Dolenje Jezero-Rakov Škocjan (kolesarjenje)

Listopad, sobota 6.11.2021

Zjutraj je bilo vreme nekaj slabše, kot so na predvečer napovedali. Še najlepše naj bi bilo tam, kamor me je vleklo, na Primorskem in Koroškem. A kaj, ko so bili že zjutraj prav v te smeri zaradi del kilometrski zastoji na avtocesti. Pogled skozi okno ni bil prijazen, nekaj odtenkov sive in precej vlage na strešnih oknih. Po eni strani se mi ni ljubilo kaj dosti, po drugi se mi je zdelo škoda dneva. Da bom v nedeljo doma, sem se odločil že konec minulega vikenda,vedoč, da nujno potrebujem dan popolnega odklopa na kavču. Bi, ne bi, bi, ne bi...

Med zadnjimi požirki kave sem na hitro premislil kam, da bo to na biciklu, sem vedel že lep čas. "Ne predaleč, ne predolgo, nekam, kjer vem, kaj lahko pričakujem. To ne pride v poštev, to morda, to niti najmanj, to bi znalo tudi odgovarjati." Nekako tako je potekal samogovor, ki je kaj kmalu postregel z zadovoljujočim odgovorom. Naložil sem bicikel na avto in se odpeljal v Cerknico in še malček naprej, do Dolenjega Jezera, kjer je veliko parkirišče. Odločil sem se za potep do Rakovega Škocjana. Večji del po gozdnih cestah, makadamu torej, ki mi je dokaj ljub, obilo nič manj ljube samote, tam pa nekaj počitka in lenarjenja na enem od krasnih kotičkov v krajinskem parku. 

Ob jezeru je vleklo kot za stavo, do Otoka sem moral krepko poganjati pedala in čvrsto držati balanco, da me ni preveč zanašalo. Potem je bilo bolje, ko pa sem pripeljal v gozd, je bilo z vetrom konec. Na opozorila, da se gibljem na območju medveda, sem že navajen. Sam, s princesko, peš in na biciklu, tudi z avtom, a mi ga še ni bilo dano srečati. No, saj ne, da si srečanja ne vem kako želim, a če bi ga uzrl s primerne razdalje, zagotovo ne bi imel nič proti. 

V Rakovem Škocjanu sem se ustavil ob vodi, pod velikim mostom in pri ruševinah cerkve svetega Kancijana, kjer sem si na toplem sončku privoščil tudi daljši počitek. Če so bile ceste prazne in samotne, je bilo obiska v parku kar precej, predvsem italijanskih turistov je bilo res veliko. A smo se porazgubili, med mojim počitkom do cerkve ni prišel nihče.

Po počitku sem park zapustil po drugi cesti, se nekaj višje priključil tisti, po kateri sem se pripeljal, in kmalu spet zavil v drugo smer. Do izhodišča sem naredil še krajši ovinek in se skozi Cerknico vrnil do avta. Tam ni bilo več tako vetrovno kot nekaj ur prej, se je pa precej pooblačilo, če bi padlo nekaj kapelj dežja, ne bi bil presenečen.

Pozno popoldan pa sem še tisto, kar me je mikalo že zjutraj. S štirinožnim prijateljem na štirinožnem prijatelju. Princeska se je stisnila tesno obme in dremuckala, ko sem se zleknil na kavč, sam pa sem čas preganjal z imenitnim branjem. Zvečer sva se še sprehodila, prijalo je še zadnjič danes pretegniti tačke, preden sva nekaj ur kasneje legla k zasluženem počitku.

-> posnetek prevožene poti

Ljutomersko-Ormoške gorice (kolesarjenje)

Vinotok, nedelja 31.10.2021

Prej ali slej se bo vreme sprevrglo, daljše deževno obdobje in sneg v visokogorju sta vse verjetnejša.

Prijalo bi lenariti doma, a kaj, ko se je obetal lep sončen dan, tudi topel, morebiti eden zadnjih take sorte pred zimo. 

"Včeraj peš, danes z biciklom," sem se odločil med srebanjem kave. Princeska me je zbudila uro prej kot običajno, nje ne morem "premakniti nazaj" kot urine kazalce. Zato sem kmalu po peti srebal kavo in kolebal med še toplo posteljo in Prlekijo.

Do Ormoža mi je pot minila hitro, premišljeval sem o tem in onem in mimogrede prišel do Ptuja. Tod imam nekaj kolesarskih načrtov, prav tako v Ljutomeru, Ormož pa je nekje vmes, zato sem ga izbral za izhodišče prvega prleškega kolesarskega potepa.

Začel sem pri gradu, predvsem zaradi velikega parkirišča, in se odpeljal proti Pavlovcem. Za razliko od včeraj je sonce danes zmoglo do mene, prav prijetno me je pogrelo, navkljub temu, da je bila temperatura jutru primerno nizka. V Pavlovcih sem zavil na stransko cesto in se usmeril proti Vinskemu vrhu. Vedel sem, da bo vožnja podobna tisti na Goričkem in Kozjanskem, torej vseskozi po malem gor in dol, vinske gorice pač, da pa ne gre pričakovati dolgih in strmih klancev. 

Pogosto sem se ustavljal med vinogradi in se razgledoval, rumeno zlato rjave barve trte so se lesketele obsijane s soncem, tu pa tam se je našel še kak grozd, ki je ostal od trgatve. Najraje bi legel nekam na trave v goricah, a je bilo preveč rose, pa tudi temperatura ni bila primerna za kaj takega. Zato sem si počitek privoščil na samem začetku Jeruzalema, na klopci pod mogočnim drevesom. Že v opisu potepa po Kozjanskem sem napisal, da je kraj za počitek precej pomemben del mojega potepa, saj so pogosto prav malenkosti tiste, ki lep dan naredijo še lepši, prijeten potep še prijetnejši. Spet sem zložil kup dobrot na klop, skoraj kot branjevec svojo robo na prodajni pult, in se lotil malice. Običajno si vzamem čas in počasi pojem vse, kar sem pripeljal s seboj. Kako frutabelo ali nekaj sadja pustim za kasneje, to je to, in pijačo seveda. Tokrat pa sem previdno pozobal polovico dobrot, druge pol pa shranil za potem, ne vedoč, kje in kdaj ta potem bo. Če sploh, saj vsaj v gorah druge pol pogosto prinesem nazaj do avta, kar pomeni, da na koncu konča kot večerni prigrizek doma.

Po malici sem se ustavil pri cerkvi in gostišču Jeruzalem, tam kjer je tudi vinska klet, in se malce razgledal. Steklenice vina si nisem upal voziti s seboj v nahrbtniku, povrh vsega mi bolj sede primorska kapljica rdečega, zato sem kupil samo kozarec ajdovega medu. 

Sledil je spust, saj je bil Jeruzalem nekakšen vrh današnje ture. Tod sem se odločil, da potep malček skrajšam, saj imam namen tisto v smeri Ljutomera prekolesariti ob naslednji priložnosti. V dolino je letelo, da je bilo veselje, precej ozka cesta je bila kriva, da si nisem upal "spustiti do konca". Ko je bilo s klanci navzdol konec, sem pripeljal do krasnega ribnika, poleg katerega je bila klopca. Zavore so zaškripale in spet sem sedel ob pot in se lotil druge polovice malice. Je teknilo še bolj kot zgoraj  v Jeruzalemu. verjetno se je utrujenosti pridružila še včerajšnja, saj je bil potep nad Trento sorazmerno dolg. Ribice so plavale tik pod gladino, tudi kakšno večjo se je videlo, a jih drobtine kruha niso mikale. So že vedele čemu...Če sem zgoraj vozil med vinogradi, sem spodaj med polji in njivami. Prej predvsem gor in dol, sedaj pa vse bolj sem ter tja. Ker sem zgoraj nekaj pustil za prihodnjič, sem spodaj nekaj dodal, da se je potep spodobno zaključil. V Ormožu sem zavil do ribnika Krap, pozdravil labode, ki se mirno kosajo s tistimi na Bledu in še kje, potem pa odvijugal po ulicah in uličicah nazaj do gradu.

-> posnetek prevožene poti

Plazjanski (Plaski) vršac

Vinotok, sobota 30.10.2021

Nedavno tega sem se iz Zadnjice odpravil vandrat prek Kanjavčevih polic. Takrat sem s seboj vzel Avčinovo "Kjer tišina šepeta", saj sem menil, da se bova s tišino znala kaj pametnega pomeniti. Res sva se. Tokrat sta se poleg Franceta z menoj odpravila še Pavček in Minatti. 

...Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova

...Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen

Včasih se mi zdi, kot da je življenje zašlo v slepo ulico. Naprej ne gre, nazaj se ne more, levo in desno stena... No, potem se vedno znova nekako le izmuznem iz življenjske mišolovke in grem naprej, pogosto se kmalu zatem nasmejem trenutku, v katerega sem bil ujet, in se je zdelo, da ni izhoda. 

Lani tak čas nisem smel nikamor, sila majhen je bil moj svet, v katerem sem živel. Zato je svečka za mojo pikico in vse tiste, katerih se rad spominjam in jih žal ni več z nami, gorela doma, sam pa sem se spominjal mnogih lepih trenutkov, ki so bili z njimi in jih nikoli več ne bo. Letos bi jim lahko prižgal svečko, a sem se odločil, da se raje odpravim nekam na lepše, jih "vzamem s seboj" in med vandranjem obudim spomin nanje in na čase z njimi. Da sva bila med potepom še največ skupaj z Majo, se razume samo po sebi...

Parkirišče pri zapornici je bilo precej polno, voznik manjšega avtobusa je prijazno preparkiral vozilo, da sem imel še sam prostor poleg njega. Hladno je bilo, ko sem se nekaj debelih ur kasneje vrnil do avta, je bila v osojah še vedno slana, prav tako so se uresničila moja predvidevanja, da bom imel sonce samo na vrhu, v dolini, po kateri me bo vodila pot, pač ne. Opozorilna tabla, da bom hodil po območju kjer domuje medved, me ni zmotila, saj je pred nekaj leti kosmatinec odnesel pete tik pred menoj, ko sem se tod potepal na smučeh. 

Do Dola pod Plazmi mi je pot hitro minila, tam pa taka žalost, da sem se skoraj zjokal. Vedel sem za vetrolom in povzročeno škodo, da je pokrajina povsem drugačna, pač ne. Spomnil sem se Črnivca in Kranjske rebri, kjer se je zgodilo enako, prav tako, morda še bolj, na Sappado in pobočja pod Terzo Piccolo. Človek obrača, narava obrne. Vedno je bilo tako in vedno bo, morda nekoč celo, ko nas ljudi več ne bo.

Tam sem se pomujal do ceste, šel mimo ovinka, ki je zavil levo gor proti Planini v Plazeh, in kmalu prišel do Ravnega dola. Čeravno je od takrat minila cela večnost, sem se dobro spomnil obeh mojih potepov tod, tako turnosmučarskega s Plazjanskega vršaca, kot kopne Tumove smeri v Lepem (Velikem) Špičju. Krasni turi, čudovita spomina. Skrb, da ne bom udel stezice v zatrepu dola, tam, kjer moram preko struge potoka, je bila odveč. Onstran suhe struge potočka sta me pričakala velik možic in razvidna stezica. Greben od Lepe Špice do Plaskega Vogla je bil še v senci, Tičarici in Čisti vrh pa je že obsijalo nekaj sončnih žarkov. Sam sem bil skoraj še v mraku, da v Ravnem dolu in nižje ne bo kruha od sonca, sem vedel, še preden sem se odpravil na pot. 

Po spominu sem se vzpenjal proti Grivi, bolj ali manj sledeč stečinam in stezici, ki je bila in je ni bilo. Že precej visoko se mi je zdelo, da bi lahko skozi redko rušje precej skrajšal pot do poraščenega grebena, ki vodi na vrh, zato sem sledil stečini med rušje. Slabša je bila stečina, gostejše je bilo rušje. Kmalu je bilo prebijanje podobno umetnostnem drsanju: Axel, tudi dvojni, Toe Loop, Flip, Lutz,..  Elementi so si sledili drug za drugim, kaj je bilo na vrsti, je bilo odvisno ali se plazim pod ali nad rušjem, včasih tudi naokoli. Še dobro, da sem bil sam, bogu za hrbtom, saj je bila spremna beseda med prebijanjem skozi rušje neprimerna za mlajše poslušalce. Kdor se trudi, se utrudi, tudi sam sem se, smolast, prašen in in popraskan sem nekaj višje nad zeleno goščavo spet udel stezico, katere sem se v nadaljevanju držal kot klop. Do vrha ni bilo daleč, pazljivo sem sledil posekam in kmalu stopil na vrh. Neizrazit, brez možica, ničesar. Prvinsko. Samotno. Čudovito in danes samo moje.

Čisti vrh je bil osončen, jaz pa kot v drugem letnem času. Sestopil sem po poti vzpona in obšel vrh, sledeč neizraziti potki med ruševjem, in počasi prišel na sonce. Poiskal sem primeren prostorček za počitek, odložil palice in nahrbtnik, in se odpravil pogledat, kakšno je nadaljevanje proti Čistemu vrhu. Prav daleč nisem prišel, plantaže rušja so me ustavile nedaleč naprej. Vsekakor bi šlo do tja, svoje čase je bila stezica izrazitejša, porezano rušje kot smerokaz se z nekaj truda tudi še najde. Zame je bil vrh konec poti, če bi zgoraj sijalo sonce, sploh ne bi nadaljeval naprej. Vrnil sem se do nahrbtnika, vzel malico v roke in se nastavil prijetno toplemu soncu. 

Spomini so me ponesli daleč nazaj, v čase, ko je bilo vse drugače. V čase, ko smo bili s tistimi, katerih sem se danes spominjal, skupaj in smo se lahko videli, slišali, objeli... Si kaj lepega povedali, se kam odpravili... 

Ostenje, na katerega sem zrl, vse od Velikega Špičja prek Vrha Labrje in Plaskega Vogla do Travnika, je bilo v senci, mračno in hladno je bilo videti, gore v drugih smereh pa so se bleščale obsijane s soncem. Kot kontrast med črnim in belim, med zimo in poletjem, med žalostjo in veseljem...

Med počitkom je do mene vsake toliko prišla glasna beseda s precej obiskanega Čistega vrha, tudi smeh in vrisk se je slišal. Če tega ne bi bilo, bi se počutil kot od boga pozabljen, nekje bogu za hrbtom...

Sestop, ki je sledil, je bil lažji od vzpona. Ne samo zato, ker gre navzdol skoraj samo od sebe, bolj zato, ker sem se kot hudič križa izogibal rušju in pazljivo sledil tistemu, kar se mi je zdelo kot stezica. Plazjanski vršac je bil sedaj obsijan s soncem, zato sem še enkrat stopil na vrh.

Pod Špičjem sem prišel precej višje, tam nadaljeval na melišče in se po njem podričal proti Ravnemu dolu. V Dolu pod Plazmi sem spet prišel na sonce in pot do konca, to je do tam, kjer sem začel, je bila nadvse prijetna. Pomirjen, spočit, čistih misli in vedrega srca, sem se vrnil k avtu.

Nedolgo zatem sem že sedel na toplem v Zajnci, kjer smo z Justi in Vinkom ob kavici prijetno pokramljali. Do naslednjič, sem se poslovil, upajoč, da naslednjič ni prav daleč...

-> posnetek prehojene poti

-> fotografije Plazjanski (Plaski) vršac