Grado Pineta-Aquileia-Villesse-Sagrado-Redipuglia-Monfalcone-Grado Pineta (kolesarjenje, <-> 67,7 km, ↗ 240 m)

Prosinec, sobota 27.1.2024

Gradeška laguna mi je zelo ljuba, močno mi je prirasla k srcu. Gradež (Grado) sam in bližnja Pineta, turistični kompleks, ki me zelo spominja na naselja ob Jadranu, zgrajena nekje v sedemdesetih letih minulega stoletja, in seveda okoliški zaselki, tako ob morju, kot v zaledju. Pred leti, morda že desetletjem, si ne bi nikoli mislil, da se bom nekega dne sem vračal s kolesom. 

Pineta je v tem letnem času kot izumrla, le ob obali je bolj živo, tudi večina trgovin in lokalov je zaprta. Sam sem parkiral pred enim od redkih odprtih, kar sem s pridom izkoristil po zaključku potepa. Od Tržiča (Monfalcone) do Gradeža sem imel kar nekaj megle, običajno za ta čas, vodni kanali in močvirnat svet. Ležerno sem se pripravil na potep, saj sonce kar ni in ni zmoglo jutranjih meglic, in se podobno ležerno odpeljal v bližnji Gradež. Tokrat po kolesarski stezi ob glavni cesti, namesto po promenadi ob morju, če bi bilo sončno, bi šel tam. Do krožišča, kjer sem zavil proti Ogleju (Aquileia), sem se ogrel, potem pa po nasipu, po katerem sta speljani cesta in kolesarska steza, užival nekaj manj, kot sem se nadejal, da bom. Vožnja tod je v sončnem vremenu čudovita, morje imaš na obeh straneh, takisto imenitne razglede, danes sem imel meglo, zato sem si moral razglede naslikati po spominu. Kilometer ali dva naprej se je pričelo jasniti, postalo je toplejše, v Ogleju, kjer sem naredil nekaj posnetkov, pa je bilo že tako, kot sem si želel, da bo.

Do Zagraja (Sagrado) mi je bila pot neznana, tod se še nisem vozil. V Terzo d'Aguileia, nekaj malega pred Červinjanom (Cervignano), sem zavil proti Vilešu (Villesse), reklamnega panoja za IKEO seveda ne moreš zgrešiti. Vožnja po lokalnih cestah mi je bila v užitek, prometa je bilo bore malo, zlahka sem se odklopil in premišljeval o tem in onem. Tudi o tem, da bom kaj kmalu s kolesarskimi potepi pričenjal v naši Gorici ali Solkanu in se od tam odpeljal do obale in seveda nazaj. Konec koncev je na smerokazu na križišču, kjer sem zavil proti Vilešu, pisalo, da je do Gorice samo še 20 km, od tam na našo stran pa je samo še nekaj malega več. Tod nekje sem ob cesti na kratko počil in se okrepčal, tudi pokuk ali dva na zemljevid, da sem se malce orientiral glede nadaljnje poti. 

V Zagraju sem pripeljal na znane ceste, tod sem kolesaril pred časom, ko sem se iz Tržiča odpravil na Cimo 3 del San Michele oziroma na Debelo Grižo. Naredil sem krog po kraju, se razgledal po Soči, potem pa nadaljeval proti bližnjemu Sredipolju (Redipuglia). Kar smejalo se mi je, saj sem bil že nekje na sredi potepa, kar se dolžine tiče, utrujenosti pa nobene. Navkljub temu, da sem krepko pritiskal na pedala, saj sem se odločil, da danes precej dvignem povprečno hitrost. Malo zato, da pridobim na kondiciji, malo več pa zato, da bodo lahko prihodnji potepi daljši. Če sem med zadnjim potepom pogrešal odprte lokale in s tem kofe in brioche, je bilo danes vse odprto, celo na terasah so stregli marsikje, saj je bil krasen sončen dan, a mi ni ne eno, ne drugo prav nič dišalo. V Sredipolju sem se ustavil pod kostnico, žalosten pomnik, kar verjeti ne moreš, kakšna morija se je dogajala dobrih sto let tega, tudi, da je danes nedaleč od nas sila podobno. 

Če se pošalim, bi lahko dejal, da je tod že malce dišalo po morju, saj do Tržiča ni bilo daleč. Tja sem pripeljal pri bolnici San Polo, potem pa zaokrožil naokoli, malo tudi zato, ker je bilo eno krožišče zaprto in sem se navkljub navigaciji malce lovil. Bil sem že na poti proti Benetkam, no, v tisto smer pač, a sem pravočasno zavil nazaj v središče mesteca in tam udel ulice proti obali.

Od tam naprej spet vse domače, do Marine Julie se mi ni ljubilo delati ovinka, tam sem bil peš in na kolesu že precejkrat in zagotovo še bodem, tudi v kopalkah seveda. Tu nekje, slabih dvajset kilometrov do cilja, če se tako izrazim, me je začela dajati utrujenost, a se ji nisem pustil. Na mostu čez Sočo sem se zavedel, da sem s potepom skoraj pri koncu, samo še nekaj malega in nekoč želja, sedaj dejanje, bo kmalu lep spomin.

Potrudil sem se in vse do konca  pridno pritiskal na pedala, tako da me je pri avtu, ko sem shranil prevoženo pot v Garmin, le ta pohvalil, češ, dosegel si nov rekord glede povprečne hitrosti. Bolj kot tega sem bil vesel, da po skoraj sedemdesetih kilometrih nisem bil zgonjen, da sem imel še kar nekaj rezerve v nogah. 

Kot sem v uvodu napisal, sem imel avto pred enim redkih odprtih lokalov. Kos pizze in Coca Cola sta me prijetno podprli, kofe pa sem si obetal kasneje, saj sem se iz Gradeža napotil v Solkan.

Tam svečka za Majo in preblisk čudovitih spominov, tudi na najin zadnji obisk Gradeža, kjer sva pozno jeseni bosa hodila po vlažni mivki in uživala v akrobacijah letalske eskadrilje Frecce Tricolori. Objeta na obali, kot da bi vedela, da sva tam zadnjič tako. Zatem seveda še do njenih, tja domov, lepo se je bilo videti po daljšem času. Prijeten klepet ob kofetu se je zavlekel v večer in se zaključil z obljubo, da se kmalu vidimo in se takrat spet nekam odpravimo.

Pozno zvečer, že lep čas doma, sem na kavču ob prijetni glasbi pustil dnevu, da postane spomin, nedolgo zatem pa utonil v zaslužen spanec . . .

-> posnetek prevožene poti

Sedlo Bela peč-Sella Bila pec ("turni" smuk)

Prosinec, petek 12.1.2024

Turnega je bilo bolj malo, zgolj nad kočo Gilberti, zatorej v narekovaju. Ostalo sem opravil z gondolo in na smučišču, vse skupaj pa je bilo prav fino.

Pred turo sem imel prijeten opravek, po dobrega pol leta kolebanja sem se končno odločil in storil prvi korak pri izpolnitvi ene od velikih želja. Kakšna od njih pa naj ostane za kasneje, lepo je vsake toliko razveseliti samega sebe s tem ali onim... 

Sredi dopoldneva sem se pripeljal pod smučišče, zasneženi vršaci okoliških gora so se bleščali v soncu. Do spodnje postaje gondole sem naredil nekaj zavojev in zadovoljen ugotovil, da so robniki še vedno ostri in lepo zarežejo v trd, pomrznjen sneg. S krpo sem obrisal smuči in nalepil pse, si nadel žolno, potem pa stopil do blagajne. Tam sem moral izpolniti obrazec (ime in priimek, kraj bivanja in telefonska številka) in plačati 10€, da sem se lahko odpeljal proti Gilbertiju. Zimsko gorništvo v Italiji je postalo resna zadeva, poleg lavinskega trojčka moraš imeti še potrdilo o zavarovanju in izjavo zavarovalnice, da bo krila stroške morebitnega reševanja, člansko izkaznico planinskega društva in osebni dokument. Brez lavinske opreme, potrdila in dokumentov si v prekršku, kazen znaša reci in piši od 100€ do 150€. Se ni za hecat, ker se ne hecajo...

Med vožnjo z gondolo sem se spomnil minulih turnih smukov v teh koncih, veliko, res veliko jih je bilo. Pod okno s te in naše strani, Krnica, sedlo Uršič po tej ali oni varianti, sedlo Bela peč, še najlepša pa sta bila smuka v Možnico. Dejansko nepozabno, upam, da še kdaj, prav tako prečenje kaninskega pogorja izpod Prestreljenika do planine Baban. Tudi to bi z veseljem ponovil, čeravno je potem od planine do Žage še kar nekaj peš sestopa. 

Sedelce Bela peč je bilo obsijano s soncem, dočim je bilo sedlo Uršič, o katerem sem tudi razmišljal, še v senci. Kam drugam, kot na sonce, sem si dejal, in se odpravil gor ven. Videl sem, da pred menoj ni nikogar, česar sem bil seveda vesel, samota mi dobro dene, gneča nikoli. Računal sem na to, da si bom moral kmalu pomagati s srenači, pa so psi, ki so že skoraj povsem plešasti, vseeno zmogli dovolj oprijema, da je bilo vzpenjanje prijetno, brez zoprnega spodrsavanja. Precej hladno je bilo, že spodaj na parkirišču me je zeblo, takisto, ko sem stopil iz gondole, zato sem se podvizal, da se ogrejem. Smučina je bila lepo speljana, zložno sem ter tja, Gilberti je bil po vsakem okljuku vidno nižje. Že nekaj malega pod sedlom sem prišel na sonce, ki me je prijetno pogrelo. Pri ruševinah sem si vzel čas in se nastavil soncu, kar verjeti nisem mogel, da tako greje, ne samo sveti. Spet sem se prepustil spominom, ne samo turno smuškim, tudi brezpotnih potepov in tistih z lažjo plezo se je nabralo v minulih letih, kakorkoli sem se ozrl, sem našel tak ali drugačen spomin. Ždel sem zgoraj in užival v prelestih sončnega dne, skoraj bi zapredel kot muc, tako prijetno je bilo vse skupaj. Tisti opravek zjutraj, res dolgo sem potreboval, da sem se odločil, seveda nič manj vzpon do sedla in ždenje na soncu, najlepše pa me je še čakalo. Smuka namreč, čeravno sem vedel, da se bom moral do smučišča kar potruditi, saj se že lep čas nisem spustil po celcu. Dvignem rit, da bi se odpravil dol ven, pa sedem nazaj, dvakrat ali trikrat tako, kaj bi hitel v dolino, ko pa je tako fino fajn.

Potem se končno le pripravim, naredim par počepov, da se razmigam, saj sem se skoraj zasedel, in stopim na smuči. Prvih nekaj zavojev je previdnih, pobočje je trdo in pomrznjeno, potem pa zapeljem na senčno pobočje pod Belo pečjo. Mehka, komaj čutna kloža, pod njo pa pršič. Nekje do višine pancarjev ga je, spodaj pa trda podlaga, lepšega si ne bi mogel želeti. Spustil sem, kolikor sem upal in zmogel, veselje žal ni trajalo dolgo. Dobrih sto višinskih metrov, recimo, in nekje dva do trikrat toliko v dolžino je trajalo veselje, potem pa prečno proti smučišču in nekaj nebodijihtreba metrov navkreber, da sem zmogel na progo. Še zadnjič sem se razgledal, potem pa urno odbrzel v dolino, vijuganje daleč dol ven je bilo eno samo veselje. Kratko in sladko, sem si mislil, ko sem dal smuči na rame in stopil tisto nekaj malega do avta. 

-> posnetek vzpona in smuke

Bevazzana-San Michele al Tagliamento-Cesarolo-Bevazzana (kolesarjenje, <-> 58,2 km, ↗ 185 m )

Prosinec, četrtek 11.1.2024

Kar ni šlo med božično novoletnimi prazniki, je šlo danes. Vlažne megle in nizke oblačnosti imam že doma vrh glave, kaj bi ju hodil gledat še na laško obalo. 

Obetal se je sončen dan s temperaturo okoli 6 stopinj, pozitivnih seveda, kadar je spredaj minus kolesarim samo v službo. Sredi dopoldneva sem se pripeljal v Bevazzano in tam parkiral pred lično cerkvico, žal v bližini ni bilo nobene gostilnice, kjer bi si privoščil caffè latte in brioche. 

Bevazzana je tako blizu Lignana Sabbiadora, da jo komot smatramo za njegovo predmestje in je odlično izhodišče za poljubno dolge kolesarske potepe ob sami obali in njenem zaledju. Poleti je tod prevroče in preveč gneče, tako za bicikel kot za plavanje, v preostalih letnih časih pa takšno mrtvilo, da pomisliš, da se je večina prebivalstva izselila. Kakorkoli, meni so ti konci sila všeč, sploh v takem času, ko ni nikjer nikogar. Danes, na primer, sem med potepom pozdravil manj ljudi, kot imam prstov na eni roki.

Toplo oblečen sem sedel na bicikel in pustil Garminu, da me vodi po začrtani poti. Kaj hitro sem pripeljal na podeželje, kjer me je nadaljnja pot večinoma vodila ob vodnih kanalih, v daljavi pa so me spremljali zasneženi vršaci. Ker decembra nisem nič kolesaril, sem začel počasneje, nekako ležerno, prepustil sem se razmišljanjem in spominom, podobno kot peš v gorah ali na turnih smučeh sem se nekako odklopil in preselil v svoj svet. Užival sem z veliko začetnico, vsake toliko naredil posnetek ali dva za kasneje, za spominjanja nekoč, in pridno nabiral kilometre.

Kar mi ni uspelo zjutraj, ko sem se pripeljal na "izhodišče", sem neuspešno iskal vse do konca potepa. V vasicah, skozi katere me je vodila pot, ni bilo nobenega lokala, kjer bi si privoščil kofe in kaj sladkega, nobene trgovine, še psi niso lajali za ograjami, kot se pogosto zgodi. Nazaj do avta sem pozdravil samo nekaj malega ljudi, ki so kaj počeli okoli hiše in enega kolesarja. Avtomobilskega prometa tudi skoraj nič, tega sem bil za razliko od tega, da nisem našel kofeta, seveda vesel. 

Že zelo blizu konca mojega potepa sem se odločil, da še ne grem nazaj do avta, raje sem se še malce zapeljal naokoli, raziskujoč, kam vodijo ceste v to in ono smer. Tako bodo naslednja načrtovanja kolesarskih itinerarjev lažja. Pri avtu, ko sem sestopil z bicikla, sem zadovoljno ugotavljal, da me potep ni kaj prida utrudil, tudi to, da bi znalo biti precej drugače, če bi imel med potepom kak konkreten klanec.

Domov grede pa sem že razmišljal o jutrišnjem dnevu, tako o tistem zgodaj dopoldan, ko bom storil prvi korak pri izpolnjevanju velike želje, kot o tistem koj potem, nekje v gorah na snegu ... 

Alla prossima!

-> posnetek prevožene poti