ponedeljek, 20. september 2021

Tromejnik-Dreiländerecke-Hármashatár (kolesarjenje)

Kimavec, sobota 18.9.2021

Če so me sredi tedna vremenske napovedi spravile v slabo voljo, je bilo v petek popoldan vse drugače. Po nekaj krasnih gorniških potepih sem si želel sesti na kolo, moja želja se je imenitno ujela z vremensko napovedjo, saj so najlepše vreme napovedali tam, kamor me je vleklo na potep. 

Jutro v Moravskih Toplicah je bilo sončno in toplo, v najboljšem sosedu sem poskrbel za proviant, potem pa sedel na kolo in odbrzel novi dogodivščini naproti. Po izračunih, ki sem jih naredil doma, sem imel pred seboj okoli sedemdeset kilometrov dolgo pot...


Tako kot v gorah, tudi na kolesu najraje naredim krožen potep, današnji ni bil izjema. Do Tromejnika me je med drugim pot vodila skozi Puconce, mimo Ledavskega jezera, skozi Grad in Kuzmo, vračal pa sem se skozi Gornje Petrovce in Panovce, tudi med drugim. Tja grede sem imel samo dva omembe vredna klanca, enega med Gradom in Kuzmo, in drugega na Tromejnik, tod sta bila prvi in zadnji klanec na makadamski cesti tolikanj strma, da sem moral peš, porivajoč kolo v breg. 











Nazaj grede je bila cesta precej bolj razgibana, klanec je sledil klancu, večina njih je imela na začetku prometni znak, ki je obetal od 11% do 13% strmine. Pa naj še kdo reče, da je Prekmurje ena sama ravnina. Po nekaj res strmih vzponih sem vse bolj utrujen stežka pričakoval zadnji spust, a ga kar ni in ni bilo. Gor in dol in gor in dol so si sledili skoraj brez konca in kraja, ko sem po kdo bi vedel katerem spustu pripeljal do table, na kateri je pisalo Sebeborci, sem si pošteno oddahnil. To je to! Če ne bi bilo ob cesti kar nekaj ljudi, bi zavriskal na ves glas, tako pa sem se samo prešerno nasmehnil in jih pozdravil. Vedel sem, da so Moravske Toplice blizu, da ni več daleč čas in bo še en krasen potep pri kraju. 








Števec je na koncu pokazal osemdeset prevoženih kilometrov in približno sedemsto metrov višinske razlike, toliko torej, kot jih je iz Rudnega polja na Viševnik. Ni kaj, Prekmurje res ni samo ravnina, toliko bolj, če kolesariš po Goričkem.


Čudoviti kraji, narava, prijazni ljudje. Lepo se bo vrniti po novo doživetje...




ponedeljek, 13. september 2021

Razor in Planja iz Zadnjice

Kimavec, sobota 11.9.2021

Obetalo se je krasno vreme, zato sva se mimogrede zmenila, da se lotiva zahtevnejše ture. O Razorju se zadnje čase nisva kaj dosti menila, če sploh, sva se pa toliko več o Trenti in gorah nad njo. In se je Razor nekako kar sam ponudil in ponujeno sva zagrabila z obema rokama... 

Parkirišče na začetku Zadnjice je bilo že precej polno, ko sva se pripeljala, počutil sem se kot doma, ko sem kdo bi pomnil katerič zapeljal do Kopiščarjeve domačije in tam parkiral avto. Justi naju je že pričakovala, Vinko pa se je med tem, ko sva se pripravljala na turo, vrnil iz zatrepa doline, kamor je pospremil vnuka, ki se je odpravil na Triglav. Na hitro smo pokramljali, potem pa sva stopila po dolini navzgor, navdušena nad prelepo okolico in nič manj nad prekrasnim sončnim jutrom.

Na starem parkirišču sem krepko brcnil v temo, saj sem mnogo prezgodaj zavil v gozd na bližnjico, a sem nedolgo zatem napako popravil, do spodnje postaje tovorne žičnice sva zagotovo prihranila nekaj minut, pa še po strmem in betoniranem klancu nama ni bilo potrebno. Tod sva srečala prve skupine pohodnic in pohodnikov, do ovinka, kjer se neoznačena stezica spusti nad Belopotoški slap oziroma Pinjo, sva jih še precej. Nekaj višje sva bila deležna prvih razgledov na dolino in vrhe nad njo, tam nama je bilo že tolikanj toplo, da sva se slekla in nadaljevala v kratkih rokavih. Prijateljica je stopila naprej, jaz za njo, strumno sva jo drobila v breg in počasi prehitevala tiste pred nama. Višje sva bila, lepši so bili razgledi, blizu spodnjega Kriškega jezera je pričelo tudi pihati. Do Pogačnikovega doma je kar močno vleklo, tam sva pri gornji postaji tovorne žičnice, kjer je tudi zimska soba, našla zavetrn kotiček in si privezala dušo. Gneče okoli koče je bilo kar precej, naprej proti Razorju in Planji pa jih ni bilo videti prav veliko.





Malce sva počila, potem pa nadaljevala s potepom. Že v dolini sva se menila o kozorogih, ki so se svoj čas radi pasli v bližini koče, češ, morda nama bo sreča naklonjena in res srečava kakšnega. Pri koči jih ni bilo, nekaj naprej od razpotja, kjer se gre na Stenar in Križ v eno smer in na Razor in Planjo v drugo, pa sem med skalami ob poti zagledal velike roge. Potihoma sem opomnil prijateljico naj se ustavi in ji pokazal med skale. Kaj hitro je tudi ona uzrla velikega kozoroga z res velikimi rogovi. Mirno se je pasel nekaj metrov vstran in se ni pustil motiti niti potem, ko se je prijateljica počasi odpravila proti njemu. Sam sem raje ostal na poti, saj sem menil, da bi ga dva le preveč zmotila in bi se umaknil za rob. Oba navdušena nad prijetnim srečanjem sva nadaljevala navkreber in tam, kjer se prično prve jeklenice, sem začutil, da so noge že precej utrujene. Nad prvim zavarovanim delom, kjer se pot vije navzgor po melišču sem ter tja, sem bil že kar utrujen, zato sem zmanjšal tempo in počasi nadaljeval za prijateljico. Ni kaj, do tod sva se povzpela že za kakšnih tisoč in petsto metrov, še petsto naju čaka do vrha.




Pred naslednjim zavarovanim odsekom, nekaj malega pod odcepom poti proti Planji, sva si nadela čelade, saj je bilo nad nama preveč "prometa" in bi se zlahka kaj prikotalilo navzdol. Na sedelcu sva pokukala na drugo stran, zatem kmalu prišla do votline, v kateri naj bi med drugimi prenočeval tudi Kugy s svojimi vodniki, od tam do zadnjega, najtežjega zavarovanega dela, pa tudi ni bilo ne vem kako daleč. Ker sva videla, da je lestev kratka in ker se obema zavarovani del ni zdel prezahteven, sva z njim en dva tri opravila brez samovarovanja. No, prijateljica ga je zagotovo zmogla na en dva tri, sam sem bil že kar precej utrujen, zato sem štel naprej in sicer nekje do sedem, osem... Na vrhu nas je bilo kar nekaj, med okrepčilom smo prijetno poklepetali in se razgledali, potem pa sva se odpravila naprej nazaj, saj naju je čakala še Planja. Ker me je zadnjih nekaj sto metrov vzpona dejansko utrudilo, sem se na lestvi raje varoval, naj si je bilo potrebno ali ne.










Potem je šlo skoraj samo od sebe do razpotja proti Planji, navzdol je (skoraj) vedno lažje, tam pa sem spet stopil počasneje navkreber. Med vzponom na Planjo sva si seveda ogledala tudi Utrujeni stolp, tam sem pomislil, da sem verjetno podobno utrujen videti tudi sam, če se naslonim na skalo ob poti. Postanek na vrhu je bil kratkega veka, oba sva si želela nekaj toplega za pod zob v koči, za povrh je padlo tudi nekaj kapelj, nama pa ni bilo do tega, da bi morala vedriti pod kakim balvanom. Že vrh Razorja sva pogledovala proti Triglavu, ki je bil ves čas skrit v temnih oblakih, sedaj pa je bilo oblačno že vsepovsod.






Do koče sva sestopila kar hitro, tam v kotu jedilnice našla zadnjo prosto mizo in z veseljem sedla k počitku. Enoločnica je prijala obema, posladek nič manj, tudi žeje nisva trpela. Čeravno sva vedela, da je do doline še kar dolga pot, sva bila prešerne volje, saj je bil dan res krasen in se nama je fino dogajalo. Že od Planje do koče se je moja utrujenost izgubila, topel obrok in počitek pa sta poskrbela, da sem se, ko sva se odpravila naprej v dolino, počutil skoraj kot zjutraj na začetku ture.

V dolino sva šibala, da je bilo veselje, Zajnca je bila iz ovinka v ovinek bližje in bližje. Pri spodnji postaji tovorne žičnice so bila vrata odprta, pred njimi prijazna psička, Viktorja pa nikjer. Glasno sem ga poklical, misleč, da je nekje v bližini, a ga žal ni bilo. Prijazen mož, Kopiščarjev sosed, skrbi za tovorno žičnico, s katero vozijo robo v Pogačnikov dom. Z veseljem bi pokramljal z njim, saj se že dolgo nisva videla. Po bližnjici sva sestopila do starega parkirišča, od tam do Kopiščarjeve domačije pa sva imela samo še nekaj malega ceste.



"Pa sva doma" sem dejal, ko sva zavila na travnik za hišo, saj se tam dejansko počutim kot doma. Pozdravila sva se z Justi in Vinkom in hotela sesti na klop, kar vidim, da je povsem mokra. "Mar je deževalo?" nejeverno vprašam, Justi pa z nasmeškom odvrne da kar precej in to uro dolgo. Kar verjeti nisva mogla, kakšno srečo sva imela, saj sva bila deležna samo nekaj kapelj. Potem smo malce poklepetali, nekaj prigriznili in popili, se pomenili o prihodnjih turah, in že sva s prijateljico vsak s svojo vrečko čomp sedla v avto. Precej kasneje, kot sva zjutraj domnevala, in zagotovo še bolj zadovoljna s preživetim dnem, kot sva se zjutraj nadejala.


"Do prihodnjič", sem zaklical izza volana in potrobil, ko sva se odpeljala domov.

-> fotografije Razor in Planja iz Zadnjice