nedelja, 31. januar 2021

Ljubljana-Podpeško jezero-Bistra-Vrhnika-Horjul-Ljubljana (kolesarjenje)

 Prosinec, sobota 30.1.2021

Vreme zjutraj ni obetalo, a sem se vseeno odpravil na pot. "Ne gre, da na kavču čakam na sonce, kaj lahko se zgodi, da ga do večera ne dočakam," sem se menil sam s seboj, ko sem razmišljal, v katero smer naj se odpeljem. Med srebanjem kave sem našel dovolj časa, da sem premislil in se odločil, da se odpravim proti Podpeškemu jezeru. "Že jezero samo je lep cilj," sem si rekel, "če se mi bo zdelo, pa lahko od tam naprej potep podaljšam v to ali ono smer." 

Skozi mesto sem se zapeljal do Ižanke, kolesaril krajši čas po njej, potem pa zavil proti Črni vasi. Megleno vreme ni dopuščalo razgledov na Barje, še v smeri vožnje sem videl vse slabše in slabše. Čim sem ugotovil, da se mi vlaga nabira na steklih očal in jih obrisal, je bilo bolje. Pri Plečnikovi cerkvi Svetega Mihaela sem se ustavil za nekaj minut in si jo ogledal, potem pa nadaljeval do jezera. Pot do tja mi je minila hitro, tudi daleč se mi ni zdelo, zato sem pomislil na poletje in na možnost, da se vsake toliko odpravim sem na večerno plavanje. S kolesom, seveda. Pri jezeru sem imel možnost opazovati potapljače, ki so v jezeru iskali bombe iz davno minulih časov. Vreme ni bilo niti najmanj primerno za posedanje na klopci, zato sem kaj hitro nadaljeval s potepom. 








Noge še niso bile utrujene, oblačno in megleno vreme me ni motilo, zato sem se mimogrede odločil, da nadaljujem proti Vrhniki. Desetletja je tega, kar sem se vozil v teh krajih, z avtom seveda, in mikalo me je podoživeti stare čase. Tudi videti, koliko so mi kraji in ceste ostali v spominu. Počasi mi je pričelo kruliti v želodcu, saj sem ob jezeru samo nekaj malega popil, pojedel nič, a mi noben prostor ob cesti ni bil po volji. In sem kolesaril naprej in še naprej in še naprej in prikolesaril v Borovnico. Ovinek, kjer se stranska cesta vzpne v hrib proti ruševinam viadukta, je bil točno tak, kot ga imam v spominu izpred več kot trideset let. V tistih časih sva se s starim očetom večkrat pripeljala sem na obisk k njegovemu bratu, ki je živel v hiši tik ob ruševinah enega od stebrov viadukta. "Kdo ve, ali daljni sorodniki še žive tod," sem pomislil in nadaljeval z vožnjo. Pogled na števec mi je razodel, da se bližam tridesetim prevoženim kilometrom, noge pa so bile še povsem sveže in tudi počutje imenitno. "Super", sem si mislil, "če bo šlo tako naprej, se lahko v Vrhniki odločim še za en ovinek oziroma podaljšanje potepa." Pri jezeru sem se namreč odločil, da nadaljujem do Vrhnike, predvidevajoč, da bom imel tam vožnje dovolj in se bom skozi Brezovico vrnil domov. Razmišljujoč o tem in onem sem prikolesaril do Bistre, kamor smo s starši radi prihajali na izlet v mojih osnovnošolskih letih. Tudi tod mi je bilo vse znano in domače, enako kot "tisti ovinek" nekaj prej v Borovnici. Malce sem počil in se odžejal, na prigrizek sem povsem pozabil, in že sem nadaljeval proti Vrhniki.







Do Verda se mi je malce vleklo, morda je bila utrujenost, čeravno je nisem čutil, morda lakota, na katero sem pozabil, od tam do Vrhnike pa sem bil mimogrede. Vožnja po skoraj praznih cestah je bila prijetna, gneča v Vrhniki precej manj. Moral sem mimo nekaj trgovin, tam je bilo kar nekaj gneče, avtov in pešcev, tako da sem povsem pozabil na morebitni coffe to go, na katerega sem pomislil med vožnjo, tudi na to, da bi naredil posnetek ali dva. Šele v Stari Vrhniki sem se spomnil na oboje, a mi na kraj pameti ni padlo, da bi se zaradi tega vračal. Lakota se je spet oglasila, tudi občutil sem jo vse bolj in bolj, prostorčka ob cesti, ki bi se mi zdel primeren za počitek, pa nikjer. In sem kolesaril naprej in še malo naprej in še malo, vmes je bil tudi daljši klanec in za njim spust, in prikolesaril v Horjul. Če sem v Vrhniki pozabil na kavo in fotografiranje, tam nisem pozabil premisliti kod domov. Utrujenost ni bila prehuda, če jo je sploh kaj bilo, zato sem se odločil za ovinek skozi Horjul, saj sem tam računal na manj prometa, kot na stari cesti med Vrhniko in Ljubljano. V Horjulu sem zavil proti Ljubljani, tod sem že čutil, da bo dovolj in da podaljševanje ture ni več smiselno. V hribih mimogrede najdem prostor za malico, na kolesu še ne. Zato sem se ustavil kar na avtobusni postaji ob cesti in si v hišici, ki služi kot čakalnica, privezal dušo. Ideja se je izkazala imenitno, bil sem v zavetju, pa še sedel sem lahko, saj je bila v hišici tudi klopca. Jem in pijem, potem pijem in jem, sedim in premišljujem, še malo pijem in že nadaljujem z vožnjo proti domu. Od Zaklanca do Dobrove in naprej do doma mi je bila cesta domača, že nekajkrat sem kolesaril tod. Ni čudno, da mi je hitro minila, čeravno je bila za menoj že dolga pot, merjena tako s časom, kot dolžino. Tudi tokrat sem na Viču zavil proti Brdu in se skozi Rožno dolino zapeljal skoraj do Tivolija, tam pa nekaj prej zavil v center in se skozenj vrnil domov.





Slabe pol ure zatem, ko sem pospravil kolo v klet, je posijalo sonce. In dobre tri kasneje je že deževalo. Zvečer sem podoživel nadvse prijeten potep in razmišljal, v katere vse smeri ga lahko podaljšam. Na to, da komaj čakam, da se odpravim na drugačne potepe drugam, sem povsem pozabil ...




torek, 26. januar 2021

Golo Brdo - Slavkov dom (kolesarjenje)

 Prosinec, nedelja 24.1.2021

Ob pogledu na zvezde se vedno zasanjam. Zakaj, se sprašujem, naj bi nam bile točke svetlobe na svodu nedostopne? Morda s smrtjo lahko potujemo na zvezdo. In če umreš mirno od starosti, pomeni, da greš tja peš. 

                                                        Vincent van Gogh

Časi so takšni, da imam včasih občutek, da so mi mesec in zvezde bližje, kot so mi ljube gore. V nebesni svod pogosto zrem v jasnih nočeh, zvezde so včasih videti na dosegu roke, gore pa ... 

Jutro je bilo jasno, ko sva se s princesko sprehodila po bližnjih ulicah, težko bi pritrdil vemenskim obetom, ki so sredi dne obetali prve kaplje dežja. Slabo uro kasneje, kolikor sem potreboval, da sem nahranil princesko in popil kavo, je bilo jasnine že precej manj. Urno sem sedel na kolo in odbrzel proti Medvodam.

Za Mednim sem zavil proti Seničici in Golemu Brdu. Smerokaz je obetal tri kilometre dolgo pot do Slavkovega doma, katerega sem zadnjič obiskal v osnovnošolskih letih. Bližje Slavkovem domu sem bil, slabše je bilo vreme. Od jasnega neba sem se poslovil, še preden sem zapustil Ljubljano, od Mednega dalje je bilo vse več oblakov in tudi nekaj malega megle. Preden sem zavil na zadnji klanec, edini res strm del današnje poti, sem prestavil v najnižjo prestavo in s klancem opravil z lahkoto. Ne samo vsak začetek, tudi vsak začetnik je težak, sem napisal nekje na začetku mojih kolesarskih potepanj, sedaj pa sva s kolesom že tako daleč, da o začetku in začetnikih že lep čas ni več govora.






Pri domu sem se odžejal, seveda s tistim, kar sem pripeljal s seboj, pokramljal s prikupnima konjičkoma in se razgledal, to je, pogledal na planinske smerokaze, da sem videl, kam vse vodijo poti od tod naprej. Topleje sem se odel, da me ne bi prepihalo, in že sem brzel v dolino. Do ovinka, kjer sem zavil proti Mednem, mi skoraj ni bilo potrebno pritiskati na pedala, do motela pač, tam sem moral še zadnjič v klanec. Malce naprej sem se razgledal na Grmado in Šmarno Goro, ki sta že imeli sivo kapo, in bil zadovoljen z odločitvijo, da ne nadaljujem proti Medvodam in Zbiljskemu jezeru. "Prej ali slej bo posijalo sonce in takrat bo čas za daljše potepe," sem si dejal in nadaljeval z vožnjo proti domu. 






V Šiški sem zavil na PST in se po njej vrnil domov. 



Uro in pol zatem, ko sem pospravil kolo v klet, je že deževalo ...

nedelja, 10. januar 2021

Ljubljana-Stari grad (Smlednik)-Zbiljsko jezero-Medvode-Medno-Ljubljana (kolesarjenje)

 Prosinec, sobota 9.1.2021

Božični večer je bil dovolj dolg, da sem premislil o tem in onem, našel sem tudi čas za razmislek o prihodnjih potepih vseh sort. Nič ni kazalo na to, da se bo v bližnji prihodnosti dalo ven iz občine, kaj šele regije, na tujino že lep čas niti pomisliti ne upam. No, kak lep spomin se le prikrade v misli vsake toliko, na ljube mi Karnijce, na Trento, tudi na Gradež, Sesljan in še kak čaroben kotiček ob obali, ki jo takisto pogrešam. Dovolj, da plamenček upanja na skorajšnje boljše čase ne ugasne ... 

V gorah je običajno tako, da se na poti navzgor, med vzponom torej, ne ustavljam kaj dosti. Le toliko, da naredim kak posnetek, se oblečem ali slečem, vremenu primerno pač, in kaj popijem. Konkreten počitek in malico si privoščim na vrhu, tam imam občutek, da je tura za menoj, čeravno se dobro zavedam, da sem šele na pol poti. 

Na kolesu je podobno, le z vrhom in malico je hudič. Navkljub nekaj stotinam prevoženih kilometrov se včasih ne znam odločiti, kje je konec vzpona, nekakšen vrh torej, kateremu bo sledil sestop oziroma vožnja domov. Toško čelo in Pance, na primer, sta bili taki turi, da sem si tam zlahka dejal, da sem na vrhu. Drugod je drugače, kraji se nizajo en za drugim in ko se enkrat obrnem proti domu, ni nujno, da bo pot nazaj enako dolga, znala bi biti tudi daljša. Kje za vraga je na taki turi torej vrh, tista točka, ko si lahko rečem, da je to to? Tam posedim, se spočijem, potem pa se lotim sestopa oziroma se odpeljem domov... 

Štiri stopinje pod ničlo je bilo zunaj, ko sem se odpeljal zdoma, mraz je navkljub rokavicam in kapi pod čelado ščipal v konice prstov in ušes. Krajši čas me je zeblo, nakar so se telo in okončine privadili razmeram in vožnja je postala užitek. Dejansko užitek, saj sem že pred časom pisal, da v kolesarjenju najdem vse več skupnega s peš in smuškimi potepi v gorah. Samoto, mir, razglede, naravo, več kot dovolj za odklop od ponorelega sveta. 


Skozi Tacen in Vikrče sem se zapeljal do Smlednika in se od tam povzpel na Stari grad. Če so bile zadnjič v Vikrčah in okolici prave procesije pohodnic in pohodnikov, namenjenih na Šmarno goro, sem jih danes srečal le nekaj. Na oster ovinek v desno in na strm klanec, ki sem tam začne, sem bil tokrat pripravljen. V najnižji prestavi sem najprej opravil z ovinkom in nato še nekaj hitreje s prvim klancem. Ko sem  pripeljal na makadam, ki se prične za prvim parkiriščem, sem zadovoljen ugotovil, da je mraz opravil svoje in je cestna podlaga trda. Zadnjič je bilo mehko in blatno, nekajkrat sem zakopal in komaj zvozil, ne da bi stopil na tla. Tokrat teh težav ni bilo. Zadnji sila strm klanec do gornjega parkirišča sem podobno kot zadnjič komaj zmogel, a sem ga, potem je bilo samo še nekaj malega blage strmine do gradu. Tod je bilo več obiska kot prejšnjič, a o gneči ne gre pisati. O razgledih na okoliške kraje in bližnje vršace pač, bili so tako prelestni, da se je oko orosilo, ko sem se spomnil tur nanje. "Kdaj spet," sem glasno zavzdihnil in si hkrati oddahnil, ko sem videl, da ni nikogar blizu. Topel napitek je prijal, iz nahrbtnika seveda, prigrizek takisto, potem pa sem odbrzel navzdol. Spusta sem se lotil pogumnejše kot zadnjič, torej hitrejše, tudi zadnji ovinek ostro v levo sem tokrat zvozil brez težav.






V Valburgi, kjer sem zadnjič nadaljeval proti Trbojam, sem tokrat zavil levo in kaj hitro pripeljal do mostu nad Savo. Do sedaj sem se na vseh mostovih, prek katerih me je vodila pot, ustavil in naredil posnetek ali dva in tudi tokrat je bilo temu tako. Naprej do Zbiljskega jezera ni bilo daleč, tam sem si privoščil nekaj daljši počitek kot na  gradu. Družbo so mi delali labodi in račke, ogromno njih, s katerimi sem se pogovarjal, dokler smo bili sami, ko pa so k jezeru prišli tudi drugi obiskovalci, sem modro utihnil. Med posedanjem sem premišljeval o nadaljevanju potepa, o tem, ali naj mu kaj dodam ali naj ostanem pri prvotni zamisli. Zaradi hladnega vremena in sonca, ki se je počasi pričelo skrivati za oblake, sem se odločil za slednje. "Kar v Medvode in skozi Medno ter Stanežiče domov," sem si dejal, "za ovinke v to ali ono smer bo časa še dovolj in tudi vreme za kaj takega bo primernejše."





Do Medvod ni bilo daleč, tam sem pri krožišču vrh klanca udel kolesarsko stezo in po njej skozi podvoz nadaljeval navzdol proti Sori.

Od Medvod do Ljubljane sem nekaj časa sledil rdečim kolesarskim kažipotom in nekaj časa kolesaril po svoje, v prestolnici pa sem moral opraviti še z dolgo Celovško cesto in nekaj stranskimi ulicami in že sem bil doma.





Tokrat sem bil pazljiv, ko sem pospravil kolo v klet, saj se nisem ozrl v kot, kjer hranim turne smuči. 

-> fotografije Stari grad (Smlednik)-Zbiljsko jezero-Medvode-Medno