Rožnik, sobota 12.6.2021
Dvajset let bo tega, približno, kar smo se, vsaj mislim, da smo bili trije, iz Rutarskega gozda odpravili na Rodico. Potep je bil prijeten, vasica Rut, pot na goro in vrh sam so mi ostali v lepem spominu. Še preden sem se tistega dne vrnil domov sem vedel, da turo nekoč ponovim. Čemu se je ta nekoč zgodil prav danes in ne prej, ne bi vedel, vem pa, da ni bilo nič manj lepo kot prvič, kar bi znalo pomeniti, da ni bilo zadnjič.
Sedeč na vrhu sem ob pogledu na morje grizljal lepinjo s pršutom in ovčjim sirom, žal sem pozabil na olive, in se spominjal mnogih izletov na italijansko obalo, sprehodov do izliva Soče v morje, slastnih sladoledov v Gradežu... Potem sem se presedel, se zazrl proti Triglavu in se z morja preselil v gore. "Kdo bi pomnil vse poti v gore," sem se potihoma menil sam s seboj, "in vsega, kar sem tam doživel."
Baška grapa me je pričakala obsijana s soncem, pred očmi so se odvrteli nepozabni prizori iz filma Na svoji zemlji. Grapa in film Na svoji zemlji sta zame nekaj podobnega kot Triglav in Aljažev stolp; eno ne gre brez drugega. Podbrdo, Hudajužna, Koritnica, Rut. Pred vasico sem ustavil ob cesti in očaran zrl v gorski greben nad njo, občutek sem imel, da so vrhovi na dosegu roke. Kmalu nad vasjo sem pripeljal na makadam in po nekaj ovinkih parkiral na stranski cesti pred zapornico. Dan je bil topel, pogrešal sem jutranji hlad in svežino.
Do lovske preže nisem ujel pravega koraka, že po nekaj minutah sem sopihal in se čudil, čemu tako. Pri preži sem bil deležen prvih razgledov, tam sem se odžejal in mimogrede pogledal na uro. Dobrih dvesto metrov višine v četrt ure, morda minuto več, takoj mi je bilo jasno, čemu sem prepoten in zadihan že na samem začetku. Nadaljeval sem zložneje, a sem do vrha vseeno zmogel v dobri poldrugi uri. Za razglede se nisem kaj dosti zmenil, le vsake toliko sem se ozrl navzgor in ugotavljal, koliko bližje grebenu oziroma vrhu sem. V beleženju mojih spominov s tur sem že nekajkrat pisal o tem, da mi včasih uspe vklopiti avtopilota in je vzpon nekako "robotski"; leva, desna, leva, desna, ... Dokler jih ne zmanjka, levih in desnih, in se znajdem pri križu ali skrinjici ali možicu in višje ne gre. Fin občutek je to, popoln odklop, duša in telesce vsak po svoje, na vrhu, ko zajameš sapo in malce postojiš, pa ujameta drug drugega in skupaj sedemo k počitku. Tudi danes tako.
O vrhu, počitku in razmišljanjih na njem, sem že v uvodu. Naj dodam, da sem si vzel tudi čas, kar precej časa, za premislek o tem, na katere domače gore naj se povzpnem v letošnji poletni sezoni. Na katere znova, morda po drugi poti, na katere prvič, tudi katere bi bilo smisleno povezati v eno, velikopoteznejšo turo.
"Triglav ni gora, Triglav je kraljestvo", je zapisal Kugy v svoji knjigi. Nanj sem se spomnil ob pogledu na še precej zasneženo triglavsko pogorje, tudi takrat, ko sem razmišljal o nekaj turah nad Trento.
Počasi je zmanjkalo lepinje, pršuta in ovčjega sira, razgledov in samote sem se dodobra naužil, kar sem imel za premisliti sem premislil, zato sem se počasi odpravil v dolino. Res počasi. Če se gor grede nisem razgledoval, sem med sestopom to krepko nadoknadil. Tudi vroče je bilo vse bolj in je bilo prijetneje zložno sestopati. Za razliko od gor grede, ko sem pozdravil samo enkrat, sem med sestopom to počel kar pogosto. Skozi gozd sem bil spet sam, tam je bilo manj vroče, pri avtu pa me je med preoblačenjem skoraj zazeblo, taka senca je bila tam.
Zadovóljen in zadovoljèn sem se odpeljal proti domu, kaj ne bi bil, po tako prijetnem potepu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar