Poliški Špiki - sentiero attrezzato "Celestino Ceria e Ruggero Merlone"

Veliki srpan, petek 21.8.2020

Davno tega sem nekje prebral, da je spanec boljši kot žganec. Napisano sem si zapomnil za vse večne čase.

Ture v centralnih Alpah, ture v Andih, Iranu, doma in sosednjih državah, turnosmuški potepi in še marsikaj marsikje imajo eno skupno točko - zgodnje bujenje, marsikdaj kmalu po polnoči, pogosto tako zgodaj, da včasih ni imelo smisla leči k počitku. Prekrasni spomini na vse te ture niso popolni, če v njih ni tudi spomin na trenutek, ki je bil vedno znova mučen in naporen - ropot budilke, klicanje oskrbnika, tudi glasna narodnozabavna glasba v švicarskih kočah - in je neusmiljeno zapovedoval, da moraš vstati. Spominjajoč se tisoče in tisoče milo rečeno zoprnih bujenj se hkrati spominjam tudi tega, da brez njih ne bi bilo tudi na tisoče in tisoče dragocenih in nepozabnih spominov...

V dnevih pred turo na Brentoni nisem kaj dosti spal, tudi ne prav dobro, zato sem tistega dne dostop pod vršno ostenje prehodil na pol dremajoč, zasanjan tako in drugače. V dneh zatem s spanjem ni bilo nič bolje, pred današnjim potepom sem spal še manj. "Bo že", sem si utrujen in neprespan prigovarjal med vožnjo proti izhodišču, "je bilo že precej huje in je še vedno nekako šlo". No, dejansko je nekako šlo tudi danes, a bo v spominu na turo tudi spomin na nadležno utrujenost, ki je mičkeno grenila sicer izredno prijeten dan...

Jutro na planini Pecol me je neprijetno presenetilo, že dolgo ne tako toplega in zatohlega zraka na izhodišču. Kar verjeti nisem mogel, da je tako visoko kaj takega mogoče. Šele blizu Casere Parte di Mezzo, od koder sem po cesti nadaljeval proti planini Krni Dol (Cregnedul di Sopra), je rahel vetrc poskrbel, da sem zadihal s polnimi pljuči. Med hojo po cesti sem se spominjal mnogih tur v teh krajih, tako tistih peš, kot tistih na smučeh. Spomnil sem se tudi vzpona po severovzhodni debri na Viš in Vie Amalie na Montaž, ter tega, da je bila 'Ceria - Merlone' vse odkar sem prvič bral o njej, nekaj 'posebnega'. Mlad in neizkušen (dobro se sliši, mar ne) sem si med prvim branjem opisa te zavarovane poti predstavljal kako hodim po sila ozkih poličkah nad brezdanjimi prepadi, plezam po težavnih zavarovanih odsekih, da je od začetka do konca poti nešteto vzponov in sestopov, ter da je tura nepredstavljivo dolga. Skratka, po prebranem je bil prvi vtis tak, kot da gre za nekakšen 'bav bav' in verjetno je zato trajalo desetletja dolgo, da sem zbral pogum (ha, ha, ha) in se odpravil na pot.

Na Krnem Dolu sem se po bližnjici mimo razpela povzpel do markirane poti, ki pripelje gor iz sedla Na Žlebeh (Sella Nevea), in po njej preko prelaza Passo degli Scalini nadaljeval do Škrbine prednje Špranje (Forcella Lavinal dell'Orso). Čim sem prišel na odprta travnata pobočja pod Vrhom Krnega Dola (Monte Cregnedul) je sonce pokazalo svojo moč, do Škrbine prednje Špranje je bilo navkljub jutranji uri že pošteno vroče. Malo pod škrbino sem dobil občutek, da me nekdo opazuje. Ozrl sem se naokoli in se od srca nasmejal, ko sem nad bližnjim balvanom opazil rožička in dvoje očk. Kozorog, skrit za veliko skalo, me je radovedno opazoval. Po nekaj korakih sem ugotovil, da sta dva, mati z mladičem, prav nič plašno sta se počasi umaknila nad pot. Na škrbini sem si privoščil zajtrk, med katerim sem skoraj zadremal. Prav nič mi bi bilo po volji, da me je pot do tod kar utrudila, pomanjkanje spanca in zelo toplo jutro sta dodobra pripomogla k temu. Opremil sem se za nadaljno pot, pospravil palice v nahrbtnik, potem pa prek melišča stopil pod vzhodno steno Vrh Krnega Dola, kjer se je nadvse prijetna tura pravzaprav šele pričela.

Zavarovana pot 'Ceria - Merlone' me je popeljala od Škrbine prednje Špranje do stičišča poti, ki pelje od koče Rifugio di Brazza na Špik Hude police (Cima di Terrarosa). Svet Poliških Špikov je čudovit, hoja po izpostavljenih policah in poplezavanje prek bolj ali manj strmih pobočij en sam užitek, številni kozorogi pa prijetna družba na samotni poti. Pod vrhom Vrh Krnega dola sem se spomnil ture, ki sva jo opravila s princesko pred nepolnima dvema letoma, na Škrbini nad Dolino (Forca de la Val) turnosmuških spustov, ki smo jih tod opravili s klapo, in na koncu, pod Špikom Hude police, na kar nekaj vzponov, ki sem jih opravil nanj. Sam, v družbi in s princesko. Na Špiku nad Nosom (Foronon del Buinz), najvišji točki ture, kjer je tudi bivak, postavljen v spomin na preminulega alpinista Luco Vuericha, sem si privoščil daljši počitek, malico in pustil prosto pot spominom, ki se jih je samo nad Pecolom in bližnjo okolico nabralo za debelo knjigo. 

Če sem bil vse do slabe pol ure pred bivakom sam, je bilo od bivaka naprej drugače. Precej drugače. Že pri bivaku nas je bilo kar nekaj, potem pa smo se vse koče Brazza srečevali ves čas. Na zahtevnem spustu do Škrbine nad Tratico (Forca de lis Sieris), kjer varovala pridejo kar prav, sem srečal družino, obuto v superge in natikače, nekaj Tevi podobnega, brez nahrbtnikov, brez česarkoli. Gospa me je povprašala, kakšna je nadaljnja pot in povedala, da so sicer nameravali na Špik Hude police, a so narobe zavili. Po najboljših močeh, laški jezik mi ne teče najbolje, sem jim razložil kakšna je nadaljna pot, kako daleč je do bivaka, zanj so celo vedeli, potem pa so mi po daljšem premisleku dejali, da gredo  do vrha zavarovanega dela poti kjer smo, in se zgoraj odločijo kaj in kako bodo storili potem. Nič, drugega, kot da jim zaželim srečno pot in lep dan mi ni ostalo, nato pa smo nadaljevali oni gor in jaz navzdol. 

Na Škrbini nad Tratico sem pospravil plezalno opremo in s palicami v rokah nadaljeval pot proti Pecolu.

Prešerne volje sem si začel požvižgavati Gregorčičevo 'Zakrivljeno palico v roki':

Zakrivljeno palico v roki,
za trakom pa šopek cvetlic,
ko kralj po planini visoki
pohajam za tropom ovčic.

Saj tukaj na sončni višavi
le sam sem, le sam gospodar,
živim le po pameti zdravi,
za muhe mi ljudske ni mar.

Nikomur tu nisem na poti,
na poti ni meni nikdo,
kdo čisto veselje mi moti,
kdo moti življenje mirno?

Nikdar ne zmrači se mi čelo,
nikdar ne stemne se oči
in pojem in ukam veselo,
da z gore v goro se glasi.

Naj drugi okoli po sveti
si iščejo slave, blaga,
jaz hočem na gori živeti,
tu sreča, tu mir je doma.

Ne, palice svoje ovčarske
za žezlo kraljevo ne dam
in rajši ko krone cesarske
cvetlice na glavi imam!

Čeravno precej utrujen, se mi je kar smejalo, ko sem jo drobil navzdol, tudi krajši vzpon pred stičiščem poti pod Špikom Hude police me ni zmotil, gneča od tam do koče takisto. Na terasi je bila gneča precejšnja, a sem imel srečo in hitro prišel do osvežilnega napitka. Velik radler in pol litra mineralne vode sem spil hitreje, kot je natakarici uspelo nazaj prinesti drobiž. Dve, tri, največ štiri minute je trajalo od postrežbe, na dušek sem popil oboje, kaj ne bi, v tako vročem dnevu po tako dolgi in naporni poti.

"No, končno si ugotovil, da 'Ceria - Merlone' ni nikakršen bav bav", sem se menil sam s seboj med vožnjo domov. "Prihodnjič boš vedel, kaj te čaka, in obisk posameznih Špikov bo dobrodošel dodatek že tako pravljičnemu potepu."

-> fotografije Poliški Špiki - sentiero attrezzato "Celestino Ceria e Ruggero Merlone"

Monte Brentoni (cima ovest)

Veliki srpan, sreda 19.8.2020

"Vse kasneje se zdani," sem razmišljal med vožnjo proti izhodišču, "nekaj prihodnjih tur bom moral pričeti še v mraku, da me ne bo skrbelo, ali bom pred temo končal potep."

Da je tura na Brentoni časovno kratka in da v višino ni daleč, sem vedel. A sem bil vseeno presenečen, da sem nekaj po sedmi prvi parkiral na majhnem parkirišču, kjer se začne pot proti gori. "Jutro, kot tisoče juter prej," sem pomislil, ko sem stopil na pot, "a vseeno drugačno." In nadaljeval potep razmišljajoč o stari želji, da bi nekoč živel nekje pod gorami in opazoval rojevanje dneva na klopci pred hišico, s skodelico kave v rokah in bernskim planšarjem ali bernardincem ob nogah...

"Kot kaže, so mi sestopi med vzponom usojeni," sem se zarežal, ko se je kolovoz pričel spuščati, potem pa z režanjem hitro prenehal, saj je bilo spusta kar nekaj. Pri ruševinah na planini se je paslo višavsko škotsko govedo in konj, tam okoli je bila pot precej blatna, kot je bila blatna tudi nekaj naprej, ko sem moral prek travnika in sem bil na njegovem koncu zaradi rose moker do kolen. Brentoni in okoliški vršaci so me pozdravljali obsijani s soncem, nad njimi pa se je bleščalo sinje modro nebo, na katerem sem pogrešal kak beli oblaček za prijeten kontrast.

Prečenje pod vršno ostenje je bilo kar dolgo, pot pa takšna, da ni bilo potrebno paziti na korak, zato sem vmes dremal, premišljeval, se spominjal in še kaj. Potem je bilo položnega konec, začelo se je zmerno strmo, tam sem bil tolikanj pozoren, da sem pazil na okljuke, saj bi me zamišljenega zlahka vrglo iz ovinka. Nato je travnato podlago zamenjal krš, tam se se dokončno zbudil, ko pa sem prišel do velikega balvana, za katerim ena pot zavije na južna pobočja in se druga nadaljuje proti žlebu, je nad menoj tako zaropotalo, da mi je skoraj ušlo v hlače. Stopnjujoč se hrup, za katerega se mi še sanjalo ni, kaj bi lahko bil, je bil vse bližje, potem pa je oglušujoče glasno švignil nad menoj in se pričel oddaljevati. Dve letali, vojaška lovca, sta me prestrašili. Le kdo bi ju pričakoval v teh koncih. Med potepi nad Piancavallom recimo, tudi v okolici Maniaga, sem jih nekajkrat že videl in slišal, drugod še ne. Če včasih pomaham jadralnemu letalu, ki prijadra nad mano, tema dvema zagotovo nisem. Pri balvanu sem na kratko počil, bilo je precej sveže in me je skoraj zazeblo, ko sem se ustavil, zato sem hitro pospravil palice, si nadel čelado in nadaljeval z vzponom.

Za robom sem spet stopil na sonce, koj je bilo prijetnejše, potem pa sledil rdečim znamenjem proti vrhu. Skrotast svet ni bil težaven, čvrsta pečina, prek katere sem moral sem ter tja splezati, takisto. Po širnem južnem pobočju sem prišel na jugovzhodni greben, po katerem ni bilo daleč do vrha. Hoja in poplezavanje sta mi bila tako všeč, da mi je bilo kar žal, da je vzpon pri kraju, če bi ga bilo še za enkrat toliko, se ne bi niti najmanj pritoževal. Rahlega vetra na vrhu sem bil vesel, odel sem se v jopico in zadovoljno zrl v prelesten dan. Počutil sem se, kot da sem na fotografiji koledarja z gorskim motivom - sinje modro nebo in beli oblaki, tudi nekaj manj belih, dolomitske ostrice bližnjih in manj bližnjih vrhov in zeleni pašniki pod belimi pečinami. No, sebe na ta koledar ne bi dal, ostalo pač.

Croissant z marmelado iz gozdnih sadežev, kupljen na laškem, je teknil, sendvič s pršutom in ovčjim sirom pred njim, prinešen iz domačih krajev, nič manj. Le tisto, s čimer sem poplaknil oboje, je bilo bolj žalostno, saj ne gre, da bi nosil glaž vina v gore. Vpisal sem se v knjigo, potem pa malce ždel, to vedno rad počnem.

Sestop sem opravil po via normale, kot nekateri pravijo običajni poti po jugozahodnem žlebu, zavarovanem z jeklenico. Na začetku spusta sem srečal manjšo skupino, s katero je bil tudi pes, katerega sem bil vesel in kateri je bil vesel mojega čohljanja. "Le kako je pripraskal sem gor," sem se se spraševal med spuščanjem po zlizanih skalah v žlebu. Čim sem izstopil iz žleba sem snel čelado, vzel palice v roke in nadaljeval pot proti dolini. Sem ter tja sem si moral malce pomagati z rokami in kaj kmalu sem bil blizu balvana, kjer sem se zjutraj usmeril na južno pobočje. Nekaj prej sem srečal še drugo skupino, ki se je počasi vzpenjala proti vrhu. Pri balvanu sem na kratko posedel, podoživel iztekajočo se turo, potem pa nadaljeval do avta in sestop zaključil z vzponom.

Od izhodišča do jezera Sauris ne pomnim tolikšne gneče kot tokrat. Komaj komaj sem se z avtom zdrenjal skozi množico pločevine, parkirane ob cesti in na njej. In to med tednom, kako je šele med vikendom. Ni kaj, zaradi verjetno še trajajoče epidemije tudi tam ljudje raje ostajajo v domači državi in obiskujejo kraje, kjer je bilo v minulih letih poleti obilo samote. Za nakup pancete in kozjega sira v Wolfu sem potreboval dvajset minut, saj jih je lahko v šotoru, ki služi kot trgovina, naenkrat samo pet. O tem, koliko nas je bilo pred šotorom in kako je bilo na parkirišču, pa raje ne bom...

-> fotografije Monte Brentoni (cima ovest)