Svečan, nedelja 24.2.2019
Zaradi izrazite ohladitve in viharnega vetra sva spremenila načrte in odpotovala v Rakov Škocjan. Sprehodila sva se po učni poti v smeri urinega kazalca in si ogledala mali in veliki naravni most, dve jami in ostanke starodavne cerkve. Nadvse prijeten potep je minil skoraj prehitro, zato sva na poti domov sklenila, da prihodnjič prehojeni poti še kaj dodava.
-> fotografije Rakov Škocjan
Svečan, petek 22.2.2019
Kar daleč sva odpotovala, da sva se zmogla povzpeti na dokaj nezahteven in ne ravno visok hrib. Ne prvič tako in zagotovo ne zadnjič, če mi le ni usojeno drugače.
Skozi Maniago in Montereale Valcellina sva odpotovala v Barcis, od koder sva imela samo še tri kilometre do izhodišča v Arcoli. Po glavni cesti sva se sprehodila do odcepa gozdne ceste v dolino Prescudin in tam začela s potepom.
Kmalu sva prišla v senco, lega doline je pač taka, da dopoldan vanjo sonce ne posije, in od tam dalje je bila cesta okovana v led. K sreči je bilo ob straneh dovolj snega, po katerem se je dalo hoditi. Bližnjice, ki bi nama skrajšale pot, sem pustil vnemar saj niso bile shojene, raje sva jo zložno drobila ob dokaj položni cesti navkreber.
Ko sva na koncu ceste prišla do zaselka Prescudin (poimenovanem po rečici, ki teče po istoimenski dolini), sva pri Villa Emma zavila levo na pešpot, ki pa ni bila shojena. Pomrznjen sneg je držal ne samo mojo, temveč tudi princeskino težo, zato s hojo nisva imela težav. Ko sva višje stopila preko v led okovanega potoka Tasseit, sva prišla na sonce, ki naju je prijetno pogrelo. Nadaljnja pot do vrha je bila skoraj ves čas kopna, le v osojah se je še našlo nekaj snega. Skozi gole krošnje dreves so se že videli vrhovi okoliških gora in ni trajalo dolgo časa, da sva uzrla tudi vrh najinega hriba.
Po zložni poti sva morala še nekajkrat sem ter tja, da sva prišla do grebena, potem še nekaj malega po njem in že sva bila na vrhu. Meter ali dva pod njim sva našla veliko zaplato suhih trav, kjer sva si privoščila daljši počitek. Razgledi na gorsko verigo, v kateri so med drugim Monte Messer, Monte Antander, Monte Venal in Crep Nudo, so bili čudoviti; ne samo jaz, tudi princeska jih je z zanimanjem občudovala.
Provianta sva imela precej s seboj, zato sva si med počitkom temeljito privezala dušo. Med razmišljanji o vsem mogočem sem se spomnil na luno, katero sem gledal med vožnjo do izhodišča. Na to, da vedno vidimo samo eno in isto stran lune, druge nikoli. In sem pomislil na to, kako bi bilo, če bi neko goro lahko videli samo z ene strani. Ne glede, od kod bi jo gledali, vedno bi videli samo eno in isto stran in nikoli ne bi vedeli, kako je videti na drugi strani. Nisem razmislil do konca, priznam, prej sva se odpravila nazaj dol.
Sestop je bil čisto nekaj drugega kot vzpon, saj je sonce posijalo v dolino. Sneg je popustil in zgoraj sva gazila do gležnjev, princeska nekaj manj, nižje pa čofotala po brozgi ob cesti, saj je toplota načela led in so po njej tekli potočki. Spodaj pri mostu sva še enkrat malce posedela, nato zmogla še tisto nekaj malega do avta, potem pa naju je čakala samo še pot domov.
Vračala sva se skozi Aviano in Pordenone, da sem si lahko ogledal kje vodijo ceste proti krajem in goram, ki jih želim nekega dne obiskati.
-> fotografije Monte Medol
Svečan, nedelja 17.2.2019
Podobno kot minuli konec tedna sem tudi tokrat en dan namenil turni smuki in enega potepanju s princesko. Spet sva odpravila proti morju, le da sva ga tokrat gledala bolj od daleč kot zadnjič.
Do bivše železniške postaje sva šla počasi, kot da se nama ne ljubi kaj dosti. Nenavadno toplo jutro je bilo krivo, da sva sopla skoraj kot v poletni vročini, zato sva si prvi krajši počitek privoščila že na razgledišču nad vasjo.
Nadaljevanje je bilo lažje, saj nama je pijača dobro dela, in kmalu sva prišla iz gozda na travnik, od koder se je že videl križ vrh Lipnika. Potepanje po vrhovih nad Zazidom najraje zastavim tako, da grem prvo na Lipnik in od tam na Kavčič, nadaljevanje pa je odvisno od vremena, volje, počutja in kdo bi še vedel česa. Včasih dolžino poti oziroma število vrhov prepustim trenutnemu navdihu, spet drugič se že prej odločim kje me bo pot vodila. Danes je bilo spet drugič, saj sva se namenila samo na Lipnik in Kavčič. Na koncu travnika sva spet stopila v gozd, skozi katerega sva prišla na vršna pobočja. Pogled proti Kavčiču in Žbevnici nama je razodel, da jih je na prvem kar nekaj, zato sva se za daljši počitek in malico odločila na Lipniku, do kamor nisva imela več daleč. Sedla (jaz) oziroma legla (princeska) sva na mehke suhe trave in si privezala dušo.
Tako kot včeraj vrh Dimona je tudi tod prijala samota, v kateri je tako prijetno ždeti in ne početi ničesar. Le misli meljejo in meljejo in zlepa ne premeljejo vsega ...
Med razgledovanjem sem zrl tudi proti morju, po katerem so se ljudje včasih najpogosteje odpravili v svet. Ko je bilo potovanje res potovanje in je trajalo nekaj dni, tudi tednov, da si priplul na drugi konec sveta. Med razgledovanjem sem se spomnil besed Ivane Kobilce, ki sem jih prebral med ogledom njene razstave in pravijo takole: "Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno solnca. Ni mi žal." Čudovite besede oziroma misli, katerih si jih podobnih želim tudi jaz, ko bom enkrat tako daleč ...
Ko je bilo poskrbljeno tako za dušo kot telo sva nadaljevala s potepom. Do Kavčiča ni bilo ne daleč, ne visoko, zato sva kmalu zmogla še nanj. Počitka tod nisva potrebovala, dovolj je bilo nekaj razgledovanja in že sva nadaljevala potep, ki je že postal sestop. Po kolovozu sva se sprehodila pod Golič in še malce naprej, nato pa čez drn in strn prečila levo proti gozdu, kjer sva stopila na neoznačeno stezo, po kateri sva se vrnila v Zazid.
Domov sva se vrnila po drugi poti in sicer skozi Movraž in Kubed. Tudi tam blizu naju čaka nekaj potepov, ki se jih nadejava spomladi in potrebno je bilo pogledati kje so izhodišča zanje.
-> fotografije Lipnik in Kavčič
Svečan, sobota 16.2.2019
Kar nekaj turnih smukov sem si obetal to zimo v Karnijskih Alpah, na laški strani seveda, a tam sneg kar ni in ni hotel zapasti. Šele zadnje sneženje je občutneje pobelilo gore, ki so bile pred tem vse do dva tisoč metrov višine skoraj kopne, in prišel je čas, da se odpravim pogledat kakšne so snežne razmere od blizu.
Četrt čez osmo sem v Paluzzi zavil proti Ligosollu in nekaj nad njim pri gostišču, kjer so me naučili kako se reče maček po italijansko, proti Valdaierju. Ker je bilo parkirišče prazno, sem lahko parkiral čisto ob 'smučišču', tako da sem na koncu dejansko prismučal do avta.
Začel sem počasi, saj je bil sneg pomrznjen in smučina poledenela, jaz pa len, zato se mi ni ljubilo namestiti srenačev. Raje sem zložno drsal navkreber ob robu, po celem snegu, kjer so psi našli dovolj oprijema. Ko sem prišel iz gozda sem videl, da na pobočju pod Val di Legnanom grmičevje ponekod že kuka skozi skromno snežno odejo. Pri kontejnerju z antenami sem se razgledal in odžejal, bilo je že kar toplo, potem pa nadaljeval proti Nedisu.
Tudi tod je bila snežna odeja še trda, pomrznjena, pobočje pa dovolj široko, da sem lahko šel tam, kjer mi je manj spodrsavalo. Kasneje, vrh Dimona, sem se spomnil, da sem lani turo opravil s srenači ves čas vzpona, čemu sem jih tokrat nosil in se mi jih ni ljubilo namestiti, pa nisem domislil. Vzpon mi je šel dobro izpod nog in kmalu sem ugledal vrh Nedisa, katerega obisk sem prihranil za potem, saj sem že prej zavil desno in se usmeril proti Dimonu. Spust do sedelca pod njim sem opravil kar s psi na smučeh, tam pa nisem nadaljeval desno navzgor, kamor so vodile smučine, temveč sem nadaljeval naravnost po položni dolinici, ki me je pripeljala na jugozahodni greben, po katerem sem se povzpel na Dimon. Dve vzpetinici naprej od glavnega vrha sem videl veliko kopnino, zato sem se pomujal do tja in si tam privoščil počitek. Tako kot lani je bil tudi tokrat vrh samo moj, zato je bil počitek temu primerno dolg. Pogled na okoliške gore je potrdil moje domneve, da na nekaj želenih tur ne gre računati, saj se sneg začne previsoko in ga je višje premalo. Recimo raje, da še ne gre računati, saj upam, da zima še ni rekla zadnje. Vsaj v gorah ne.
Razgledi z vrha so bili božanski, tako kot dan, ki sem ga živel tistega dne. Redki so taki trenutki, preredki, ko sta duša in telo v takem sozvočju in ti je pri srcu tako lepo.
Skomine po Paularu so me minile med vzponom na Dimon, saj je sonce vse močneje grelo in snežna odeja je hitro popuščala pod njegovo toploto. Četrt do enajstih je pokazala ura, ko sem odsmučal v dolino. Prvih nekaj zavojev je bilo previdnih, tipajočih, potem pa so zavore popustile in hitro, prehitro sem bil spodaj na sedlu. Smuči sem si dal na rame in se kar peš povzpel na Nedis, tam na kratko poklepetal s starejšim možem, ki je z druge strani prišel na vrh istočasno kot jaz, potem pa je sledil grande finale. Sneg je popustil za prst in smuka ne bi mogla biti boljša. Na dveh, treh mestih, ki sem si jih zapomnil med vzponom, sem popazil na skale, ki so molele iz snega, pod Val di Legnanom pa prečil do pobočja, ki sem ga izbral med potjo navzgor in po njem odsmučal do gozdne meje. V gozdu sneg še ni odjenjal, zato sem tisto nekaj malega do avta odsmučal počasi in previdno in ko sem meter ali dva od avta stopil s smuči se mi je zdelo, kot da sem stopil v pomlad. Takih temperatur sem namreč vajen marca ali kasneje in ne sredi februarja.
Imeniten dan je bil in izvrstna smuka, kateri so šteti dnevi, če se bo toplo vreme nadaljevalo. Da sem smučal urno, ne samo turno, pa je pokazala ura, ki je ob povratku v Paluzzi pokazala četrt čez dvanajsto.
-> fotografije Nedis in Dimon - turni smuk
