sreda, 30. junij 2021

Veliki vrh in Kladivo

Rožnik, petek 25.6.2021

Že tretjič sva kar nekaj časa čakala, preden sva dočakala. 

Oktobra lani sva na turo čakala zaradi zgodaj zapadlega snega, februarja zaradi zapore sprva v občino in kasneje v regijo, tokrat pa sva morala najti prosti čas in lepo vreme. 

Med množico želja in idej sva kmalu našla turo, ki je bila obema povšeči, tudi zgodnji odhod zdoma je bil obema po volji, saj je vročinski val še kar trajal.

Pot do Doma na Kofcah sva opravila v sorazmerno hladnem in svežem jutru. Pri domu ni bilo nikogar, planinke in planinci, kar jih je bilo pred nama, so bili že višje v robeh. Za kočo sva pocrkljala dva konjička, ki sta naju prišla pozdravit, kravicam pa sva samo pomahala, saj se niso pustile motiti med jutranjo pašo.




Pot nama je šla dobro izpod nog, kmalu sva bila pri križu in nedolgo zatem pri razpotju, kjer se zavije proti Kofce gori in Kladivu. Zadnje čase sem več na kolesu kot peš, že doma sem premišljeval, kje sem s pohodniško kondicijo. Če je šlo do tu skoraj samo od sebe, sem tod že malce sopel in korak ni bil več lahkoten, kot na začetku. Hitro je hitro prehitro, recimo. Nadaljeval sem malce počasneje, med kratkim postankom sva se odžejala, in vrh, ki se je vsake toliko pokazal iz oblačnega pokrova, je bil vse bližje in bližje. Nekaj pod grebenom je pričelo pihati, bilo je precej hladno, kdo bi si mislil, da naju bo med vročinskim valom skoraj zeblo. Da sem se na začetku preveč zagnal se je poznalo tudi po tem, da sva skoraj vse, ki so se na pot odpravili pred nama, do vrha dohitela. Krajši počitek je prijal, malce sva se razgledala, naredila nekaj fotografij in že sva nadaljevala proti Kladivu.




Do stika s potjo, kjer sva prišla od Kofc, ni bilo daleč, naprej proti Kladivu pa je bila pot videti precej dolga in razgibana. Pred leti, raje desetletjem in več, sem pogosto obiskal greben Košute. Včasih sem se, sam ali v družbi, odpravil na posamezen vrh, včasih sem stopil na dva ali več njih, tudi greben od Tolste Košute do Velikega vrha sem zmogel v enem zamahu. Če nas je bilo na Velikem vrhu res veliko, nas je bilo na Kladivu nekaj manj. Našla sva zavetrn kotiček, se topleje odela in si temeljito privezala dušo.








Zjutraj sem predlagal, da sestop opraviva po taisti poti do Kofce gore in od tam na Kofce, češ, drugače bova hodila po cesti, kar v tej vročini nekako ne sede. Z vrha sva videla pot in cesto pod njo, z veseljem sem sprejel njen predlog, da sestopiva proti planini Šija in mimo taborniškega doma do Kofc. Res je preteklo že veliko vode, odkar sem se potepal v teh koncih, marsikaj mi je ušlo iz spomina. Navkljub precejšnji gneči na Kofcah sva našla senčen kotiček in si privoščila kofe. 




Navdušena nad prijetnim potepom sva se odpravila proti avtu, prijeten klepet me je tako zaposlil, da sem spregledal začetek bližnjice mimo kapelice. Prav nič naju ni ganilo, tako lep dan je bil, da nama nekaj malega več hoje ni bilo niti najmanj v nadlego.


-> fotografije Veliki vrh in Kladivo

četrtek, 17. junij 2021

Rodica

Rožnik, sobota 12.6.2021

Dvajset let bo tega, približno, kar smo se, vsaj mislim, da smo bili trije, iz Rutarskega gozda odpravili na Rodico. Potep je bil prijeten, vasica Rut, pot na goro in  vrh sam so mi ostali v lepem spominu. Še preden sem se tistega dne vrnil domov sem vedel, da turo nekoč ponovim. Čemu se je ta nekoč zgodil prav danes in ne prej, ne bi vedel, vem pa, da ni bilo nič manj lepo kot prvič, kar bi znalo pomeniti, da ni bilo zadnjič.

Sedeč na vrhu sem ob pogledu na morje grizljal lepinjo s pršutom in ovčjim sirom, žal sem pozabil na olive, in se spominjal mnogih izletov na italijansko obalo, sprehodov do izliva Soče v morje, slastnih sladoledov v Gradežu... Potem sem se presedel, se zazrl proti Triglavu in se z morja preselil v gore. "Kdo bi pomnil vse poti v gore," sem se potihoma menil sam s seboj, "in vsega, kar sem tam doživel."


Baška grapa me je pričakala obsijana s soncem, pred očmi so se odvrteli nepozabni prizori iz filma Na svoji zemlji. Grapa in film Na svoji zemlji sta zame nekaj podobnega kot Triglav in Aljažev stolp; eno ne gre brez drugega. Podbrdo, Hudajužna, Koritnica, Rut. Pred vasico sem ustavil ob cesti in očaran zrl v gorski greben nad njo, občutek sem imel, da so vrhovi na dosegu roke. Kmalu nad vasjo sem pripeljal na makadam in po nekaj ovinkih parkiral na stranski cesti pred zapornico. Dan je bil topel, pogrešal sem jutranji hlad in svežino. 

Do lovske preže nisem ujel pravega koraka, že po nekaj minutah sem sopihal in se čudil, čemu tako. Pri preži sem bil deležen prvih razgledov, tam sem se odžejal in mimogrede pogledal na uro. Dobrih dvesto metrov višine v četrt ure, morda minuto več, takoj mi je bilo jasno, čemu sem prepoten in zadihan že na samem začetku. Nadaljeval sem zložneje, a sem do vrha vseeno zmogel v dobri poldrugi uri. Za razglede se nisem kaj dosti zmenil, le vsake toliko sem se ozrl navzgor in ugotavljal, koliko bližje grebenu oziroma vrhu sem. V beleženju mojih spominov s tur sem že nekajkrat pisal o tem, da mi včasih uspe vklopiti avtopilota in je vzpon nekako "robotski"; leva, desna, leva, desna, ... Dokler jih ne zmanjka, levih in desnih, in se znajdem pri križu ali skrinjici ali možicu in višje ne gre. Fin občutek je to, popoln odklop, duša in telesce vsak po svoje, na vrhu, ko zajameš sapo in malce postojiš, pa ujameta drug drugega in skupaj sedemo k počitku. Tudi danes tako.









O vrhu, počitku in razmišljanjih na njem, sem že v uvodu. Naj dodam, da sem si vzel tudi čas, kar precej časa, za premislek o tem, na katere domače gore naj se povzpnem v letošnji poletni sezoni. Na katere znova, morda po drugi poti, na katere prvič, tudi katere bi bilo smisleno povezati v eno, velikopoteznejšo turo. 




"Triglav ni gora, Triglav je kraljestvo", je zapisal Kugy v svoji knjigi. Nanj sem se spomnil ob pogledu na še precej zasneženo triglavsko pogorje, tudi takrat, ko sem razmišljal o nekaj turah nad Trento. 

Počasi je zmanjkalo lepinje, pršuta in ovčjega sira, razgledov in samote sem se dodobra naužil, kar sem imel za premisliti sem premislil, zato sem se počasi odpravil v dolino. Res počasi. Če se gor grede nisem razgledoval, sem med sestopom to krepko nadoknadil. Tudi vroče je bilo vse bolj in je bilo prijetneje zložno sestopati. Za razliko od gor grede, ko sem pozdravil samo enkrat, sem med sestopom to počel kar pogosto. Skozi gozd sem bil spet sam, tam je bilo manj vroče, pri avtu pa me je med preoblačenjem skoraj zazeblo, taka senca je bila tam.

 



Zadovóljen in zadovoljèn sem se odpeljal proti domu, kaj ne bi bil, po tako prijetnem potepu.

-> fotografije Rodica

nedelja, 6. junij 2021

Planjava in Kamniški vrh

Rožnik, sobota 5.6.2021

Težko se je bilo odločiti kam, idej in želja je bilo kot običajno preveč, tudi vremenska napoved je dodala svoje. Zaradi slednje sem se odločil, da se daleč in visoko ne bom odpravil, kar je izbor možnih potepov zožilo do te mere, da se mi je do večera uspelo odločiti. Včasih, pred lanskim oktobrom oziroma pred drugim valom, je bilo lažje. Terza je sledila Terzi, sledili so Clapi in Cretoni, vmes se je našlo kaj tretjega, potem pa so oktobra ugasnili luč in včasih, še nedolgo tega, se mi je zazdelo, da nas je zagrnila večna tema. 

V času, ko sem bil zaprt v občino, sem si zabeležil nekaj potepov, na katere naj bi se odpravil, ko se moj svet poveča na regijo. Taisti čas me je tudi skrbelo, da bom namesto sprostitve na regije dočakal omejitev na krajevne oziroma četrtne skupnosti. Slednje se k sreči ni zgodilo, kot se žal ni udejanila večina potepov, ki sem jih snul zaprt v občino. Nisem bil edini, ki je čakal na boljše čase, zato je bila marsikje neznosna gneča, ko so le ti prišli. Vajen samote, tudi razvajen, priznam, mi ni bilo prav nič do tega, da bi se drenjal z drugimi. Zame je že nekaj deset ljudi preveč, kaj šele množice, ki so preplavile naše griče, hribe in gore. V ljubih mi karnijskih gorah pogosto ves ljubi dan ne srečam nikogar, zna se zgoditi, da je tako nekaj tur zapored. Tudi doma znam poiskati takšne gore, a kaj, ko je tam na izhodiščih ne samo poleti neznosna gneča in marsikje marsikdaj še parkirati ne moreš kot gre. Četudi si pripravljen odšteti malo premoženje za celodnevno parkiranje.

Na Kamniškem vrhu še nisem bil, zato sem se odločil za markirana pota. No, ne samo zaradi prvič, tudi zaradi vremena, ki bi se znalo že okoli poldneva poslabšati. Stahovica, Županje Njive, Slevo. Do tod sem hitel, čemu ne vem, in precej zadihan prisopel nad Slevo. Ob poti sem malce posedel, se umiril, potem pa zastavil korak kot gre. Razmišljal sem o marsičem, nič drugače kot običajno, seveda tudi o minulih potepih. Predvsem kolesarskih, saj peš že lep čas nisem bil nikjer. S prijateljico sva bila lani oktobra na Špiku Hude police, potem pa sva vse do konca februarja čakala na boljše čase in jih takrat dočakala z vzponom na Pristovški Storžič. Konec aprila sem bil še na Uršlji gori in to je to, kar se gojzarjev tiče. V tolažbo mi je bicikel in prevoženih poldrugih tisoč kilometrov od oktobra lani, kjer se je prav tako nabralo za zvrhan koš prijetnih spominov...

Pot od Sleva do planine Osredek mi je šla dobro izpod nog, hoja mi je bila v užitek, saj me je svet spominjal na visokogorje, sploh zavarovani prehodi prek podrtih grap. Če mi je bilo do Sleva na trenutke že precej vroče, je bilo v gozdu kar hladno, zato na počitek in posedanje nisem pomislil. Vrh vsega sem vedel, da tura ni prav dolga in da do vrha ni ne vem kako daleč. Malce me je dajala radovednost, ali se mi bo poznal manjko kondicije, saj je poganjanje pedal povsem druga zgodba kot korakanje v breg, a hujšega ni bilo. Do razpotja nad planino, kjer gre levo pot proti Ambrožu in kjer sem sam zavil desno proti Kamniškemu vrhu, sem se nekajkrat na strmejših delih poti moral malce pomujati, od razpotja do Planjave in naprej do Kamniškega vrha pa je šlo skoraj samo od sebe in po nekaj minutah manj kot poltretji uri je bil vzpon za menoj. Bil sem sam, vrh je bil samo moj, čas vzpona me je prijetno presenetil, moje počutje oziroma skoraj nič utrujenosti še bolj, vrh vsega je bilo tudi vreme nadvse prijetno, le kako bi si lahko želel kaj več. Če bi bila še zverinica z menoj, potem... Ni kaj, življenje gre svojo pot in vsaka pot ima svoj začetek in svoj konec.









O marsičem sem premislil in marsikaj sem sklenil med počitkom zgoraj, če bi vedel, kako bo šlo naprej, bi si drznil trditi, da bom nekaj sklepov udejanil še pred koncem poletja. A kaj, ko smo spet pri tem, da nekdo obrača in drugi obrne, pa naj si tako želimo ali ne, tudi, če nam je prav ali ne. 

Zgoraj sem sestop opravil naravnost dol do stika s potjo, po kateri sem že hodil, in se zatem po že znani poti vrnil v dolino. Če med vzponom nisem srečal nikogar, sem jih med sestopom kar precej. Skozi zaselke v dolini sem hitel podobno hitro kot zjutraj, tako da sem do avta prispel precej zasopel. Ne samo hiter korak, tudi sončno in vroče vreme je dodalo svoje. Zadovoljen s prehojenim in doživetim sem se odpeljal proti domu, kjer sem stopil izpod tuša točno opoldne, ko so zunaj zatulile sirene. Popoldanski počitek se je še kako prilegel, tega sva seveda opravila skupaj s princesko.







Tudi popoldan sem ne enkrat pomislil na moje gore in kraje, ki jih že boleče pogrešam. Bo za časa mojega življenja še kdaj tako, kot je nekdaj bilo, se sprašujem že lep čas, in vse manj verjamem v to...

-> fotografije Planjava in Kamniški vrh