stopil na turne smuči in veselju ni bilo ne kraja, ne konca. Vse do konca, do takrat, ko je zmanjkalo snega. 

Med vzponi, ko sem na smučeh sopel v breg, sem pogosto premišljeval o poletju, o kopnih turah, takšnih, kakršne sem sam ali v družbi opravil pred leti. O zahtevnejših brezpotjih, o turah, kjer je potrebno zlesti kako dvojko, o bolj ali manj zahtevnih ferratah, o vsem, kar mi je bilo svoje čase v veliko veselje.

Razmišljanja so me pripeljala do tega, da sem se odločil, da se tudi poleti počasi vrnem na stara pota. 

Če mi je prvih nekaj zavojev zadostovalo, da sem prišel tja, kjer sem že bil, sem vedel, da v strmi skali ne bo šlo tako zlahka. Če drugega ne, mi je lani Creta Grauzaria zgovorno pokazala, kje sem.

Za prvo stopničko na stara pota sem izbral Piccolo Siero. Zahtevnejše brezpotje, kjer sem si nekajkrat pomagal z rokami in kjer sem moral pazljivo iskati pot, čeravno so mi bili v pomoč možici in obledeli bolli rossi. Tura me je navdušila in začel sem razmišljati, katera gora bi bila primerno nadaljevanje. Utrnilo se mi je, ko sva se s princesko vračala z Monte Volaie. 

Vzel sem si dan počitka, tudi za to, da ponovno preberem opise in da strnem svoje vtise, ki so, sicer že precej zbledeli, še dovolj živi, da sem vedel, kaj lahko pričakujem na poti. 

Vzpon sem si olajšal z gondolo. Mož, ki je prodajal vozovnice, me je dvakrat vprašal, če res samo navzgor. Kot kaže, se jih bolj malo pelje enosmerno. Mimo kapelice, kjer je bilo nekaj nun, sem se po krajšem sestopu povzpel na Prevalo, kjer se je moja tura pravzaprav šele začela.

Med prečenjem pod Vršiči pod Lopo sem se spominjal mojih premnogih potov tod, tako tistih peš, kot tistih na smučeh. Turni smuk v Možnico, na primer, je res imeniten in upam, da ga ob priliki ponovim(o). Preden sem prišel pod Lopo, sem se povzpel še na škrbino med njo in Golovcem, saj naj bi se nanjo brez večjih težav prišlo tudi od tod. Recimo med prečenjem Vršičev pod Lopo.

Nato sem nadaljeval do sedelca na vzhodni strani Lope, tam pospravil palice za skalo in se pripravil na zahtevnejši del vzpona. Skok, prek katerega je potrebno splezati, če hočeš na vrh, sem pred leti obšel po polici v levo in se nato prek gladkih skal zavihtel na trave nad njim. Danes mi te skale na koncu police niso dišale, zato sem se skoka raje lotil na njegovem povsem desnem robu. Dva potega in prestopa sta bila dovolj, da sem ga zmogel in pot do vrha je bila odprta.

Nadaljevanje ni bilo povsem enostavno, saj so bili prehodi pod vrhom strmi in sem si marsikje pomagal z rokami, a najtežje je bilo za menoj. Na vrhu sem se sprehodil po vršnem pobočju in se razgledal, potem pa sedel poleg velikega možica in se pošteno okrepčal.

Sestop do skoka mi ni delal težav, tam pa sem našel prusikovo vrvico, namenjeno za spust po vrvi prek skoka, katere med vzponom nisem opazil. Bila je nekako na sredi med koncem police in mestom, kjer sem šel gor in tam je bilo tudi najlažje priti prek skoka. Kmalu sem bil pri palicah, kjer sem malce počil, potem pa nadaljeval s potjo v dolino. Do Prevale sem sestopil po taisti poti, od tam pa pod Pobičem v dolino. 

Prekrasna tura, ki mi je še za kanček bolj odprla vrata na stara pota. Kam sedaj, vem. Kaj sledi, takisto.

=> fotografije Lopa