Planjava in Kamniški vrh

Rožnik, sobota 5.6.2021

Težko se je bilo odločiti kam, idej in želja je bilo kot običajno preveč, tudi vremenska napoved je dodala svoje. Zaradi slednje sem se odločil, da se daleč in visoko ne bom odpravil, kar je izbor možnih potepov zožilo do te mere, da se mi je do večera uspelo odločiti. Včasih, pred lanskim oktobrom oziroma pred drugim valom, je bilo lažje. Terza je sledila Terzi, sledili so Clapi in Cretoni, vmes se je našlo kaj tretjega, potem pa so oktobra ugasnili luč in včasih, še nedolgo tega, se mi je zazdelo, da nas je zagrnila večna tema. 

V času, ko sem bil zaprt v občino, sem si zabeležil nekaj potepov, na katere naj bi se odpravil, ko se moj svet poveča na regijo. Taisti čas me je tudi skrbelo, da bom namesto sprostitve na regije dočakal omejitev na krajevne oziroma četrtne skupnosti. Slednje se k sreči ni zgodilo, kot se žal ni udejanila večina potepov, ki sem jih snul zaprt v občino. Nisem bil edini, ki je čakal na boljše čase, zato je bila marsikje neznosna gneča, ko so le ti prišli. Vajen samote, tudi razvajen, priznam, mi ni bilo prav nič do tega, da bi se drenjal z drugimi. Zame je že nekaj deset ljudi preveč, kaj šele množice, ki so preplavile naše griče, hribe in gore. V ljubih mi karnijskih gorah pogosto ves ljubi dan ne srečam nikogar, zna se zgoditi, da je tako nekaj tur zapored. Tudi doma znam poiskati takšne gore, a kaj, ko je tam na izhodiščih ne samo poleti neznosna gneča in marsikje marsikdaj še parkirati ne moreš kot gre. Četudi si pripravljen odšteti malo premoženje za celodnevno parkiranje.

Na Kamniškem vrhu še nisem bil, zato sem se odločil za markirana pota. No, ne samo zaradi prvič, tudi zaradi vremena, ki bi se znalo že okoli poldneva poslabšati. Stahovica, Županje Njive, Slevo. Do tod sem hitel, čemu ne vem, in precej zadihan prisopel nad Slevo. Ob poti sem malce posedel, se umiril, potem pa zastavil korak kot gre. Razmišljal sem o marsičem, nič drugače kot običajno, seveda tudi o minulih potepih. Predvsem kolesarskih, saj peš že lep čas nisem bil nikjer. S prijateljico sva bila lani oktobra na Špiku Hude police, potem pa sva vse do konca februarja čakala na boljše čase in jih takrat dočakala z vzponom na Pristovški Storžič. Konec aprila sem bil še na Uršlji gori in to je to, kar se gojzarjev tiče. V tolažbo mi je bicikel in prevoženih poldrugih tisoč kilometrov od oktobra lani, kjer se je prav tako nabralo za zvrhan koš prijetnih spominov...

Pot od Sleva do planine Osredek mi je šla dobro izpod nog, hoja mi je bila v užitek, saj me je svet spominjal na visokogorje, sploh zavarovani prehodi prek podrtih grap. Če mi je bilo do Sleva na trenutke že precej vroče, je bilo v gozdu kar hladno, zato na počitek in posedanje nisem pomislil. Vrh vsega sem vedel, da tura ni prav dolga in da do vrha ni ne vem kako daleč. Malce me je dajala radovednost, ali se mi bo poznal manjko kondicije, saj je poganjanje pedal povsem druga zgodba kot korakanje v breg, a hujšega ni bilo. Do razpotja nad planino, kjer gre levo pot proti Ambrožu in kjer sem sam zavil desno proti Kamniškemu vrhu, sem se nekajkrat na strmejših delih poti moral malce pomujati, od razpotja do Planjave in naprej do Kamniškega vrha pa je šlo skoraj samo od sebe in po nekaj minutah manj kot poltretji uri je bil vzpon za menoj. Bil sem sam, vrh je bil samo moj, čas vzpona me je prijetno presenetil, moje počutje oziroma skoraj nič utrujenosti še bolj, vrh vsega je bilo tudi vreme nadvse prijetno, le kako bi si lahko želel kaj več. Če bi bila še zverinica z menoj, potem... Ni kaj, življenje gre svojo pot in vsaka pot ima svoj začetek in svoj konec.

O marsičem sem premislil in marsikaj sem sklenil med počitkom zgoraj, če bi vedel, kako bo šlo naprej, bi si drznil trditi, da bom nekaj sklepov udejanil še pred koncem poletja. A kaj, ko smo spet pri tem, da nekdo obrača in drugi obrne, pa naj si tako želimo ali ne, tudi, če nam je prav ali ne. 

Zgoraj sem sestop opravil naravnost dol do stika s potjo, po kateri sem že hodil, in se zatem po že znani poti vrnil v dolino. Če med vzponom nisem srečal nikogar, sem jih med sestopom kar precej. Skozi zaselke v dolini sem hitel podobno hitro kot zjutraj, tako da sem do avta prispel precej zasopel. Ne samo hiter korak, tudi sončno in vroče vreme je dodalo svoje. Zadovoljen s prehojenim in doživetim sem se odpeljal proti domu, kjer sem stopil izpod tuša točno opoldne, ko so zunaj zatulile sirene. Popoldanski počitek se je še kako prilegel, tega sva seveda opravila skupaj s princesko.

Tudi popoldan sem ne enkrat pomislil na moje gore in kraje, ki jih že boleče pogrešam. Bo za časa mojega življenja še kdaj tako, kot je nekdaj bilo, se sprašujem že lep čas, in vse manj verjamem v to...

-> fotografije Planjava in Kamniški vrh