Rožnik, sobota 24.6.2023
Lep čas me ni bilo, me je prešinilo v Tolmeču, ko sem zapeljal iz krožišča proti Villa Santini. Čas teče, nič ne reče, o tem, da je prostega časa vedno premalo sem že večkrat in verjetno bom še kdaj.
V Ovaru sem se spomnil Nina in njegove žene, živita višje v Liariisu, v krasni hiši, kjer nudita prenočišče z zatrkom, pri njima sem lani avgusta preživel nekaj dni in ob slovesu obljubil, da sem kmalu vidimo. Vsak čas bo ob letu osorej, kar nekajkrat sem se potepal v tistih koncih, a nikdar našel dovolj časa, da bi ostal več kot dan in prenočil pri njima. Bom še kdaj, ali bo ostalo pri obljubi? Kakorkoli že, kmalu za Forni Avoltrijem sem zavil proti Pierabechu in parkiral pod polnilnico mineralne vode.
Na parkirišču še nikoli ni bilo pretirane gneče, vsaj zjutraj ne, a tako praznega kot danes ne pomnim. Višje, pri znaku za prepoved nadaljne vožnje, pa ravno obratno, nabito polno, še obrnil bi težko, enako pri kamnolomu, do kamor se načeloma sploh ne bi smel pripeljati. Seveda temu primerna tudi gneča na poti, vsaj na izhodišču.
Navkljub sorazmerno dolgi turi s kar nekaj višinske razlike, sem stopil hitreje kot običajno. Zato pač, da sem pustil gnečo na gornjem parkirišču za seboj.
Do razpotja, kjer sem zavil proti spodnji planini Sissanis, sem jih prehitel precej, še nekaj njih do ruševin na zgornji planini, potem pa sem bil vse do sedla Sissanis sam. Na zgornji planini, pri ruševinah Casere Sissanis di Sopra, sem pokukal na velik balvan z obledelim napisom Creta Verde in se spomnil ture nanjo in na sosednji Campanile Letter, ki sva jo opravila oktobra lani z znanko. Čudovita in zahtevna tura, ki jo morebiti nekega dne ponovim z izhodiščem v Lesni dolini (Lesachtal). Na sedlu je bila spet kar precejšnja gneča, še največ blizu jezera Pera, kjer so se pasle tudi krave in med njimi veliko teličkov. Creto di Bordaglia sem imel kot na dlani, lepo se je videla pot po melišču visoko pod vrh. Od jezera naprej proti sedlu Passo Giromondo še nisem hodil, to sem imel za bregom storiti nekoč pozimi, s turnimi smučmi. Lani sem se konec decembra celo pripeljal sem, s turno opremo, a je bilo visoko gor preveč kopno, zato imam turne radosti v teh koncih še v dobrem.
Malce sem se razgledal, potem pa urno nadaljeval svojo pot. Precej je pihalo, meni pa se ni ljubilo ustavljati, da bi se topleje oblekel. Kmalu za jezerom sem zavil proti panoramski tabli vrh neizrazitega sedelca, imenovanega Passo di Val d'Inferno. Tu se je odvila žalostna zgodba, tako napis na tabli, ena od več tisočih, povezanih s prvo svetovno vojno. Triindvajsetega maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstriji in že istega dne ob 23.25h so alpini napadali avstrijske sile, ki so bile nameščene na Passo Giramondo, Passo di Val d'Inferno in Giogo Veranis. Napad je zahteval sedem žrtev med italijanskimi alpini in dve med avstrijskimi vojaki, ki so zapustili svojo položaje in se umaknili. Pomislil sem na naše Posočje in Kras, na podobno žalostna prizorišča, stotine njih, ki sem jih videl in obiskal med potepanji po gorah ino dolinah, tudi na to, da dobrih sto let kasneje, danes torej, lahko brezskrbno vandramo koderkoli želimo, ne oziraje se na državne meje. Če drži, da se zgodovina ponavlja in če pomislim na dogodke nedaleč od nas, skrb, kako dolgo bo še mir in relativno blagostenje, ni odveč . . .
Branje napisanega na tabli, spominjanje in razgledovanje je bilo tolikanj dolgo, da me je pošteno prepihalo, hočeš nočeš sem se moral topleje obleči, kratki rokavi že lep čas niso bili dovolj. Kar po svoje sem jo mahnil do bližnjega melišča in na njem udel stezico proti vrhu. Pot nanj ni markirana, v skrotastem svetu so v pomoč možici, na melišču pa kolikor toliko uhojena stezička. Z meliščem sem bil hitro pri kraju, skrotast svet mi tudi ni delal preglavic, kmalu sem bil pri najzahtevnejšem delu vzpona, kjer je pomoč rok dobrodošla. Nič takega, palici v eno roko, z drugo nekajkrat primem za skalo in že sem čez. Še nekaj malega razbitega sveta, okoli rova in že sem na vrhu. Velik možic, steklen kozarec z vpisno knjižico, pravzaprav z nekaj lističi in svinčnikom, stara bodeča žica namesto križa. Razgled z vrha zaobjame Cimo Ombladeet, Monte Volaio, Navagiust, Monte Fleons, Creto Verde, Campanile Letter in Monte Chiadin, z vsemi sem že na ti, sami stari znanci, kakega od njih morebiti še kdaj obiščem. In sedaj še Creta di Bordaglia. Zaradi vetra sem si počitek privoščil nekaj metrov nižje, sonček me je prijetno grel. Med početjem niča sem z užitkom mlel sendvič s pršutom in ovčjim sirom, vmes pa premišljeval o bližnji prihodnosti. O tem, da se bliža čas, ko se bom moral odločiti kaj in kako. Še najbolj pa kje. Pred sestopom sem se še enkrat razgledal, precej živahno je bilo na poteh pod goro. Jezero Lago di Bordaglia je priljubljen izletniški cilj, marsikdo mu doda še jezerce Lago Pera in naredi krožno turo preko sedla Sella Sissanis.
Navzdol je šlo zlahka, po melišču sem se seveda podričal, mimogrede sem bil na markirani poti. Tam sem nadaljeval proti sedlu Passo Giramondo in nekaj prej zavil navzdol v smeri jezera Lago di Bordaglia. Naj Giromondo ostane za takrat, ko bom tod s turnimi smučmi, sem si mislil, konec koncev je to že precej stara želja. Kmalu sem ujel par s psom, s katerim smo se srečali že zjutraj, pri potočku pod casero Sissanis di Sotto. Jack Russell, Rei mu je ime, me je bil zjutraj tako vesel, da mi je zlezel v naročje, ko sem počepnil in ga pobožal. Povedala sta mi, da noče preko potoka, čeravno ima vodo rad in četudi je bil potoček plitek, širok pa toliko, da bi ga lahko preskočil. Z njunim dovoljenjem sem ga prenesel preko, potem pa je hotel kar z menoj, kot da ni njun. Neverjetno. No, in sedaj se me je kot kaže spomnil, spet mi je lezel v naročje, se pustil božati, preden smo šli vsak svojo pot mi je celo prinesel palico, da sva se poigrala z njo. Zlata pasja duša, zelo mi je polepšal že tako lep dan.
Že pred Casero Bordaglia di Sopra sem zavil čez drn in strn navzdol proti jezeru in kmalu zatem sedel k krajšemu počitku na obrežju. Tudi tod je pihalo, a mi je veter prijal, saj je bil dan kar vroč. Odseva gora na vodni gladini tokrat ni bilo, veter jo je preveč razburkal. Nič ne de, niti očk mi ni bilo potrebno zapreti, da sem se spomnil kako lepo je bilo gledati okoliške gore na vodni gladini med minulimi posedanji tukajle. Še krajši vzpon nazaj do casere, potem pa samo še navzdol. Na spodnji planini sem se ustavil pri kapelici, od tam je lep razgled na Volaio in Ombladeet, tudi na Monte Vas, s katerim se še čakava, pri Caseri Bordaglia di Sotto pozdravil nekaj mož, ki so urejali okolico, pod planino pa srečal dva para s psom, ki me je bil podobno vesel kot Rei zjutraj, tudi on mi je skoraj zlezel v naročje. Eno oko modro, drugo oko rumeno, na moje vprašanje, če mu je ime David Bowie, so vsi padli v smeh. Nisi prvi, ki je to vprašal, so mi odgovorili, pasjega imena pa niso povedali ali pa sem ga preslišal. Cesto do doline urejajo, nekaj klancev je betoniranih, drugod pa so nasuli precej peska, včasih sem imel občutek, kot da hodim po mehkem melišču.
V rečici Degano (Dean po furlansko) sem se umil in osvežil, nekaj zatem prezračil avto in že sem bil na poti domov. Bogatejši za še en čudovit spomin. V Rigolatu sem se ustavil v pizzerii Al Cacciatore, kjer sem že večkrat jedel in bil vedno zadovoljen. Tudi cenovno, tokrat sem za pizzo z inčuni in kaprami, mali radler, pol litra mineralne vode in espresso dal reci in piši 14.20 €. Do prihodnjič, sem se poslovil od prijazne natakarice, s katero sva pokramljala o tem in onem, tudi o tem, da sem bil že večkrat pri njih in da se že več kot desetletje zelo rad vračam v njihove kraje.
-> fotografije Creta di Bordaglia
