Kimavec, sobota 30.9.2023
Artegna (Ratenj)-Tarcento (Čenta)-Nimis (Neme)-Debellis (Debeleš)-Viškorša (Monteaperta)-Lusevera (Bardo)-Micottis (Sedlišča)-Ciseriis (Čežarje)-Tarcento (Čenta)-Artegna (Ratenj)
V torek je bilo tako fajn, da sem spet sedel na bicikel. Sicer me je zelo vleklo tudi drugam, tako v gore, kot na morje, sam s seboj sem moral skleniti kompromis. Zvečer, po potepu, je bilo srce na mestu, tako kot v torek bi si bilo greh želeti kaj več od doživetega.
Kot običajno sem kar po avtocesti smuknil do Humina, od tam do železniške postaje v Artegni, kjer je veliko brezplačno parkirišče, ni bilo daleč. Že zjutraj je bilo precej toplo, v kratkih rokavih sem se odpravil na pot, navkljub koncu septembra.
Nekaj časa je trajalo, da sem osvojil Garmin in navigacijo, v avtu sem je bil vesel že pri prvi uporabi, na biciklu je trajalo nekaj dlje, da sva se spoprijateljila. Sedaj bi jo kar pogrešal, najbolj zato, ker pogosto uporabim kaj že prevoženega s Komoota, potem pa traso prilagodim svojim željam. Vožnja po stranskih cestah namesto po glavni, bližnjice po makadamu, včasih kolovozih, in seveda klanci, te imam rad, samo po ravnem uživam le ob morju.
Čim sem pripeljal iz naselja, sem ubral bližnjico do Čente in se do tam lepo ogrel. Na to, da sem se na avtocesti zatrdno odločil, da si bom tu privoščil kofe in brioche, sem povsem pozabil. Nič ne de, za razliko od torkovega potepa sem imel s seboj skoraj preveč provianta.
Nadaljeval sem proti Nimisu, na spletu sem našel slovensko ime za vas in sicer Neme. Kmalu sem pripeljal do mostu čez reko Ter, po kateri se imenuje Terska dolina, do Nimisa ni bilo daleč. Tam so imeli trgatev, v vinogradih je bilo zelo živahno. Konec vasi sem pripeljal do rečice Karnahte, dolina, po kateri teče, se po njej imenuje Karnajska dolina. Tam bi moral po mostičku preko vode, a sem sklenil nadaljevati po makadamu tostran rečice. Pokuk na zemljevid je obetal, da me bo makadamska cesta pripeljala nazaj na glavno, ko sem pripeljal do konca, sem lahko samo obrnil. Tudi če bi porival bicikel ne bi šlo, saj sem moral na drugo stran reke in drugače kot preko mostička ni šlo. Torej nazaj, preko njega, in lepo naprej po Karnajski dolini navzgor.
Davno tega sem te kraje pogosto obiskoval, med današnjim potepom je dozorela odločitev, da nekaj njih obiščem znova, seveda na bicklu.
Za vasico Torlano di Sopra se je dolina zožila, recimo, da je tam bolj soteska, ker sonce ni posijalo vanjo, me je skoraj zeblo. Tudi sicer se je vreme malce poslabšalo, sonca ni bilo kaj prida. Vožnja v hladni senci se je kar vlekla, levo pod cesto rečica, desno strma pobočja, vsake toliko kak avto, tudi motor in kolo. Ko sem pripeljal do križišča, kjer se desno zavije proti Tipani in Karnahti, naravnost pa nadaljuje v Viškorošo, sem si kar oddahnil. Nekaj naprej sem pripeljal na odprto, v daljavi sem lepo videl Stolov greben, Gran Monte, pred menoj pa se je lesketalo jezerce oziroma zajezena rečica Karnahta. Jez se imenuje Diga di Debellis oziroma jez Debeleš, po bližnji vasici.
V Debelešu bi se z veseljem ustavil na kofetu, če bi bil ob cesti kak lokal, a žal iz te moke ni bilo kruha. Pravzaprav kofeta. Za vasjo se je začel strm klanec, tudi 16% je nameril Garmin. Vedel sem, da bi bilo lažje naokoli, skozi Tipano in Karnahto, a sem se zaradi nabiranja kondicije odločil za zahtevnejšo pot. V zaselku Sambo (Rauan) se je pričel klanec, ki je bil že na samem začetku neusmiljen. Po spominu bi dejal, da zelo podobno zadnjemu kilometru na Zoncolan, tam sem šel nekaj malega peš, danes mi je zneslo, ne da bi stopil s kolesa. Mestoma je bilo tako strmo, da sem cikcakal po cesti, premočrtno naravnost gor verjetno ne bi zmogel. Nekaj avtomobilov navzgor in navzdol, nekaj kolesarjev samo navzdol, in jaz, zagotovo trpečega videza. Ko sem prisopihal do cerkve, poleg katere sem parkiral, ko sva s princesko obiskala Brinico, sem uvidel, da je to to. Da sem jaz klanec in ne on mene, čeravno sem imel do središča vasice, kjer je avtobusna postaja in korito z vodo, še par sto metrov navzgor.
Kratek počitek, da sem dotočil vodo in se razgledal, potem pa počasi naprej do konca vasi in kmalu za njo gor ven do krasne cerkve Svete Trojice (Chiesa della Santa Trinità). Ne sedel, temveč sesedel sem se na kamnito klop, tako me je zdelal klanec. Že pred Viškoršo je posijalo sonce, tudi pri cerkvi je bilo poletno toplo, kaj hitro sem slekel jopico in v kratkih rokavih sedel k počitku. Na mizo sem zložil vse dobrote in si jih z užitkom privoščil. Joj, kako je prijalo. Žeje nisem trpel, saj je tudi pri cerkvi korito, res sem ga bil vesel. Dolgo sem martinčkal zgoraj, malo zato, ker sem imel veliko provianta, malo zaradi mnogih spominov na te konce, malo pa tudi zaradi tega in onega, kar me je tisti trenutek prešinilo.
Včasih se zalotim, da med obujanjem spominov na kakem vrhu ali v kakem kraju ugotovim, da je spominov več kot je želja in takrat se zavem, da sem star, precej star, in da je začetek neverjetno daleč nazaj in konec zelo blizu oziroma vsak dan bližje.
Pokuk na zemljevid, še zadnjih nekaj trenutkov za premišljevanje o tem in onem, in že sem sedel na biciklu, tokrat na poti navzdol. Čim se sedel na kolo, je gor prišel starejši par. Imeniten tajming, sem si mislil, pravi čas sem jima naredil plac. Gor je namreč samo ena miza s klopjo, sedi pa se sicer lahko tudi na obzidju. Še mandi in že me ni bilo.
Do Barda je šlo samo od sebe, skozi Sedlišča sem švignil kot blisk. Tam še zadnji počitek, razgledovanje, spominjanje in nekaj posnetkov za spomin, potem pa naprej nazaj proti Čenti. Krajši čas se je cesta rahlo vzpenjala, to mi je bilo seveda precej odveč, potem pa se je nadaljevalo kot se gre, torej navzdol. V Čežarjih sem se ustavil v lokalu ob cesti in si privoščil kofe in Coca Colo, oboje je prijalo po zajetni malici nekaj prej zgoraj pri cerkvi. Ležerno sem ždel na stolu, užival v sončnem in toplem dnevu, seveda tudi iztekajočem se potepu, če ne bi moral naprej, bi zlahka zadremal.
Na koncu vasi sem se ustavil, da naredim posnetek spomenika pred cerkvijo, tam me je bila psička za ograjo tako vesela, da sem si vzel kar nekaj časa za božanje. Z zamolklim bevskanjem me je pozdravila, rep ji je skoraj odpadel, tako je mahala z njim, ni mi ostalo drugega kot da jo pozdravim in ko je pomolila glavo skozi ograjo, sva se pač božala. Oziroma sem jo. Krasna pasja duša, res prijazna.
