Passo Giau (kolesarjenje, <-> 21 km, ↗ 900 m)

Rožnik, sreda 25.6.2025

Doma, to je v B&B, kjer sem bival tekom počitnic, sem rad posedal na balkonu, od koder sem imel prekrasen razgled na Sassongher in okoliške gore. V miru premišljeval o tem in onem, bral knjigo in si včasih za povrh privoščil še kaj osvežilnega za žejo. V kleti, poleg garaže za bicikle, je velik hladilnik z vse sorte pijačami, po potepu sem rad vzel to ali ono in si privoščil med balkonskim martinčkanjem.

Tudi danes sem pred zajtrkom malce posedel, malce potelovadil, potem pa stopil v jedilnico, kjer jih je bilo že kar nekaj. Bogata izbira dobrot vse sort, že tretjič sem imel težave kaj izbrati. In že tretjič izbral precej podobno, pa vseeno različno. Druge sorte kosmiči in musli, navaden jugurt namesto sadnega, za spremembo spremuta iz rdečih pomaranč, kofe pa kot običajno, espresso in to dvakrat. Tisti pljunek kave, ki ga zmore eno kofe, je pač premalo.

Izdatno podprt, spočit, utrujenosti tudi po včerajšnjem kolesarjenju nobene, sem naložil bicikel na avto in se odpeljal v Selvo di Cadore, kjer sem parkiral pri vrtcu. Za razliko od včeraj je bilo danes že precej toplo, ob podobni uri, in to na tristo metrov višjem izhodišču. Ni me kaj dosti zmotilo, kot običajno sem dokaj ležerno pripravil vse potrebno in se podobno ležerno odpeljal novi dogodivščini naproti. Od vrtca do glavne ceste sem moral po kratkem, a sila strmem klancu, od cerkve do križišča, kjer sem zavil proti Passo Giau, je šlo navzdol, potem pa se je začelo zares.

Že včeraj in danes še bolj sem pričakoval, da bom čutil utrujene noge in da bo šlo vsaj na začetku "bolj na trdo". Nič od tega, kot kaže sem se res dobro pripravil, prav živahno sem začel goniti v klanec, seveda zmerno počasi in v lažji prestavi.

Kot običajno sem na Garminu spremljal kako strme klance vozim, kako pridno nabiram višino ino dolžino, tudi na srček sem popazil, da se ne bi po nepotrebnem preveč naprezal, vmes pa užival v prekrasnih razgledih in čudoviti naravi, to dvoje še sploh. 

Prometa kar nekaj, motornega vseh sort in kolesarskega, slednjega res precej. Vzpon mi je šel dobro od nog, vedel sem, da takšne strmine kot včeraj danes ne bom vozil, zato sem si upal na manj strmih delih močneje pritisniti na pedala. Vsake toliko sem izgubljen v času in prostoru začel premišljevati o prihodnjih potepih, ne samo kolesarskih, tudi gorniških, morda o slednjih še bolj. O željah, nekatere stare več deset let, in o tem, da si že vrsto let dopovedujem, da je skrajni čas, da si kakšno od njih tudi uresničim. Si jo bom?

Vsake toliko sem prigriznil malo energijske ploščice in popil požirek ali dva, na položnejših okljukih sem se tu pa tam ustavil, da sem naredil nekaj posnetkov. 

Nad gozdno mejo pravljičen svet, kamorkoli sem se ozrl. Toplo, ne vroče, klanci takšne sorte, da je šlo brez večjega naprezanja, ure in ure bi lahko takole kolesaril, pa se ne bi ne naveličal, ne kaj prida utrudil. Po svoje sem bil prej malo žalosten kot precej vesel, ko sem na Garminu videl, da bom z vzponom vsak čas pri kraju. Potem pripeljem okoli ovinka, še pod prelazom, levo ter desno ob cesti kolona parkiranih vozil. Kak avtodom prav nesramno "štrli" na cesto, tam se dva avta ne moreta srečati, ne da bi eden ustavil, kaj šele kaj večjega. Z biciklom ni sile, celo prehitel sem nekaj njih, ki so razmišljali, kako naj stisnejo svoje vozilo med dve že parkirani. Klanec popusti, kočo gledam že lep čas, še malo in že se ustavim pri tabli, ki označuje prelaz. 

Včeraj je bilo na terasi koče na Fedai manj gneče kot danes, pa se mi je zdelo preveč, zato danes še pomislil nisem na kofe in še kaj vrh prelaza. Morda naslednjič, ne samo kolesarskih želja je še precej, pravzaprav vse več. Še malce razgledovanja, še par posnetkov, potem pa nazaj na bicikel in po taisti poti v dolino. 

V Selvi di Cadore že poletno vroče, na hitro se preoblečem in preobujem, pa bicikel na prtljažnik, potem pa stopim v bližnjo trgovino po sadje. Tam ugotovim, da postajam lačen, zato na terasi bližnjega lokala izberem mizo v senci in si privoščim okusen panin, seveda tudi kofe in lemon sodo. Domov grede, domov mišljeno Corvaro, sem si spet požvižgaval ob italijanskih šlagerjih in premišljeval o vsem mogočem, verjetno se mi je utrnilo tudi kaj manj mogočega.

Zvečer pa kot običajno v life, kot si rad rečem, ko se odpravim na sprehod in večerjo. 

Slastna večerja je teknila, ležeren sprehod potem nič manj. Še sončen zahod za dolomitskimi vršaci in počitnice so bile pri kraju.

Selva di Cadore-Passo Giau:

dolžina vzpona: 10 km

višinska razlika: 900 m

povprečni naklon: 9,1 %

največji naklon: 10,4 %

-> posnetek prevožene poti

Passo Fedaia (kolesarjenje, <-> 26 km, ↗ 960 m)

Rožnik, torek 24.6.2025

Včerajšnji vzpon na Passo Pordoi mi je šel odlično od nog, danes zjutraj nobene utrujenosti, počutje na nivoju. Po konkretnem zajtrku sem naložil bicikel na avto in se odpeljal v Caprile, ki bo moje izhodišče za današnji kolesarski potep. Cesta do tja mi je bila precej domača, lani sem jo ne enkrat prevozil med mojimi dolomitskimi počitnicami. 

Primerno parkirišče sem našel v zaselku Saviner di Laste, nekaj malega pred Caprilejem. Sončno jutro, vročine še ni bilo, počasi sem pripravil vse potrebno in se ne dosti hitreje odpeljal navkreber. Tako kot včeraj sem tudi danes moral začeti v klanec. Do križišča, kamor sem se nekaj prej pripeljal iz Corvare in sedaj nadaljeval proti Fedai, sem se prav lepo ogrel in razmigal.

Misli so bežale k Malgi Ciapeli, najzahtevnejšemu delu vzpona, ki je zagodel marsikateremu kolesarskemu profesionalcu na Giru d'italia in ga stal visoke uvrstitve. Veš, kaj te čaka, po eni strani, in nekako nimaš pojma, kako je to videti ino občutiti, po drugi. Premišljujem o tem in še čem, pridno pritiskam na pedala, pokukam sem, pokukam tja in glej ga zlomka, kar naenkrat pripeljem v Sottogudo.

Letos so po sedmih letih odprli sotesko Serrai di Sottoguda, ki je bila od oktobra 2018 zaprta zaradi neurja Vaia. Pred tem se je dalo skozi sotesko kolesariti, kar so kolesarji s pridom izkoriščali, da so se umaknili običajno precej prometni glavni cesti in česar sem si želel tudi sam. Žal sedaj s kolesom ne gre, obisk soteske je možen samo peš, poti po njej so speljane podobno kot v našem Vintgarju. Vseeno sem v bifeju ob cesti povprašal, če z biciklom res ne gre, pa so se samo nasmehnili. 

Za vasjo se prične klanec, ki ne popusti vse do prelaza. Prestavim v lažjo prestavo, ujamem ritem in se lotim vzpona. Zmeren tempo kot včeraj, počasi se preselim v svoj svet, odklop, pravljica se prične. Sprva skozi gozd, kjer imam celo nekaj sence in tu pa tam pogled na bližnje vršace, po nekaj okljukih pripeljem na most, za katerim je tunel. Tod se na kratko ustavim, pod mostom je soteska Serrai di Sottoguda, se malce razgledam in naredim par posnetkov.

Potem sedem nazaj na bicikel in zapeljem v tunel . . .

. . . za katerim se je pričelo.

Malga Ciapela; po eni strani sem jo komaj čakal, po drugi se je malce bal. 

V knjigi "Največji kolesarski vzponi v Evropi" (založba Učila) za Fedaio oziroma Malgo Ciapelo med drugim piše: "pokopališče prvakov", "dolina smrti", "koridor strahu" ... Pri rifugio Capanna Bill strmina doseže 18 odstotkov, zatem naslednje tri kilometre ne pade pod 12. "Še če greste peš, vas bolijo golenice", je dejal direktor Gira leta 2005. 

Prestavil sem v najlažjo prestavo, pošteno pritisnil na pedala in zagrizel v strmino. Nekaj kilometrov brez ene same serpentine, brez metra položnejšega sveta, neusmiljen klanec, ki mu ni videti ne konca, ne kraja. 

Klanec mi gre dobro od nog, pogled na Garmin kaže, da pridno nabiram višino, naklon je dejansko ubijalski. Dvanajst, trinajst odstotkov, potem krajši čas štirinajst, petnajst, pa spet dvanajst in tako vedno znova. Gledam neskončni klanec pred seboj, vsaj občutek je tak, gonim na vso moč, konec kot z ravnilom naravnost potegnjene ceste se počasi bliža. Počasi pripeljem do Capanne Bill, do začetka serpentin, in s tem do najstrmejšega dela vzpona.

Tam Garmin pokaže šestnajst, sedemnajst in končno tudi osemnajst odstoten naklon, gre težko, a še zdaleč ne tako težko, kot sem pričakoval in se po malem tudi bal. Lepo odpeljem najstrmejše odseke, potem strmina malenkost popusti, na eni od serpentin se na nekaj položnejšem mestu ustavim, da naredim par posnetkov. Pogled na dolino in s tem na cesto, po kateri sem se pripeljal, mi nariše velik nasmešek na licu, res je strmo. Zelo strmo. Do vrh prelaza ni bilo več daleč, čeravno se je naklon do tam še vedno meril z dvomestno številko, mi je to bilo malo mar. Vedel sem, da je to to, da sem zadevi še kako dorasel, dovolj pripravljen, dovolil sem si celo, da so misli malce pobegnile tudi k jutrišnjemu cilju, čeravno sem bil z današnjim šele na slabe pol poti. Če sem bil od Malge Ciapele do Capanne Bill tako skoncentriran na samo vožnjo, da okoliša nisem kaj dosti registriral, je bilo nad capanno precej drugače. Nekaj malega manj strmo, krasne serpentine, z užitkom sem se razgledoval in tu pa tam nekaj malega popil. 

Potem pa hudičev jezik in zadnji kilometer, o tem sem pri Passo Pordoi nekaj več. Pripeljem do table, ki označuje prelaz, smuknem skozi podvoz in osupel obstanem. Jezera nikjer, samo kamenje in trave. Želel sem malce počiti ob njem, pa ni šlo, če ga ni, tudi v rifugiu se nisem ustavil, tam preveč gneče. Naredim par posnetkov, se malce razgledam, potem pa nazaj na bicikel. Oblečem brezrokavnik, prestavim v težjo prestavo in že me ni. 

Strmejši klanec kot dan prej na Pordoiu se čuti tudi navzdol, prvih par serpentin sem še bolj na lahno, potem pa sem spustil, da je veselje. In pripeljem na vrh klanca, konec katerega je Malga Ciapela, cesta ravna, kot bi jo potegnil z ravnilom. Se sklonim, čvrsteje zagrabim balanco in pritisnem na pedala. V trenutku je šlo kot blisk, po klancu letim kot strela, ko vidim, da sem preko sedemdeset, pritisnem na zavore in malce zmanjšam hitrost. Klanec popusti, še malo in zapeljem v tunel, v njem kot bi mi padla tema na oči. Onstran še nekaj prijetnega polaganja ovinkov in že sem bil v Sottogudi. Kasneje, že doma, mi pogled na statistiko razkrije, da je šlo po klancu 72,4 km/h. Po občutku bi dejal, da verjetno tja do 80 km/h ne bi bilo sile, na več raje ne pomislim.

Od Sottogude do avta je bilo prijetno "razpeljevanje", vmes celo mičkeno navzgor, vročina se je vse bolj čutila. Nasmejan pripeljem do avta, nič drugače kot včeraj, krasen in zahteven vzpon je pri kraju, brez težav je šlo tudi na najstrmejših klancih. V prvem lokalu ob cesti si privoščim toast, kofe in lemon sodo, podoživim doživeto, potem pa med vožnjo do doma premišljujem več o jutrišnjem kot o pravkar opravljenem potepu.

Caprile (Saviner di Laste)-Passo Fedaia:

dolžina vzpona: 13 km

višinska razlika: 960 m

povprečni naklon: 7,5 %

največji naklon: 18 %

-> posnetek prevožene poti