Kimavec, nedelja 23.9.2018
Prva jesenska tura v povsem jesenskem vremenu. Oblačno, megleno in nekaj malega dežja.
Po turi smo se ustavili v Bili, kjer smo si v meni zelo ljubi oštariji Alla Speranza privoščili okusne rezijanske njoke z zelišči, cjalsons alle erbe, in kvartin rdečega.
Kimavec, sobota 15.9.2018
Vremenske napovedi, kar nekaj njih, so obetale dež ponoči, jasno dopoldne in možnost popoldanskih ploh. Torej zna zjutraj še deževati, če se bova zgodaj odpravila zdoma, sem si mislil. In če s popoldanskimi plohami mislijo resno, tura ne sme biti predolga. V mojih "nekoč" sem zlahka našel primeren potep in prihodnje jutro sva še v temi odpotovala proti koči Piani del Cristo nad Cimo Sappado, kjer se je pričel najin potep.
Pot se je pričela za kočo strmo v breg, in ker je bil kolovoz blaten in je po njem drla voda, sva s prvim klancem raje opravila po grmičevju ob njem. Višje je bilo bolje in kmalu sva zmogla do lične lesene hišice, kjer naju je smerokaz usmeril v levo. Presenetilo me je, da na izhodišču in na prvem razcepu poti nekaj višje na smerokazih ni bilo najinega hriba, saj je pot do vrha markirana in prav nič težavna.
Skozi gozd sva prišla na travnat svet, dovolj visoko, da so razgledi segli onstran doline. Pot navzgor je bila imenitno speljana, saj naju je v dolgih in zložnih okljukih vodila sem ter tja po mestoma precej strmem pobočju. Nekajkrat sem zmotno mislil, da sva že tik pod vrhom, potem pa sva le ugledala vzhodni vrh Monte Chiadina, katerega sva obiskala lani in nekaj višje tudi zahodnega, do kamor sva imela samo še nekaj korakov. Ko sva sedla poleg križa in si privoščila počitek, me je presenetilo, kako strma so pobočja, po katerih sva prišla, gledana z vrha.
Zahodni vrh Chiadina je imeniten razglednik, preveč je vrhov na vseh straneh neba, da bi jih človek vse naštel. Ogledoval sem si vrhe, s katerimi se že poznamo in se spominjal poti nanje, z zanimanjem opazoval tiste, na katere se odpravljam že nekaj časa in upam, da se odpravim kmalu, in ugibal, kateri so tisti, ki so mi še neznani.
Samota na samotnem vrhu mi je dobro dela, duša in srce sta se do roba naužila vsega, kar gore in pota nanje zmorejo ponuditi. Ne samo razgledi, tudi misli niso imele meja. Vrh gore se je tako lepo izgubljati v času, ki je bil, ki je in sanjati o tistem, ki bo. In ko sanje pridejo do roba, do tam, kjer je konec tega časa in se prične tisti, o katerem lahko samo ugibamo, vedno trčim ob isto željo. Da bi veter nekoč raznosil prgišče pepela, ki bo ostal za menoj, po tako lepem svetu kot je tu gori ...
Tako kot navzgor, je bila tudi pot navzdol hitro za nama. Ko sem se še zadnjič razgledal po okoliških gorah, tik preden je pot zavila v gozd, sem videl, da se je že precej pooblačilo. Do koče in avta ni bilo daleč, tam sva se poslovila od kokoši, ki so zjutraj še spale, nato pa odpotovala domov.
Še en lep potep je tako za nama, še en vrh v malhi spominov.
Mar ni tudi življenje potep, krožna pot? Prideš od nikoder in odideš nikamor.
=> fotografije Monte Chiadin - cima ovest
Kimavec, sobota 8.9.2018
Današnji potep bi lahko opisal kot pravljico, ki se prične z: " Za devetimi gorami, za devetimi vodami". Gora resda ni bilo devet, voda pa zagotovo, saj naju je pot vodila tudi mimo sedmerih jezer(c), kalov za napajanje živine in prek deročih potočkov.
Lahko bi ga opisal kot pustolovščino, ki se zaključi takole: "Še preden sta se vrnila na izhodišče, so se priprave na reševalno akcijo že pričele." S prvega vrha sva namreč podaljšala pot do naslednjega in ker so naslednjemu sledili naslednji, se je potep zavlekel in k avtu sva se vrnila tik pred temo.
Začela sva na prelazu Passo di Monte Croce Carnico in se po daljši poti odpravila proti koči Marinelli. Blizu Casere Floriz Alta sva zapustila označeno pot in jo po svoje ubrala navkreber. S pastirjem, ki je pasel ovce blizu planine, smo si prijazno pomahali v pozdrav, potem pa sva se čez drn in strn povzpela na greben, kjer sva ulovila stezico, ki naju je pripeljala na Floriz.
Vrh je imeniten razglednik. Na eni strani prvak Karnijskih Alp, Coglians, ki se je skrival v gostih belih oblakih, in bližnje Collineta, Collina in Chianevate, ki so bile obsijane s soncem, in na drugi strani Crostis, Pezzacul in Cuar dal Bec, ki tvorijo dolg greben.
Med počitkom in razgledovanjem je pogled potoval po grebenu od Crostisa do Cuar dal Beca in naprej do vrha Cimone di Crasulina, ki je bil videti daleč, strašno daleč.
Če bi človek dalj časa premišljeval, bi se verjetno premislil. Tudi midva sva se. Namesto nadaljevanja na Pic Chiadin in sestopa mimo koče Marinelli, sva se odločila, da pogledava, ali je Cimone di Crasulina res tako strašno daleč. Hitro sva vzela pot pod noge in se odpravila naprej namesto nazaj. Sestop do Forcelle Plumbs je bil hitro za nama, od tam na vrh Crostisa pa tudi ni bilo daleč. Tod sva srečala kar nekaj ljudi, potem pa vse do konca potepa nikogar, čeravno se nama je ne enkrat zdelo, da nisva čisto sama.
Do konca grebena sva se držala grebenske rezi, kjer je šlo, kjer ni, pa neizrazite poti nekaj nižje. Brez počitka seveda ni šlo. Malce daljšega sva si privoščila pod Cuar dal Becom, med katerim je princeska celo zadremala. Vreme je bilo kot naročeno za obiranje vrhov in vršičkov v dolgem grebenu. Zaradi oblakov sonce ni moglo posijati v vsem svojem sijaju, tako da vročine nisva trpela, vetra pa tudi ni bilo toliko, da bi nama bilo hladno.
Pred zadnjim vzponom sva morala prek neizrazitega sedelca na drugo stran grebena, tam malce navzdol, potem pa naju je čakal še zadnji vzpon na zadnji vrh. Če je bila pot do tod s Floriza videti strašno daleč, je bil prelaz, kjer naju je čakal avto, od tod videti še kar blizu. Še kar.
Na kratko sva se razgledala proti Zoufplanu in na jezerca pod njim, na laghetti Zoufplan, nato pa sestopila do sedla Forca di Tierz pod Monte Terzo. Po krajšem počitku nekaj nižje sva se mimo Casere Chiaula bassa in Casere Collina Grande vrnila do avta. Skoraj dvanajst ur čudovitega potepa je bilo za nama, dvanajst ur trenutkov, ki zlepa ne bodo utonili v pozabo.
Ker sva bila zadnjih nekaj ur brez signala mobilnega omrežja, nisva mogla sporočiti, da se potepava dlje in drugje, kot sva sprva načrtovala. Ko sva pri avtu spet dobila stik s svetom, je bilo iz prvega SMS sporočila razbrati, da naju hudo pogrešajo. In iz prvega telefonskega klica slišati, da so že poizvedovali kaj storiti, če se kaj kmalu ne oglasiva. Konec dober, vse dobro, pravijo. Midva pa dodajava, da ni bil samo konec dober. Tudi začetek in vse tisto vmes.
=> fotografije Monti Floriz - Crostis - Pezzacul - Cuar dal Bec - Cimone di Crasulina
