ponedeljek, 28. december 2020

Ljubljana-Stari grad (Smlednik)-Trbojsko jezero-Luže-Cerklje na Gorenjskem-Komenda-Mengeš-Ljubljana (kolesarjenje)

 Gruden, sobota 26.12.2020

Once you get past all the excuses not to all that's left is the open skies, fresh air and a quest for adventure. 

                                     Anishinaabe 

Moj mehurček je dovolj velik, da se v njem lahko celo izgubim, kaj šele, da bi se drenjal ali bil samemu sebi v napoto. 

Nekaj prebliskov je bilo, da se po daljšem času odpravim na peš potep, a mi je razum narekoval drugače. In res sem zvečer bral o kolonah do izhodišč, o kaosu na parkiriščih, o gneči na poti navzgor in navzdol. Nak, ne hvala, kar izvolite. 

V petek popoldan je v višje ležečih krajih pričelo snežiti, tudi tam, kamor sem nameraval na kolesarski potep. Tik pred temo sem s pomočjo spletnih kamer žalostno ugotavljal, da so vse tri možne ture ena za drugo padle v vodo. Pardon, v sneg...  Ob jutranji kavi sem na hitro preletel vremenske napovedi, novice, pošto in še kaj, potem pa odprl zaznamek s kolesarskimi potepi in in v njem pobrskal za primerno idejo. Ni trajalo dolgo, da sem jo našel, malce prikrojil itinerar svojim željam, in že sem sedel na kolo. Namesto da bi kondicijo nabiral na dolgih, mestoma precej strmih klancih, sem se odločil, da si privoščim nekaj dolgega, najdaljšega doslej. "Ne hiti, počasi se daleč pride in danes se odpravljaš daleč," sem se opomnil, ko sem že na začetku odločno pritisnil na pedala...

Do Tacna sem se ogrel in našel pravi ritem, vožnja oziroma potep na kolesu je postala tisto, kar mora biti - sproščen užitek. Izklopil sem okolico in se preselil v svoj svet, na hitro premislil, o čem bom danes premišljeval, in nadaljevanje je bilo podobno vožnji z avtopilotom. Vikrče so bile samo trenutek na poti, golf igrišče nekaj naprej enako, v Smledniku pa sem se za nekaj časa vrnil v tukaj in sedaj, da sem pravočasno udel cestico, ki vodi na Stari grad.




Oster ovinek desno sem komaj zvozil, tako je bil zavit, vrh vsega se je prav tam pričel klanec, ki je bil od prvega metra dalje neusmiljen. Še dobro, da je spodaj asfalt in nisem zakopal, višje, kjer sem prišel na makadam, pa sem že imel pravi ritem in feeling, da je šlo ležerno vse do vrha. Če ne bi pihalo, bi si že tam privezal dušo, prazničnih dobrot sem imel kar nekaj v nahrbtniku, tako pa sem se odločil, da to storim kasneje, morda ob Trbojskem jezeru. Razgledi z gradu so bili prekrasni, sveže zasnežene gore so se bleščale obsijane s soncem, naselja v dolini oziroma ravnini so bila kot narisana. Še so pravljice, le poiskati jih moraš. Moja je bila že na gradu tako všečna, da sem jo vzel s seboj in jo pripeljal domov. Spust z gradu je bil pustolovski, tudi adrenalinski, letelo je kot strela vse do tistega ovinka, sedaj ostro v levo, ki sem ga tudi tokrat komaj komaj zvozil.


V Smledniku sem malce posedel na klopci v parku in s pomočjo zemljevida na telefonu premišljeval, kam naj nadaljujem. Trbojsko jezero je bilo že zjutraj v načrtu, o nadaljevanju pa doma nisem kaj dosti razmišljal, saj nisem vedel kako bo z vremenom (mraz, veter,...) in z mojim počutjem. Vse je bilo, da boljše oziroma lepše ne bi moglo biti; vreme krasno in jasno, jaz pa v formi, kot že dolgo ne. Zato sem se odločil, da nadaljujem proti Voklem, Šenčurju in Luži, tam pa se obrnem proti domu. Open Cycle Map je imel vrisane kolesarske poti v moji smeri, morda sem se tudi zato odločil za takšno nadaljevanje. Do jezera sem tako kot doslej kolesaril po lokalnih cestah, ob poljih in skozi vasi, ves čas s prekrasnim razgledom na bližnje gore. Prometa skoraj da ni bilo, zato sem brezskrbno užival v svojem svetu, v tega tu in sedaj sem se vrnil samo takrat, ko sem moral na telefonu pogledati, kdaj in kje zaviti kam. Trbojsko jezero me je presenetilo s svojo velikostjo, takoj sem pomislil na SUP in plavanje, za katera vem, da sta poleti tod zelo priljubljena. Morda nekoč, če že, upam, da ne med tretjim valom. Jezero sem si ogledal z vrha, iz vasi Trboje, prav do obale se nisem zapeljal, saj se mi ni ljubilo spustiti strmo navzdol, da bi se zapeljal naokoli, pa mi je bilo odveč, ker me je do doma čakala še dolga, res dolga pot.



Nadaljeval sem do Voklega in nekaj naprej pripeljal do mostička nad gorenjsko avtocesto. Tistega belega mostička, katerega vedno gledam, ko se odpravim v gore, tudi na poti nazaj. Spomnim se časov, ko je bilo ob avtocesti kup nekega železja, potem časov, ko je iz tega železja nekaj nastajalo in tudi časov, ko se je že videlo, da bo  most, prek katerega sem se danes zapeljal. Na mostu sem se ozrl v obe smeri in pomislil, da se mi tukaj, kadar sem v avtu, zdi, da sem že daleč od doma, sedaj na kolesu pa, da do tod ni bilo kaj prida daleč. So časi čudni, ali sem čuden jaz? Kakorkoli, nadaljeval sem proti Šenčurju, sledila je Srednja vas, kmalu za njo pa sem se ustavil ob ličnem ribniku in si končno privezal dušo. Sonček me je prijetno grel, družbo so mi delale račke, oko je bilo deležno prelestnega pogleda na bližnje gore. Ne gre, da bi si želel kaj več.





Pogled na zemljevid mi je razodel, da sem že prek polovice zastavljene poti. Hiter izračun med počitkom v Smledniku mi je dal vedeti, da me čaka dobrih petdeset kilometrov vožnje, ko pa sem prikolesaril domov, je bila številka presenetljivo... No, o tem potem, oziroma na koncu. Po počitku sem imel samo še nekaj malega do Luže, kjer se je pot končno obrnila proti domu. Do Cerkelj na Gorenjskem je šlo še zlahka, tam pa je pričelo pihati. Dokler mi je zažvižgalo okoli ušes od strani ali od zadaj je še šlo, ko pa sem dobil veter v prsa, sem moral pošteno pritisniti na pedala, da sem kolikor toliko spodobno hitro nadaljeval proti domu. Veter v prsa me je spremljal vse do Komende, kamor sem prikolesaril že dokaj utrujen. Tod sem malce počil in premišljeval o nadaljevanju. "Naj se vrnem skozi Vodice in Skaručno ali naj nadaljujem skozi Mengeš in Trzin," sem se menil sam s seboj, in se nato odločil za slednje. Od Most do Mengša sem imel veter s strani, nekajkrat sem zavijugal po cesti kot gre pijanec peš, in ravno tod je bilo največ prometa. Med vožnjo skozi Mengeš sem se spominjal let, ko sem imel tu stanovanje, tudi dolgoletnega igranja squasha v nekdanjem Fit Top-u, in hkrati opazoval, kako se je kraj spremenil od takrat. Do Trzina ni bilo daleč, tam se moral poiskati kolesarsko stezo proti Ljubljani, saj se po obvoznici ne sme, in ko sem prikolesaril v Črnuče, sem se počutil skoraj kot doma, čeravno sem imel do tam še kar nekaj kilometrov.






Sedaj pa je čas za tisto "o tem, potem", ki sem ga omenil zgoraj, ko sem pisal o počitku pri ribniku. Nisem prevozil dobrih petdeset kilometrov, kot sem računal v Smledniku, temveč dobrih šestinšestdeset kilometrov. 66,42 km natančno. Če sem bil zjutraj malce razočaran, ker zaradi snega nisem mogel v klance, sem bil zvečer navdušen. Zaradi prevožene dolžine, še bolj kot to pa nad čudovito okolico, prekrasnim vremenom, tudi samoto, doživeto na poti. 


Vremenski obeti so neobetavni, pred koncem leta bi rad postoril še to in ono, zato je bil to letošnji zadnji potep. Malce predaha torej, potem pa veselo novim zmagam naproti!

-> fotografije Stari grad (Smlednik)-Trbojsko jezero-Luže-Cerklje na Gorenjskem-Komenda-Mengeš

Vsem, ki naju spremljate na potepih, želiva zdravja, sreče in veselja v letu 2021! 

                                   princeska (Cathy) & Bojan

nedelja, 20. december 2020

Krajinski park Ljubljansko barje (kolesarjenje)

 Gruden, sobota 19.12.2020

"Moram si razširiti obzorja," sem se pogovarjal sam s seboj, ko sem razmišljal o naslednjem kolesarskem potepu. Doslej sem se običajno odpravil bodisi na jugovzhodni, bodisi na severozahodni konec vse manj moje občine, "čas je, da obiščem še druge konce," sem zaključil z monologom.

Brez jutranje kave ne gre, ob njej sem preletel novice in vremenske obete. Spreletelo me je, da že drugi mesec skoraj da ne spremljam vremenskih napovedi. Predvsem tistih, ki napovedujejo vreme v sosednji Furlaniji in ljubih mi Karnijskih Alpah. V nahrbtniku imam kolesarsko pelerino in če zjutraj ne dežuje premočno, sedem na kolo in urno na delo. Včasih prav nič veselo. V dežju pa peš, tiste slabe štiri kilometre v eno smer vzamem kot nabiranje kondicije, da se preveč ne smilim samemu sebi... 

Med srebanjem kave sem na hitro preletel objave na hribovskem portalu in se nasmehnil, ko sem prebral, s kakšnim veseljem tisti tepec širi laži o meni, za katere bi moral vedeti, da so laži, če bi le imel "tri čiste" v glavi. Osem let je tega, po njenih besedah, večkrat izrečenih in napisanih, kar se ji je najlepše dogajalo med potepanji v gorah, za zahvalo pa sem dobil tepca na grbo, ki kar ne neha in ne neha pogrevati njenih laži. Bo že, tudi to je del življenja, nisem ne prvi, ne zadnji, ki se mu godi kaj takega. "Dobrota je sirota" si rečem, ko se spomnim tistih časov, rek "od bedaka do junaka" pa si pogosto priredim po svoje na "od bedaka do čudaka je samo korak", ko preberem kako njegovo objavo. Potem poiščem kaj manj čudaškega in na vse mimogrede pozabim. Tudi tokrat. Še enkrat sem prebral itinerar potepa, na katerega sem se odpravljal, saj v tistih koncih še nisem kolesaril.

Do Lavrice sem kolesaril po kolesarskih stezah, še najlepše mi je bilo na makadamu med nakupovalnim središčem na Rudniku in Lavrico, saj sem tam že imel odprt pogled na prostran svet barja.


V Lavrici sem si privoščil prvi počitek, med katerim sem se odžejal in orientiral s pomočjo navigacije na telefonu. Po krajšem premisleku sem se odločil, da ne nadaljujem do Škofljice in naprej proti Igu, kot sem sprva nameraval, temveč se raje skozi Babno Gorico odpravim na barje samo in tam kolesarim po samotnih makadamskih cestah. Rečeno, storjeno, kmalu za Babno Gorico sem zapeljal na makadam in kaj hitro sem se počutil, kot da bi prispel v drug svet. Recimo, da sem našel samoto podobno samoti, ki mi je tako ljuba v gorah. Uživaško kolesarjenje mi je na lica narisalo širok nasmeh, tudi razmišljanja o tem in onem so bila prijetna in spodbudna, škoda da se me ni usmililo še sonce, ki bi s kakim žarkom pritisnilo imenitno piko na i. Pri informativni tabli sem si vzel čas in malce posedel. Kar na tleh, kam drugam nisem imel sesti, in še enkrat pokukal na zemljevid. Zadovoljen sem ugotovil, da sem udel pravo pot, po kateri bom čez čas prišel na asfalt, tam kmalu v Mateno in nedaleč naprej, v Tomišlju, na cesto, po kateri sem imel tako ali tako namen kolesariti. "Prima" sem ugotavljal, "naslednjič se na kratko spočijem ob jezeru v Podpeči, od Notranjih Goric do doma pa cesto že poznam."



Do Ižanke, kjer sem spet zapeljal na asfalt, je bilo ravno prav daleč, da sem na hitro razmislil o času čez pet, šest let, tam nekje, ko bom prodal hišo in se preselil bližje goram. Čim bližje. O tem, kako lepo se bo odpraviti na hrib ali goro peš od doma, morda tudi s kolesom do malce oddaljenejšega izhodišča, zvečer po potepu pa posedeti na balkonu, imeti v rokah vrček z osvežilno pijačo in opazovati, kako sonce zahaja za gorami. Karnijske Alpe seveda ne bodo izostale, brez njih ne bo šlo, čeravno sedaj že lep čas nekako gre. Hm, hm... "Ni vrag, da tudi tega ne dočakam" sem si dejal, "že kar nekaj želja sem si uresničil, čemu si ne bi še te." 


Ižanske ceste je bilo samo za nekaj deset metrov, potem sem zavil proti Mateni. Podobno ozka cesta k sreči ni bila prometna, sem ter tja je v eno ali drugo smer pripeljal kak avto, kolesarja pa vse od Rudnika nisem srečal nobenega. Nadaljeval sem do Tomišlja, kjer me je presenetil prometni znak o zapori ceste proti Podkraju. Pred eno od hiš sem srečal moža, katerega sem povprašal kako je z zaporo in ali bi s kolesom vseeno šlo. V smehu mi je odvrnil: "Če jaz z avtom pridem, boš menda tudi ti z biciklom." Zahvalil sem se mu in z nasmeškom na licu nadaljeval s kolesarjenjem. En povsem običajen dan je bil, nič posebej lepega se mi ni pripetilo med potepom, grdega sploh nič, a sem užival kot že dolgo ne. Kot da bi kolesaril v vzporednem svetu, odmaknjen od virusa, hudobije, pokvarjenosti in kar je še bolj ali manj grdih stvari v dejanskem svetu, tem torej, v katerem živim. 

Do vasi Jezero ni bilo daleč, tam se zavil proti Podpeškemu jezeru. Počitek mi je dobro del, voda me je pomirjala, če sem zaprl oči, sem si samega sebe zlahka predstavljal ob visokogorskem jezeru, tudi ob peščeni morski obali. Z labodoma, ki sta priplula mimo, smo se prijazno pozdravili, potem pa sem spet sedel na kolo, zavedajoč se, da me do doma loči še precejšen kos poti. Utrujenosti nisem čutil, zato sem do Notranjih Goric odločneje pritisnil na pedala, recimo, da sem malček tekmoval sam s seboj. V mislih sem že načrtoval prihodnji obisk v teh koncih, morda celo obiske, saj sem se na barju odločil, da ga spomladi ponovno obiščem, v nadaljevanju pa sem na obcestnih smerokazih videl napisanih še kar nekaj krajev, kamor bi se tudi rad odpravil. Podobno kot z gorami, ko z vrha vidiš sosednje vrhe, tod v krajih vidiš poti v sosednje kraje...  



Od Notranjih Goric do Ljubljane mi je bila pot znana, kolesaril sem po kolovozu ob železnici, kjer ni bilo nobenega prometa in sila malo sprehajalcev.




Na Dolgem mostu sem se odločil, da potep malce podaljšam. Namesto po  Tržaški cesti in skozi mesto sem se usmeril proti Brdu in se od tam skozi Rožno dolino in Tivoli vrnil domov. 




"Spet je bilo prima", sem zadovoljno ugotavljal, ko sem pospravil kolo v klet, "ampak sedaj bi bil pa res že čas za gore", ko sem v taisti kleti žalostno pogledal na kup gorniške opreme, ki jo tudi hranim tam.

-> povezava na spletno stran o Ljubljanskem barju (klikni za ogled)

-> fotografije Krajinski park Ljubljansko barje

ponedeljek, 14. december 2020

Toško čelo in Katarina (kolesarjenje)

Gruden, nedelja 13.12.2020

Čeravno imam sneg rad, ga tokrat nisem bil vesel. Kolesarjenje po plundri, soli in pesku mi ni prav nič dišalo, zato sem si privoščil nekaj predaha, med katerim sem vneto načrtoval prihodnje potepe. Peš, na kolesu in seveda na smučeh, čeravno se mi ne svita, kdaj bom spet smel v ljube mi gore... 

Že v soboto sem nameraval sesti na kolo, a je vse do popoldneva deževalo, v takem pa se mi ni ljubilo nikamor. Nedeljsko jutro je bilo prijaznejše, z nekaj domišljije sem si zlahka predstavljal, da se napovedi uresničijo in se tekom dneva pokaže nekaj sonca. Težko sem se odločil, v katero smer naj poženem pedala. Na karkoli sem pomislil, povsod mi je bilo nekaj po volji in nekaj odveč. Ne povsem prepričan, ali je odločitev pravšnja, sem se odpravil na Toško čelo. Tudi zato, ker sem vedel, da lahko od tam nadaljujem proti Katarini...

Do zadnje postaje mestnega avtobusa št.5, katero sem določil za izhodišče, sem se primerno ogrel. Tam sem se podprl s frutabelo, se slekel in že sem zagrizel v klanec. Prvič sem se pozabil sleči in sem do vrha skoraj zakuhal, tokrat sem se vzpona lotil bolj premišljeno. Res mi je kmalu postalo toplo, vroče pač ne, pedaliranje v precej strm klanec mi je šlo zlahka in z užitkom od nog. Zato sem se, še preden sem zmogel do vrha, odločil, da potep podaljšam do Katarine oziroma Topola, kot se naselje uradno imenuje. Tokrat se nisem spustil do Lovskega doma, kjer strežejo pijačo po sistemu "vzemi s seboj", raje sem si postregel sam s frutabelo in izotoničnim napitkom. Potem sem se toplo oblekel, si pod čelado nadel podkapo in že sem oddrvel proti Katarini. Asfalt je bil hitro pri kraju, makadam po katerem sem nadaljeval, pa razmočen in blaten. Klanci so se vrstili drug za drugim, eni bolj, drugi manj strmi, in po slabih petih kilometrih sem spet prišel na asfalt, potem pa kaj hitro tudi na Katarino oziroma v Topol. Tod sem že vedel, da s soncem ne bo nič in da sončna očala spet enkrat prevažam po nepotrebnem. Pri gostišču sem pomislil, da bi si privoščil topel napitek in v trenutku mi je postalo vroče. Ugotovil sem, da sem denarnico pozabil doma; da sem brez denarja, me ni skrbelo, da po svetu potujem brez dokumentov, pač. Hm... Da bi potep zaključil po taisti poti nisem niti pomislil, da bi nadaljeval tja, kamor sem sprva nameraval, mi ni več "dišalo", zato sem se odločil za nadaljevanje v smeri Dobrove in od tam naprej nazaj domov. Do Gabrja je letelo kot za stavo, tam sem pripeljal na cesto, po kateri sem se že vozil, zato sem močneje pritisnil na pedala, vedoč, koliko ceste me še loči od doma.