Žagarski vrh (kolesarjenje)

Listopad, nedelja 29.11.2020

Sivo jutro ni bilo nič kaj prijazno, ko sem sedel na kolo in se odpeljal na potep.

Po dobro znani cesti sem se skozi Sadinjo vas in Podlipoglav pripeljal do križišča Pance-Javor, kjer sem zavil proti slednjemu.

Na začetku klanca sem se podprl in slekel, prvič sem tod skoraj zakuhal, potem pa lagodno nadaljeval v strm breg. Če sem se prvič spraševal, ali bom strmino zmogel, sem se danes čudil temu, kako zlahka mi je šla od nog. V Javorju sem nadaljeval po makadamu v smeri Pečarja in prek nekaj klancev prišel do kapelice, kjer sem spet zapeljal na asfalt. Tam sem se toplo oblekel, celo podkapo sem si nadel, vedoč, da mi bo navzdol grede spet žvižgalo okoli ušes. Dan sicer ni bil tako mrzel, kot je bil pred tednom dni na Toškem čelu, da je bil topel, pa tudi ne bi mogel reči. Do odcepa cestice, ki vodi proti domu radioamaterjev na Žagarskem vrhu, je šlo samo od sebe, celo zavirati sem moral, tam pa sem spet pošteno pritisnil na pedala in še zadnjič zagrizel v breg. Klanec je bil kratek, mimogede sem bil pri domu. Le ta je bil ograjen, da se ne bi posedalo na klopcah pred njim. Saj se ve čemu, mar ne. Sprehodil sem se po travnatem slemenu v bližini in se razgledal.

Utrujenosti nisem čutil, vreme je bilo kanček prijaznejše kot na začetku, zato sem se odločil, da se vrnem po drugi poti, kot sem si sprva zamislil. "Namesto, da bi pri Pečarju zavil desno proti Besnici in se skozi Podgrad vrnil domov," sem skoraj na glas razmišljal, "boš pred Pečarjem zavil levo in se skozi Zagradišče spustil v Sadinjo vas, naprej pa pot poznaš skoraj na pamet." Rečeno, storjeno, samo nekaj trenutkov je minilo od odločitve do prvega koraka oziroma pritiska na pedala. Do odcepa, kjer sem zavil na makadam, sem srečal kar nekaj pohodnic in pohodnikov, tudi avtomobilskega prometa je bilo tod več, kot med vzponom na Javor. Makadamska cesta skozi gozd do Zagradišča mi je bila zelo všeč, saj sem bil v gozdu sam. Zaradi vlage ni bila prašna, kot zna biti recimo poleti, strmina pa je bila ravno pravšnja, da sem lahko drvel brez pretiranega zaviranja. Na asfaltu skozi Češnjico je šlo še kanček hitreje in kaj kmalu sem prikolesaril v Sadinjo vas.Tudi v nadaljevanju vračanja domov sem izbral drugo pot. Namesto skozi Spodnjo in Zgornjo Hrušico in Štepanjsko vas sem se zapeljal do Litijske ceste in od tam do Poti spominov in tovarištva. Po njej sem nadaljeval do športnega objekta Stožice, od koder sem imel do doma samo še nekaj malega.

Toško Čelo (kolesarjenje)

 Listopad, nedelja 22.11.2020

Med tednom sem bolj razmišljal o tem, kam se bom odpravil kolesarit, kot o tem, kdaj se bo spet smelo v gore. Čudni časi, mar ne? 

Minus tri stopinje je bilo zunaj, ko sem zajahal kolo, sončno jutro je bilo kot iz pravljice. Običajno imam s seboj nahrbtnik in v njem nekaj opreme in oblačil, tudi pijačo in prigrizek, če nanj ne pozabim, tokrat pa sem zdoma odšel light&fast. Tudi zato, ker, po pravici povedano, nisem bil niti najmanj prepričan, da mi bo zneslo prikolesariti do vrha. Do Podutika sem se primerno ogrel, potem pa... 

Kmalu za zadnjo postajo LPP sem zapeljal v prvi klanec, tam še nisem vedel, da strmina ne bo popustila vse do vrha. Počasi sem sopel navkreber, uspelo mi je ujeti primeren ritem, v katerem sem navkljub naporu zelo užival. Na vrhu klanca sem zavil desno in s pogledom ošvrknil števec, da sem si zapomnil trenutno prevoženo razdaljo. "Tri kilometre boš pa ja zmogel" sem si prigovarjal, toliko je namreč smerokaz obetal do vrha. Krajši položnejši del ceste je prijal, noge so mu bile hvaležne, potem pa je šlo spet zares. Spomnil sem se številnih turnih smukov, predvsem tistih z veliko višinsko razliko, tudi tistih v Centralnih Alpah na najvišje vrhe, kjer so vzponi potekali nekako avtomatično - leva, desna.., leva, desna... Takrat sem si dejal, da sem vklopil avtopilota, pogosto se mi je uspelo tudi izklopiti in je bil ves moj svet skrčen na meter ali dva okoli mene in na trenutek, v katerem sem bil. No, danes se mi je podobno dogajalo na kolesu. Ujel sem pravšnji ritem in skoraj avtomatično poganjal pedali, miselno pa sem bil takisto odklopljen oziroma sem se vzpenjal sam v svojem svetu. Navkljub množici avtomobilov, kolesarjev in pešcev. Zamišljen, kot sem bil, sem za gostilno skoraj pozabil zaviti proti Lovski koči, res ni manjkalo dosti, da bi nadaljeval naravnost navzdol. Koj za prvim ovinkom, kjer je cesta postala precej ozka, sem vedel, da mi bo uspelo. Da mi pravzaprav že je, četudi so noge pekle in sem bolj hropel, kot sopel. Še zadnjih nekaj obratov in svet se je odprl, cesta položila in v daljavi sem uzrl zasnežene Kamniško Savinjske Alpe. Zapeljal sem malce naprej, da sem bil sam, si vzel nekaj časa za razglede in seveda za to, da sem se umiril, nadihal in spočil noge. Smejalo se mi je samo od sebe, zadovoljstvo je bilo še večje, kot pred časom na Rašici. Potem me je čakalo najslajše, tako kot pri turnih smukih, to je spust. Do Podutika je letelo, da je veselje, naprej do doma pa nekaj manj, saj je zmanjkalo klanca in sem spet moral vrteti pedala. 

Ko sem pospravil kolo na toplo, sem se ozrl na turne smuči, cepine in dereze, vse to imam v kleti, in žalostno pomislil: "Koliko časa še...?"

Zaklanec (kolesarjenje)

 Listopad, sobota 21.11.2020 

Zaželel sem si nekaj daljše ture od predhodnih, tudi drugje, saj sem dosedaj večinoma kolesaril v okolici Zaloga. Čeravno se na spletu najde ogromno tur in četudi sem tudi sam na marsikaj pomislil, sem se stežka odločil kam. Nekaj tur se mi je zdelo predolgih ali prekratkih, pri nekaterih sem se ustrašil strmih klancev. Pred odhodom sem še enkrat podrobneje prebral opis izbrane ture, prav vse mi je bilo po godu, razen... No, o tem ne bom, vsaj sedaj ne, morda nekoč, ko bom med opisom ene od bodočih tur obujal spomin na današnji dan.

Skozi mesto sem se odpeljal na Vič in od tam proti Horjulu. Mrzlo jutro, sonce in prazne ceste. Če ne bi v vaseh sem ter tja videl koga pred hišo ali na vrtu, bi se skoraj počutil osamljenega. Tudi avtomobilskega prometa je bilo bore malo. Užival sem na kolesu, poznalo se mi je, da sem med minulimi turami nabral nekaj nujno potrebne kondicije, zato sem vsake toliko pošteno pritisnil na pedala.

V vasi Zaklanec sem zavil v breg, proti Dolenji vasi, pričakujoč strm klanec. "Ga bom zmogel, ali bom moral peš, porivajoč kolo," sem se spraševal. V najnižji prestavi sem počasi pedaliral v breg in se vse bolj čudil samemu sebi. "Juhuhu, to je to," sem bil zadovoljen sam s seboj, ko sem uvidel, da mi gre cesta imenitno izpod koles in sem lahko prestavil v višjo prestavo. Na razglednem ovinku sem se ustavil, da sem naredil posnetek doline, po kateri sem se pripeljal, tudi cerkve Svetega Urha. Potem je bilo s klancem kmalu konec, do Dolenje vasi sem imel celo krajši spust. Tudi ta del poti sem prekolesaril sam, nikjer nikogar, le avto ali dva sta mi pripeljala nasproti. Mraz je ščipal v nos in ušesa, navkljub soncu je bilo zelo mrzlo, na travnikih ob cesti je bila slana. 

V Dolenji vasi sem zavil proti Dobrovi, rahlo spuščajoča cesta je dovoljevala lagodno vožnjo, če pa se mi je zahotelo hitrosti, sem odločneje pritisnil na pedala. V Dobrovi sem v krožišču pripeljal na že znano cesto in se po njej vrnil domov. 

"Dobro se je izteklo" sem si dejal, ko sem pospravil kolo v klet, nadvse zadovoljen s prevoženim.