Kateri dan je danes, reče medved Pu.
Danes, zacvili Pujsek.
Moj najljubši dan, zavzdihne Pu.
(Alan Alexander Milne)
Ko smo odpotovali je bilo danes in bil je najin najljubši dan.
Samo devetstodevet metrov meri v višino, pa nas je kar pošteno utrudil.
Začeli smo nizko, nekaj metrov nad Tilmentom, zato smo jih morali v višino, z nekaj malega gori doli, prehoditi kar osemsto. Kdo bi vedel, koliko se jih je nabralo v dolžino in širino.
Čudovita mulatjera, ograjena s kamnitim obzidjem. Razgibana označena steza. Široke gozdne ceste in ozke asfaltirane cestice. Očarljiva, z občutkom za kulturno dediščino obnovljena bivališča in gospodarska poslopja. Lažje brezpotje in slabše označena pot, ki zahteva nekaj stezosledskega daru. Neverjetno prijazni domačini in narava, ki z vso svojo lepoto, dobesedno sede v srce.
Preden smo se skozi goščavo prebili na vrh, princesko sem raje nesel, smo se pomudili še na razgledni terasi, ki ji pravijo Monte Pues.
Karnijske in Julijske Alpe s svojim predalpskim svetom so bile kot na dlani, čisto na koncu Furlanske nižine se je lesketalo Jadransko morje, beloglavih jastrebov, ki domujejo tam blizu, pa tokrat žal ni bilo videti.
Tolikokrat se nama je že zgodilo, pravzaprav se nama dogaja, da je težko verjeti v naključje. Ne zdaj, ne na začetku.
Tekom ture smo se srečali trikrat. V prvo nama je podaril zemljevid in naju usmeril na bližnjico, v drugo sta potrdila, da slediva pravi poti in v tretje nama je bilo razodeto, kateri vršiček je dejansko vrh in da se da poti v dolino lepo slediti. Ves preostali čas, in tega ni bilo malo, smo bili sami zase, samo svoji in samo po svoje.
Kot po navadi sva z vrha videla vrhé, katere bomo obiskali kaj kmalu. In kot običajno sva kavico popila v najini ljubi Gemoni.
