petek, 29. oktober 2021

Solčavska panoramska cesta in prisoje Matkovega kota (kolesarjenje)

Vinotok, nedelja 24.10.2021

Sila težko sem se odločil, kaj bom počel. Tudi kje. Vleklo me je na morje, s kolesom, tam nisem bil že celo večnost. Nič manj me ni vleklo v gore, na zahtevnejše brezpotje, tudi tega se že lep čas nisem lotil. Bi to ali ono, bi tu ali tam... 

Zaradi maratona sem moral prej na pot, ne gre, da bi mi zaprli ceste pred nosom. Solčava je bila še v senci, ko sem parkiral pri pokopališču nad vasico, bori dve stopinji je izmeril termometer, nad ničlo seveda. Res je bilo mrzlo, tresel sem se kot šiba na vodi, ko sem sedel na kolo in se odpravil na pot. 

Pri Ramšaku me je obsijalo sonce, dan je bil v trenutku prijetnejši, navkljub hladnemu vetrcu in nizki temperaturi. S klanci nisem imel težav, zlahka je šlo v breg, hitreje kot sem mislil sem se pripeljal do križišča, kjer bi lahko zavil proti Raduhi. Morda prihodnjič. Do cerkve Svetega Duha ni bilo daleč, tam sem se malce spočil in se razgledal. Želel sem posedeti in se okrepčati, a je bilo prehladno tudi na prisojni strani.


Zato sem nadaljeval s potepom do razgledišča pri Klemenči domačiji, še prej pa naredil postanek pri izviru kisle vode. Tako kot pred nekaj leti sem naredil nekaj požirkov in tako kot takrat mi okus ni bil po volji. Na razgledišču je bilo prav tako hladno in rahlo vetrovno kot nekaj prej pri cerkvi, a sta bili pod njim dve klopi, kjer je bilo zavetrje. Z veseljem sem se zleknil na eno od njih in se lotil malice, ki je bila kot običajno kar precejšnja. Ni da ni, bi lahko dejal, ko sem vse dobrote zložil na klop. Navkljub rahlemu mrču so bili razgledi na dolino in okoliške gore krasni, videti je bilo, da so najvišje gore še vedno rahlo pobeljene.



Po počitku sem kmalu pripeljal na glavno cesto med dolino in Pavličevim sedlom in tam zavil v breg, proti Majerholdu in sedlu. Nekaj asfalta je prijalo, saj me je na makadamu dodobra pretreslo, po nekaj okljukih pa se je tresenje nadaljevalo. Zavil sem proti Matku in spet pripeljal na makadam, ki pa je bil bolj utrjen kot tisti pod Olševo. Po krajši ravnini in še krajšem klancu me je čakal dolg in mestoma precej strm spust v dolino. Mimo Perka in Matka sem brzel z zavidljivo hitrostjo, tudi na makadamu si že upam dati duška med spusti. Do Matkovega kota sem se nekajkrat ustavil, da sem naredil par posnetkov, ko pa sem pripeljal na asfalt, je letelo do Solčave brez predaha. Pardon, z enim. Pokukal sem v Logarsko dolino, razgled na njenem začetku me vedno prevzame.




Če je v Solčavi še sijalo sonce, je bil avto že v senci. Počivališče, kot pravim pokopališču ("počivaj v miru"), je samo malenkost višje, a je to bilo vseeno dovolj, da sonce do tod ni več zmoglo. Ni kaj, dnevi so vse krajši, sonca bo vse manj, tistih nekaj ur, ko bo sijalo, če bo, bo vredno izkoristiti.


Pot domov je minila kot običajno, več sem premišljeval o prihodnjih dneh in potepih, kot o pravkar opravljenem...

-> posnetek prevožene poti

-> fotografije Solčavska panoramska cesta in prisoje Matkovega kota

petek, 22. oktober 2021

Kozjansko (kolesarjenje)

Vinotok, nedelja 17.10.2021

Terme Olimia-Tinska gora-Sveti Štefan-Babna Brda-Babna Gora-Dobrina-Olimje-Podčetrtek

S kolesom odkrivam kraje, katere peš verjetno ne bi nikoli obiskal. Kraje, za katere morebiti nikoli ne bi niti vedel, če me pot ne bi zanesla skoznje. Z avtom se običajno peljem od doma do izhodišča in nazaj, vmesnih postankov skorajda ni. Točenje goriva, trgovina, gostilna, to je več ali manj to. Na kolesu okolico doživljam drugače kot iz avta, saj sem v neposrednem stiku z njo. Tu pa tam se ustavim, si kaj ogledam, posedim ob poti ali pod lipo sredi vasi, stopim v cerkev na griču in prižgem svečko, poklepetam z domačini, ki delajo na polju ali v gozdu...

Jutro je bilo megleno in vlažno, ko sem se s parkirišča železniške postaje pod termami Olimia odpeljal novi dogodivščini naproti. Nič kaj prijetno ne bi bilo kolesariti v takem, a se je k sreči zjasnilo kmalu po tem, ko sem z glavne ceste zavil proti Tinski gori. Avtobusno postajališče ob cesti in klopca v njem sta bila kot naročena za mimobežen počitek, med katerim sem se znebil odvečnih oblačil in se malce odžejal.



Lični cerkvi na Tinski gori, lepo vidni iz doline, sta bili videti blizu, ko sem znova zavrtel pedala, a me je do tam ločil še klanec, ki je bil nekaj najstrmejšega, kar sem dosedaj prevozil. "Kot da bi se cesta postavila pokonci", sem godrnjal, ko sem komaj komaj zvozil do vrha. Od cerkva sem imel lepe razglede na dolino, po kateri sem se pripeljal, in na drugo stran, proti Rogaški Slatini.




Po lepi cesti vzdolž dolgega slemena, ki me je z nekaj domišljije spominjal na greben Kolovrata, sem se skozi Orehovec odpeljal proti Svetemu Štefanu. Vinogradi, njive, polja, živina na paši in nekaj domačinov pri takšnih in drugačnih opravilih. Sonce, samota, tišina, ki jo je sem ter tja zmotil le hrup traktorja ali delovnega stroja. Po takih koncih, kakršno je bilo sleme od Zgornjega Tinskega do Svetega Štefana in naprej do Babnega Brda in Babne Gore, bi z veseljem kolesaril ure in ure. Pri cerkvi Svete Ane nad Bukovjem v Babni Gori sem si končno privoščil počitek, saj prej nisem in nisem našel kotička, s katerim bi bil v popolnosti zadovoljen. Pač želim uživati tudi v malenkostih, katerih ena je primerno počivališče. Na oko sem preračunal, da sem približno na pol poti, tako glede dolžine, kot glede klancev, ki me še čakajo, zato sem prisluhnil lakoti in snedel vse, kar sem imel s seboj. Le nekaj frutabel sem prihranil za sproti in seveda nekaj pijače. Joj, kako so sedle dobrote, nič manj ni prijalo pretegovanje in posedanje na soncu. Fletno, da bolj fletno ne bi moglo biti, sila težko sem se sestavil za nadaljno pot, glede katere se je kaj kmalu izkazalo, da sem se glede klancev v druge pol popotovanja krepko uštel. Še dobro, da nisem vedel, kaj me čaka... 






Po vratolomnem spustu v dolino sem nadaljeval pod Žusmom in kmalu spet zapeljal v klanec. Zlepa ga ni bilo konec, v Dobrino sem prisopihal kot parna lokomotiva, brez krepke malice pred tem, ne vem, če bi ga zmogel brez predaha. Sledil je še en nič manj vratolomen spust, potem pa je bilo s klanci več ali manj konec, pred Olimjem sem moral samo še enkrat konkretneje v breg. Preden sem zavil proti Olimju, sem naredil ovinek naprej, proti Virštanju, da sem si ogledal del poti, ki se jo morebiti lotim v prihodnje. Vse do Olimja prometa skorajda ni bilo, tam pa kar precejšnja gneča, pričakovana seveda. Samostan in okolico sem si ogledal od zunaj in na hitro, "btw" recimo, saj računam na to, da bo prihodnje kolesarjenje tod blizu nekaj krajše in si bom takrat vzel še čas za "turizem". 




Do Podčetrtka ni bilo daleč, tam pa sem se po krajšem premisleku odločil še za zadnji klanec pred vrnitvijo na izhodišče. Zapeljal sem se nad mestece, visoko pod grad, prav do njega pač ne, in se od tam po gozdni cesti in kolovozu vrnil v terme, kamor sem pripeljal skoraj med zunanje bazene. Še malce sem ter tja, skozi krožišče, in že sem bil pri avtu. Precej utrujenemu se mi je kar samo od sebe smejalo, tako fletno in prijetno je bilo. Med vožnjo domov sem se tako v Celju, kot pri avtocestnem izvozu za Logarsko dolino, spomnil, da imam v obeh krajih načrtovan kolesarski potep, v dolini pa še (vsaj) eno lepo gorniško turo, ki bi jo rad spravil pod streho pred zimo.





Recimo, da so mi zvezde naklonjene in se oboje z nekaj truda in sreče z vremenom tudi udejani....


torek, 19. oktober 2021

Golica čez Malo Golico in Krvavko

 Vinotok, sobota 16.10.2021

Zjutraj sem pogledal kakšno je vreme širom dežele in nejeverno ostrmel. Oblačno tu, oblačno tam. To je, oblačno tako tam, kjer sem nameraval kolesariti, kot tam, kamor sem se namenil na peš turo. Pol skodelice kave sem potreboval, da sem razmislil kaj in kako, druge pol pa, da sem se dokončno odločil. 

V manj lepem, tudi manj prijetnem vremenu, se raje potepam peš, zato sem se danes odpravil v hribe. Jutri, ko naj bi sijalo sonce, bo na vrsti bicikel.

Ne bi vedel, kolikokrat sem bil na Golici, še manj, od kod sem se povzpel nanjo. Sem pa več kot prepričan, da se od Križovca še nisem odpravil, zato sem se mimogrede odločil za to izhodišče. Kar nekaj vozil je že bilo tam, ko sem se pripeljal, tudi na pot se nisem odpravil sam, a o gneči bi bilo nespodobno govoriti.

Do Pustega rovta sem stopil hitreje, da se v hladnem dopoldnevu ogrejem. Od razpotja za Belsko planino sem bil v zavetrju, do sedla Suha je bila hoja navkljub pešačenju po cesti prav prijetna. Na sedlu jih je bilo kar nekaj, ornitologov, ki so snemali prelete ptic, da so vedeli, katere vrste letajo tod. Na sedlu so imeli razpete mreže, v katere so lovili ptice, katere so potem popisali in obročkali. 


Nad sedlom sem zagrizel v strm breg, potem pa po in ob stezi nadaljeval proti Golici. Do vrha sem se bolj ali manj držal grebena, tudi zato, da sem šel prek Male Golice, dočim sem Krvavko prihranil za nazaj grede. Navklub oblačnemu vremenu so bili razgledi na vse strani lepi, tudi daljnosežni, naše gore so bile večinoma še pobeljene, vsaj tiste najvišje. Na Golici jih je bilo kar nekaj, a sem pri spominski tabli, kjer je pred davnimi leti stala Kadilnikova koča, našel zavetrn prostor, kjer sem si privoščil nekaj počitka. Med mletjem dobrot sem zrl na martuljške vrhe in premišljeval o turah, že opravljenih in načrtovanih, tudi o tem, da bi se bilo vredno potruditi in nekaj najlepših ob priliki ponoviti.





Čas teče, nič ne reče, še nekajkrat se obrnem in spet bo leto mimo. In tako naprej, do takrat, ko se bo leto obrnilo zadnjič, jaz pa za Silvestra tega še slutil ne bom...

Nazaj grede sem stopil še na Krvavko, na sedlu Suha pokramljal z ornitologi, od tam do avta pa ni bilo več daleč in kmalu je bil prijeten potep pri kraju.



Prav lepo je bilo, čeravno povsem drugače in drugje, kot sem mislil, ko sem se zjutraj prebudil...

-> posnetek prehojene poti

-> fotografije Golica čez Malo Golico in Krvavko

ponedeljek, 11. oktober 2021

Šentviška planota - Logaršče, Ponikve, Zagomilca, Črvov vrh, Šentviška Gora, Prapetno Brdo (kolesarjenje)

Vinotok, sobota 9.10.2021

Tokrat sem se na Šentviško planoto povzpel iz Klavž v Baški grapi. 





Tudi na tej strani je bila cesta do planote zelo strma, pošteno sem bil utrujen, ko sem pribrcal v Logaršče. Tam sem se na kratko ustavil pri cerkvi, od koder je čudovit razgled na gore in grapo, potem pa nadaljeval v Ponikve, kjer sem pri Plečnikovi cerkvi nad vasjo spet malce počil. Takisto zaradi razgledov.













Na koncu vasi sem zavil v hrib, proti Zagomilci, in pri gostišču smučarsko skakalnega društva Ponikve pripeljal na makadam. Nekaj naprej sem našel sončen in zavetrn kotiček in si na travniku privoščil temeljit počitek, med katerim sem se še temeljiteje okrepčal. Na planoti je precej pihalo, zato sem kar nekaj časa odlašal z malico, saj ni in ni bilo primernega zavetrnega kotička ob cestah. Do tod. Podprt in odžejan sem nadaljeval z vožnjo po grobem makadamu in kmalu prišel do pašnika, prek katerega bi si lahko precej skrajšal pot do Črvovega vrha. Že sem prenesel bicikel preko ograje in želel nadaljevati po kolovozu navkreber, kar me zmoti napis "Bik na paši" in sveže kravje blato. Razmišljam, kaj naj storim, kar nedaleč naprej zagledam več krav, ki leže ob poti oziroma kolovozu. Koj sem vedel kaj mi je storiti, čeravno od daleč nisem videl, ali je med kravami tudi bik. Še enkrat sem prenesel bicikel prek ograje in nadaljeval naokoli po makadamu. Daljšnica ni bila toliko daljša, da bi me spravila v slabo voljo, še manj, da bi vrgel Črvov vrh v koruzo. Spotoma sem se ustavil še v Bukovem gaju in si ogledal vodnjak (izvir pod Črvovim vrhom). Na vrhu sem bil pravzaprav vesel, da sem se "ustrašil" krav, saj mi je tako uspelo z biciklom pribrcati prav do vrha. Navkljub grobemu makadamu nižje, navkljub razdrapanim kolovozom višje in navkljub nasvetom, da je tura primerna izključno za gorska kolesa. "Kaj pa bicikel ve, kakšne sorte je," sem si mislil, ko sem ga gonil navkreber in je kopalo in ropotalo po grobem šodru. Na vrhu začuda ni toliko vleklo, zato sem kar tam pojedel, kar sem še imel. Je teknilo, saj je bila pot do tod sila naporna, klancev kar ni in ni hotelo biti konec, tudi makadam oziroma šoder je dodal svoje. 






















Po malici in razgledovanju, med katerim sem opazil, da se je vreme precej poslabšalo, je sledil previden spust nazaj do asfalta. Šlo je počasi in previdno, tako kot gor grede sem moral trikrat stopiti z bicikla, da sem odprl in zaprl ograje na pašnikih. Ko je bilo najhujše in najzahtevnejše za menoj, mislim na teren, po katerem sem vozil, sem se ustavil in se pripravil na spust. Toplo sem se oblekel, si nadel rokavice in ruto okoli vratu, da me ja ne bo preveč prepihalo, potem pa pritisnil na pedala. Če bi poznal cesto in bil kanček pogumnejši, bi zagotovo šlo hitreje od nekaj nad šestdeset km/h, kot je nameril števec. Do Slapa ob Idrijci, kjer je bilo s klanci konec, sem imel samo nekaj malega ravnine in malenkost klančkov, recimo kot popestritev dolgega spusta.








V Slapu ob Idrijci sem se zapeljal prek Idrijce in se po že znani poti vrnil do Postaje, zaselka blizu Mosta na Soči, kjer sem imel na železniški postaji parkirano vozilo.


Planoto zagotovo še obiščem, saj je zgoraj še kar nekaj krajev in gričev, katere želim obiskati in bolje spoznati.