četrtek, 29. julij 2021

Mrzla gora

Mali srpan, sreda 28.7.2021

Želja je toliko, da ne vem kam z njimi. Ne samo, kar se gorniških potepanj tiče. Pred dopustom sem imel nekaj idej, prepričan, da jih kaj kmalu udejanim. Mrzle gore ni bilo med njimi, ne v ožjem, ne v širšem izboru. Sploh je ni bilo. Od kod se je prikradla v moje misli ne bi vedel, da je bila tura imenitna in bi si bilo greh želeti lepšega dne v gorah, pač.


Zgodnja ura je obetala prazno parkirišče in res sem ob šestih parkiral povsem zgoraj in četrt ure kasneje stopil v breg. Davno tega sem češče obiskoval gore nad Logarsko dolino, Okrešelj je bil izhodišče mnogih tur. Čas, ki sem ga potreboval od avta do koče, sem imel za pokazatelja moje kondicijske pripravljenosti. Kako hiter sem bil v mlajših časih, se danes nisem in nisem mogel spomniti.


Nekaj časa že nisem bil v gorah, zato sem se vzpona lotil počasi. Preudarno, recimo, da me ne bi višje v robeh dajale sapa in noge. Do mostička pod Rinko se mi je zdelo da stopicljam, ko je pot postala strmejša, se mi je zdelo da bezljam. Nisem in nisem ujel pravega koraka, šele v gozdu sem shodil, kot se gre. Pri križu na travniku poleg zavetišča GRS sem se ustavil in pogledal na uro. "Ti šment, nisi še za v staro šaro," sem si zadovoljno zamrmral v brk, ugotavljajoč, da sem do tod potreboval triinštirideset minut.



Razgledal sem se po vrheh nad Okrešljem, naredil nekaj posnetkov in nadaljeval navkreber. Šele tod sem zadihal s polnimi pljuči, recimo, da sem s samim seboj prišel v ravnovesje. Med hojo sem premišljeval o mnogih vzponih v teh krajih, včasih pravih dogodivščinah, tako poleti, kot pozimi.  

Pot me je vodila mimo odcepa proti Turskemu žlebu, skoraj mimo spomenika ponesrečnim gorskim reševalcem, premišljeval sem o tem in onem in kar hitro prišel pod Rinke. Ustavil sem se pred snežiščem, precej trdo je bilo, saj ga sonce še ni načelo. Obut v lahke gojzarje mi z mehkim podplatom ni uspelo narediti dovolj globoke stopinje, zato sem raje sestopil nekaj deset metrov nižje in snežišče prečil na položnejšem in ožjem delu. Še nekaj praskanja po skrotju in že sem bil na poti, ki me je kmalu pripeljala do razpotja, kjer sem zavil proti Mrzli gori. 






Na travnikih nad razpotjem sem nameraval počiti, ker pa me utrujenost še ni načela, sem to prestavil na kasneje. Čim je pot zavila za rob, je pričelo pihati. Pod steno sem pospravil palice in si nadel čelado, tod sem že slišal bučanje vetra nad menoj, zato sem se topleje odel. Kratek čas sem potreboval, da sem preklopil med hojo s palicami in poplezavanjem, kjer potrebuješ pomoč rok, potem pa mi je steklo in nadaljni vzpon je bil eno samo veselje. Višje se je veter stopnjeval, včasih me je kar zamajalo, ko sem stopil za rob iz zavetrja. Poplezavanje do vrha je bilo en sam užitek, kar prehitro ga je bilo konec. Do vrha sem užival v samoti, tam pa jih je bilo že kar nekaj. Videti je bilo, da so sedišča pri križu zasedena, stojišča okoli njega pa mi zaradi vetra niso dišala. "Nič, tudi tu si ne boš privezal duše," sem se na hitro pomenil sam s seboj, naredil nekaj posnetkov in že sem bil na poti v dolino.











Do izstopa iz ostenja, to je do lažjega sveta, sem sestopil tako urno, da skoraj verjeti nisem mogel. Travnat kotiček, ki sem si ga ogledal na poti navzgor, je bil blizu, visoke in mehke trave so kar klicale, da sem se zleknil nanje. Veter sem pustil za seboj, tod me je božalo toplo sonce, zato sem se okrepčila lotil zgoraj brez. Med sončenjem sem si privezal dušo, v želodčku mi je že lep čas krulilo, podoživel pravkar opravljeni vzpon in se spomnil nekaterih davno tega, premišljevanja o bodočih potepih pa sem prihranil za nadaljnji sestop. 










Navzdol grede mi snežišče ni delalo preglavic, sonce je opravilo svoje in dričanje po mehkem snegu je bilo uživaško. Nižje sem bil, bolj je bilo vroče, blizu Okrešlja je že pošteno pripekalo. Komaj sem dočakal gozd in senco v njem.




O poti od Okrešlja do avta pa je škoda besed. Kolona navzgor, kolona navzdol. Po stotriindvajsetem "živjo" sem samo še kimal z glavo...




sreda, 28. julij 2021

Princeskinih 16 let (Cathy praznuje rojstni dan)

Mali srpan, sreda 28.7.2021

Dvanajstega septembra lani sva se odpravila na potep, ne vedoč, da bo to najina zadnja gorniška tura. Povzpela sva se na Modričje (Monte Madrizze, Madritschen). Kasneje sva se še dvakrat odpravila proti obali, lani oktobra nad Trst, kjer sva se sprehodila po razgledni poti Strada Napoleonica, in letos februarja na sprehod v Sečoveljske soline. Tod nama je šlo že precej počasneje kot lani, v teh nekaj mesecih je princeska skoraj povsem oslepela in oglušela, tudi z zadnjimi kolki je navkljub kiropraktiki vse slabše. Od takrat dalje princeska uživa v penzij, rada se sprehodi po okoliških ulicah in parkih, če ni ravno njen dan, pa je povsem zadovoljna z domačim vrtom. 

Običajno sva njene rojstne dneve praznovala med počitnicami, kje drugje kot nekje na tujem v gorah, njenega prvega upokojenskega pa sva se odločila po svoje obeležiti doma 😀



torek, 13. julij 2021

Zelenjak, Palec in Vrtača čez Malo glavo

Mali srpan, sobota 10.7.2021

Dva tedna je tega, kar sem med vožnjo do izhodišča premišljeval, katerič se odpravljam na Vrtačo prek Male glave. Bilo je petič, nisem si mislil, da bo šestič že dva tedna kasneje, še manj, da bova pred tem obiskala tudi Zelenjak in Palec. Zanjo vsi trije vrhovi prvič, zame prvič vsi trije naenkrat.

Čeravno je imela do mesta kar dolgo pot in tudi izhodišče ni prav blizu, sva začela zgodaj. Zna biti, da je morala vstati sredi noči.

Pravijo, da se po jutru dan pozna in danes je bilo res tako. S potepom sva pričela v prekrasnem jutru in po turi sva si bila edina, da sva preživela krasen dan. Do doma na Zelenici sva se povzpela po graničarski poti. Sonce je prosevalo skozi krošnje dreves in poskrbelo za lesketanje živo zelenih trav, prešerno ptičje žvrgolenje je glasno odmevalo v jutranji tišini. Ni mi bilo potrebno zapreti oči, da sem se počutil kot v pravljici. Trenutki, ko življenje zajemaš z največjo žlico in si enostavno srečen...



Pri domu se nisva zadrževala, le toliko, da sem pokukal kaj nudijo, saj sva bila zmenjena, da se nazaj grede ustaviva na obedu. Nekaj višje sva se razgledala po okoliških gorah, povedal sem nekaj malega o grapah v ostenju Begunjščice, ki sem jih zlezel in presmučal, potem pa sva nadaljevala s potjo.


Kaj hitro sva bila na razpotju, kjer sva zavila v Suho ruševje. S soncem obsijane gore so se bleščale pod modrim nebom, dan je bil pravljičen, nič ni kazalo na to, da se bova na Vrtačo vzpenjala v oblačnem in meglenem vremenu. Očarana nad prelepo  panoramo sva se razgledala po nadaljni poti, še enkrat sem se razgovoril o okoliških vršacih in o tem, kaj sem prehodil, preplezal in presmučal. Ni kaj, svoje čase sem gore nad Ljubeljem pogosto obiskoval, najraje v zimskem času.

Pod Zelenjakom sva pospravila palice, med nekaj zahtevnejšim nadaljevanjem sva si sem ter tja pomagala z rokami. Sledila sva stezici, kjer je bila manj razvidna pa sva pokukala za možici, da sva vedela v katero smer nadaljevati. Kot bi trenil sva bila na vrhu, ki je bil nekaj časa samo najin. Nekaj fotografij za spomin, malce razgledovanja, skok na sosednji vrh in že sva sestopala. Previdno, v takem svetu ne gre, da bi hitel. Ko sva pustila težji svet za seboj, sva vzela palice v roke in nadaljevala proti Palcu.








Na sedelcu pod njim sem se ozrl po Žlebu navzdol in kar verjeti nisem mogel, da sem ga davno tega presmučal. Joj, kako lepi spomini so se vrstili tekom dne, tako na preplezane grape pozimi, kot na vrsto turnih smukov po pobočjih in grapah v ostenjih Begunjščice in Vrtače. Na Palec sva zmogla s palicami, tudi tod sva z vršnim delom opravila precej hitro. Če nama je zadnjič na Kladivu teknil ananas, sva se danes posladkala z lubenico. Seveda sva prigriznila še kaj drugega, vmes pa pokramljala o tem in onem. "Strica" iz skupine, ki je prišla za nama, sva prosila, da je naredil nekaj fotografij, potem pa sva vzela slovo in nadaljevala tretjemu vrhu naproti. Do Žleba previdno, zatem nekaj dričanja po melišču, pa še malo po poti, po kateri sva se nekaj prej vzpenjala, in že sva zavila proti Mali glavi.




Vreme, ki se je malce kujalo že na Palcu, se je v tem času spremenilo na slabše, na sedelcu v grebenu Male glave je bila vidljivost že precej okrnjena. Če bi moral reči kaj naju čaka čez uro ali manj, bi prej napovedal ploho kot razjasnitev. Sem ter tja sem moral malce pogledati za stezico, pred dvema tednoma sem hodil "na pamet", pa še druga prijateljica je bila pred menoj. Kjer se je le dalo sva šla po travah namesto po kršu, povsod zagotovo nisem udel najboljše linije, povprečno gledano pa sva složno in zložno brez težav opravila s potjo do vrha. Že od daleč sva videla, da je na vrhu precejšnja gneča, a sva tam vseeno našla primeren kotiček za rit in ritko in sedla k počitku. Hladno in oblačno vreme ni dopuščalo daljšega posedanja, prav tako sva bila prikrajšana za razglede, te sva imela vsaj na Zelenjaku in Palcu.








Navzdol gre seveda lažje kot navzgor, če me je vzpon prek Male glave že dokaj utrudil, je šlo sedaj spet skoraj samo od sebe. Tik za petami sem sledil prijateljici, ki je urno drobila proti Zelenici. Tam pa spet gneča, običajna za konec tedna. Prijazna deklica nama je ponudila prostor pri njihovi mizi, z veseljem sva prisedla. Želja, da bi pojedla nekaj, kar doma ni pogosto na jedilniku, če sploh, se nama je izpolnila. Zabeljeni ajdovi žganci in kislo mleko so obema zelo teknili.




Na poti do avta sva zavila še na smučišče, kjer sta se pasla dva konjička. Temnejši je z veseljem pohrustal šop trave in se pustil pobožati, svetlejši pa je bil bolj zadržan.



Na Ljubelju sva prijetno utrujena malce počila, potem pa odrajžala domov.

Ni kaj, so dnevi, ki so in so dnevi, ki so še bolj. Danes je bil tisti še bolj.

-> fotografije Zelenjak, Palec in Vrtača čez Malo glavo