Ob Tilmentu gor in dol (kolesarjenje, <-> 108 km, ↗ 200 m)

Sušec, sobota 30.3.2024

Bibione Pineda - San Michele al Tagliamento - San Giorgio al Tagliamento - Ponte della Delizia - Pieve di Rosa - Latisana - Bibione Pineda

Prva stotka! 

Ob Tilmentu gor in dol, večji del po stranskih, neprometnih cestah, in nekaj malega po glavnih, kjer je bilo kar nekaj prometa. 

Že lani sem razmišljal o tem, da potegnem prek sto kilometrov, pa nekako ni zneslo. Treking bicikel je težak, gume precej širše in prestavna razmerja takšna kot na MTB kolesih. Vožnja udobna in prijetna, nekje do slabih osemdeset kilometrov v dolžino sem še zmogel, a me je kar utrudilo, saj je bila povprečna hitrost dokaj nizka in so se kilometri počasi nabirali. S cestnim kolesom sem odkril nov svet, po prvem, petintrideset kilometrov dolgem spoznavnem "izletu", sem v drugo zlahka opravil z osemdesetimi kilometri dolžine in dobrimi tisočsto metri višine. Tako danes kaj prida treme nisem imel, čeravno sem se prvič lotil več kot stokilometrske dolžine. 

Konce okoli Lignana, Bibioneja, Caorleja, itd., dobro poznam, zato sem vedel kam naj se podam, da bom v miru užival na bolj kot ne praznih cestah in pridno nabiral kilometre. Tokrat sem za izhodišče izbral Bibione Pinedo, tam je v tem času mrtvilo, parkirišča prazna, temu primerna je tudi gostinska ponudba. Skromna.  

Pedaliranje mi je šlo odlično od nog, počival sem bore malo. Prvič pri kapelici, kjer sem žalostno ugotovil, da mi jo je Relive zopet zagodel in je pot do sem izračunal kar po zračni liniji, torej naravnost. Podarjenemu konju se ne gleda v zobe, pravijo, in ker je app brezplačen mu ne zamerim, če mi nekajkrat letno ponagaja. Je pa zoprno in me moti, to pa. Kakorkoli, Koomot in Garmin dobro opravljata svojo nalogo in nanju se precej bolj zanesem, Relive je samo dobrodošel dodatek, sploh če prehojeno, presmučano ali prevoženo pot posname kot gre. 

Potem sem pa kar gonil in gonil in šele v vasici Varmo, že na poti nazaj proti obali, naredil še drugi postanek. Počitek. Tokrat v vaškem lokalu, kjer sem si privoščil brioche, kofe in Coca Colo, odlično je sedlo, tudi noge so bile vesele krajšega počitka.

Kakšnih trideset kilometrov pred koncem, tam nekje, pa sem počasi pričel čutiti utrujenost, noge so postale težje. S seboj sem imel par energijskih ploščic, seveda tudi dovolj pijače, oboje je pripomoglo, da utrujenost ni postala moteča, tudi glede povprečne hitrosti nisem postal kaj dosti počasnejši. Le tiste živahnosti in svežine kot je bilo do tu nekje, ni bilo več. Vreme ves dan ni bilo tako sončno, kot so napovedali, da bo, nekakšen mrč ves čas, le vsake toliko je sonček na polno pokukal skozenj oblake. V daljavi so bili oblaki precej temni, kar grozeče so se videli. Nekje blizu Bevazzane, kjer sem kolesaril letos januarja, je padlo nekaj debelih kapelj dežja. Tudi stemnilo se je, vse je kazalo na dež, ploho, bog ne daj nevihto. Močneje sem pritisnil na pedala, vedoč, da do obale ni več daleč, in presenečen ugotovil, da imam še kar nekaj rezerve. In sem tako nekaj časa pritiskal pedala podobno močno kot na začetku, vse dokler nisem ugotovil, da je kar se vremena tiče najhujše mimo in mi ni več potrebno hiteti. Se pravi, se bati dežja. 

Lagodno sem se pripeljal nazaj v Bibione, kjer sem slučajno našel ulico s krasnim imenom, dragoceni spomini so se odvrteli kot najlepši film. Na koncu sem naredil še ovinek do peščene plaže, spodobi se nekako simbolično zaključiti čudovit potep. Res je bilo krasno popotovanje ob Tilmentu gor in dol, čudovita pokrajina, lične vasice, vrh vsega smo se pozdravljali z bon di, kot sem vajen na ljubih mi karnijskih vršacih ino vasicah pod njimi. In tu pa tam dodali "Buona Pasqua".

Do prihodnjič, kje, kdaj in kako, pa ne upam ugibati . . . 

-> (približen) posnetek prevožene poti

Sežana-Lipica-Bazovica-Boljunec-Milje-Škofije-Rižana-Črni Kal-Kozina-Divača-Sežana (kolesarjenje, <-> 77,5 km, ↗ 1165 m)

Sušec, sobota 23.3.2024

Karnijce, kamor me je vleklo, sem zaradi Planice odmislil. Kadar sta na sporedu Pokal Vitranc in Planica, na pot v tisto smer še pomislim ne. Zato sem se odločil za obisk Lignana, kakopak z biciklom, in se kaj hitro tudi premislil. Tudi tam so obetali precejšnje vremenske nevšečnosti, nekje od poznega popoldneva naprej. Kar dolg potep sem nameraval opraviti, sama pot do tja in nazaj tudi zahteva svoj čas, nekako se mi ni zdelo, da bi hitel in se bal, da bi se znalo vreme poslabšati prej, kot so napovedovali. Potem sem pomislil na Kras, Lipico, Škocjanske jame, Divačo, Kozino, dolino Glinščice in še kaj, povsod tod sem že kolesaril, marsikaj v teh koncih seveda opravil tudi peš, in kar hitro sestavil itinerar današnjega potepa.

Parkirišče pred železniško postajo v Sežani je bilo precej prazno, tudi po potepu tako, v miru sem se pripravil na vožnjo. Vreme je obetalo, jasno in toplo jutro ni dalo slutiti, da bo zvečer in ponoči precej drugače. Po znani poti sem se po stranskih ulicah zapeljal iz mesteca in po nekaj kilometrih glavne ceste zavil proti Lipici. Konjev nikjer, na golf igrišču pa množica njih, morda je bila kaka prireditev. Do mejnega prehoda sem se lepo ogrel, tam pozdravil karabinjerje in oni mene, potem pa nisem imel daleč do Bazovice. V vasici ogromno parkiranih vozil ob cesti, še več pešcev, zna biti, da se jim je kaj dogajalo, zato sem kofe in brioche odmislil. V Boljuncu kratek postanek za nekaj posnetkov in pokuk na zemljevid, potem pa urno naprej.

Do sem domače, naprej precej manj. Na stranskih ulicah v neke sorte industrijski coni je bil Garmin zelo dobrodošel, vse do Milj, tam sem udel kolesarsko stezo, kjer so bili tudi smerokazi z napisi kam in koliko je do tja. Fino. Tu nekje sem z užitkom pozobal energijsko ploščico, takisto je sedlo nekaj požirkov izotoničnega napitka. Škofije niso bile daleč, tam sem prišel nazaj domov, na razgledni točki nekaj naprej sem se ustavil in poslal pozdrave v Cikute, ki niso daleč od tod. Ni hudič, da se kaj kmalu ne zapeljem tudi tja ali vsaj tam mimo, tudi v domačih logih imam nekaj lepih potepanj za bregom. Še malo in že sem bil na cesti, po kateri smo se nekdaj vozili na morje in nazaj domov.

Do Rižane še po ravnem, potem pa se je pričelo. Črni Kal in dolg klanec, ki ne popusti vse do Kozine. V Črnem Kalu, vasici, sem se ustavil v gostišču ob cesti in si privoščil jabolčno krostato, kofe in Coca Colo. Okrepčilo je dobro delo, počitek nič manj, nadaljevanje potepa je šlo občutno lažje od nog, kot zadnjih nekaj kilometrov do tod.

Na kolesu imam namenoma take sorte prestavna razmerja, da so mi še tako strmi klanci v užitek in izziv. S primerno kondicijo, seveda. Vožnja po ravnem oziroma ravninah me veseli ob morju, tam drugače ne gre, najljubši pa so mi prelazi, še posebej takšni, prek katerih se da narediti krožno turo, in tisti, kjer so potekale etape Gira. Nekaj slednjih sem že, nekaj jih še bom, potem pa verjetno Francija in tisti, prek katerih poteka Tour. Španija bo verjetno predaleč, ali pač ne, bomo videli, kaj prinese čas.

Med vožnjo po črnokalskem klancu sem se spomnil let, ko sem imel Trabanta, vsak čas bo štirideset let tega. Seveda tudi voženj na morje, v Piran. Tja grede je šlo fino, brez težav, nazaj domov pa sem se vrh klanca vedno moral ustaviti, saj se je za menoj pogosto naredila kolona vse do Kopra. Žal ni šlo hitreje. Dvotakten motor, podoben tistemu v večji kosilnici, in 6V električna napeljava, ponoči sem s prižganimi dolgimi žarometi komaj kaj videl. S sošolcem iz srednje šole sva z njim prevozila dobrih 5000 km med potovanjem po Italiji, Franciji, Monaku, Španiji, Andori, Švici, Lihtenštajnu in Avstriji. Mladost, norost, ampak bilo je mega!

Zna biti, da danes na biciklu nisem bil kaj dosti počasnejši, kot takrat v Trabantu ...

V Kozini sem na bencinski črpalki poskrbel za pijačo, potem pa nadaljeval proti Rodiku. Oziroma želel nadaljevati v tisto smer, a žal ni šlo, ker je cesta zaradi gradnje zaprta za ves promet. Zato sem nadaljeval proti Divači in proti Rodiku zavil kasneje. Lahko bi ostal na glavni cesti, prometa ni bilo kaj prida, a sem želel spoznati še stranske ceste ino manjša naselja, saj me bodo kolesarska potepanja zagotovo še privedla v te kraje. Tu nekje sem začutil, da me počasi dohaja utrujenost, zato sem se podprl z energijsko ploščico, pil sem tako ali tako ves čas po malem. Divača ni bila daleč, malo za njo se ustavim pri kraškem ponoru Brezno pri Risniku in naredim par posnetkov.

Pogled na Garmin in prevožene kilometre mi je dal vedeti, da se vožnja počasi bliža koncu, da Sežana ni več daleč. In res kmalu zagledam rumeno tablo, na kateri piše Lokev. Od tod dvakrat s princesko na Kokoš in sam nekajkrat na biciklu enkrat sem, drugič tja, enkrat tudi prek Kokoši. Mimo jame Vilenica sem bil kmalu na glavni cesti, nekaj zatem sem se peljal mimo križišča, kjer sem zjutraj zavil proti Lipici in še malce kasneje že v Sežani. 

Bicikel na streho, preobuvanje in preoblačenje, potem pa malce ždenja za volanom, preden sem se odpeljal domov. Zadovoljen, zelo zadovoljen. Tako z biciklom, kot samim seboj, to je mojo kondicijo. Skoraj osemdeset kilometrov v dolžino in preko tisoč metrov v višino, pa so bile noge po potepu še precej sveže, tudi dan zatem nobene utrujenosti. Zdaj bo pa res treba v hribe, sem razmišljal na poti domov, misli pa so begale vse od karnijskih vršacev do beneških lagun, pa še na kaj vmes sem se spomnil.

-> posnetek prevožene poti