Monte Jama (2023)

Svečan, sobota 18.2.2023

Davno tega, verjetno blizu trideset let nazaj, če ne več, sem nekega jutra prišel do spoznanja, katerega resničnost se potrjuje znova in znova. Naj se gre za službo, gore, smuko, bicikel, potovanja... Karkoli, kar zahteva zgodnje jutranje bujenje, ki ga opravi budilka. Spoznanje pravi, da je najtežje, tudi najnapornejše, prvih nekaj minut, ne glede, kaj te potem tistega dne čaka. Morda samo minuta ali manj, odvisno od dneva in razpoloženja. Torej tisti kratek čas med trenutkom, ko zazvoni budilka, in trenutkom, ko dvigneš rit iz tople postelje. Vse kar sledi do odhoda od doma ali do trenutka, ko se pričneš ukvarjati s kakšno dejavnostjo, tudi delom v službi, je vsaj malenkost manj naporno od šoka, ki ga s svojim oglašanjem vedno znova povzroči budilka, tudi od vstajanja iz postelje. 

Začetek dneva tudi danes ni bil drugačen, da sem zbujen, sem se dodobra začel zavedati šele med prvimi požirki kave. Čim je bil nahrbtnik "ready to go" se je pričelo dogajati, po tistem, ko sem kje drugje kot v Trbižu nakupil vse potrebno za malico in nekaj malega tudi za domov, pa je bilo vse na svojem mestu. Če je bilo vreme v Trbižu še kar, je bilo naprej dol proti Klužam vse slabše. Megla in nizka oblačnost sta bili vse gostejši, meja oblačnosti vse nižje, zato sem že v Dunji pomislil na rezervni načrt. In se potem zanj tudi odločil, čim sem pripeljal iz tunela pred Klužami. Namenjen sem bil po prelestne razglede in krepko porcijo martinčkanja pred bivakom v Karnijskih Alpah, kar mi v trenutnem vremenu zagotovo ne bi bilo dano. Zato sem se odločil, da bodem meglo gledal v bližnjih Julijcih, kaj bi se ponjo vozil dlje in hodil višje. Kot običajno sem parkiral pod avtocesto, navada pač, prihodnjič bom pred cerkvijo in bom tako na začetku hodil malce več in na koncu manj. Mislim, da je bilo danes petič, od tega dvakrat iz Potoka (Patoc, Patocco), morda celo šestič, za en potep nisem povsem prepričan ali se je dejansko zgodil. Leta oziroma EMŠO in pogostnost potepanj, hitro lahko kaj uide malim sivim celicam.

Vreme in moje razpoloženje sta si bila različna kot sta si dan in noč; sila žalostno vreme, megleno z nizko oblačnostjo, in jaz, ki se mi je kar smejalo od prešernega razpoloženja in veselja do potepa, na katerega sem bil namenjen. In to nadomestnega potepa, saj sem se dejansko nameraval potepati drugod, nedaleč od tod. Tlakovan kolovoz je kaj kmalu prešel v mehko mulatjero, še preden sem se izgubil v gozd sem ujel pravi korak, ki me je spremljal vse do razpela na vrhu in nekaj malega navzdol do kolibe na prostrani jasi.

Kot običajno sem se spominjal minulih potepov na Jamo, ljudi, s katerimi sem bil na poti, kakega prijetnega dogodka, neprijetnih ne da se ne spomnim, dejansko jih ni bilo, vmes pa premleval dogodke današnjega časa, v katere so se prikradle tudi želje glede bližnje in precej manj bližnje prihodnosti. V moja pota po gorah, ob morju in marsikje vmes, peš, na smučeh ali na biciklu, vlagam podobno enaki količini miselnega in fizičnega napora. Če fizično naprezanje skrbi za telo in kardiovaskularni sistem, potem miselni napor oziroma raznorazna razmišljanja in premišljevanja poskrbe, da je dogajanje na "podstrešju" pod kontrolo, da se slabe, neprijetne in grde stvari predelajo in izgube, ali vsaj omilijo, da vse lepo in dobro dobi dodaten lesk in se potem domov vrnem ne samo s še enim doživetjem, ki je pravzprav že spomin, temveč tudi "s spucano glavo".

Prijetno presenečen sem na vrhu ugotovil, da sem za vzpon potreboval samo dobro uro in pol. Nisem se naprezal, nisem imel občutka da hitim, prav nič upehan nisem sedel na klopco v kolibi in si tam privoščil počitek in pozen zajtrk. Hitrost vzpona oziroma čas, potreben do vrha, mi je že leta dolgo pomemben izključno zato, ker po njem ocenjujem svojo fizično pripravljenost. Počutje, čas vzpona oziroma število višinskih metrov, prehojenih v eni uri, utrujenost po vzponu in še marsikatera malenkost mi dajejo vedeti kje sem, tako lažje načrtujem daljše in napornejše ture, Precej daljše in precej napornejše, vedoč, da jih zmorem in tudi približno koliko časa moram načrtovati zanje. Da v enačbi "tura" lahko ostane kakšna neznanka, da te na poti lahko kaj preseneti in da je tudi obračanje del gorništva, pa se razume samo po sebi. Zajtrk na vrhu mi je dobro del, saj sem spet enkrat na pot odšel na tešče, čemur se zadnje čase izogibam, kar se le da. Mraza na vrhu ni bilo, tudi pihalo ni, a posedanje v meglenem in vlažnem vremenu ni bilo kaj prida prijetno. Prikrajšan tudi za razglede sem se koj po okrepčilu odpravil navzdol, kot običajno proti Potoku.

Na razpotju, kjer sem prišel gor, sem zavil na drugo stran in pričakovano kmalu stopil na sneg. Stara gaz je bila poledenela, zato sem hodil previdno, potrebe, da bi si nadel derezice, pa ni bilo. Šele v Potoku sem pomislil na to, da ves ljubi dan ni nikjer nikogar, da me ves čas spremljajo samo globoka tišina in tiho žuborenje potočkov ob poti. Sprehod po spodnjem koncu vasi, tokrat nisem stopil do cerkve, je bil prijeten in spokojen, kot bi se vrnil v čas pred desetletji, če ne stoletji. Neverjetno kakšen mir in kakšna tišina, pravi blagor za dušo, kar nisem in nisem mogel nadaljevati pot proti dolini. Ja, dejansko ne samo da bi lahko, celo želim si nekoč del leta živeti v kakšni odmaknjeni vasici, podobni tej, del leta pa nekje drugje. Recimo na Krasu, ne nujno našem. Pustimo času čas ali kako že pravijo.

Danes sem si prvič vzel čas in se sprehodil po pokopališču pod vasjo. Po božji njivi, kot mu pravijo Rezijani. Priimek Della Mea prevladuje, tudi ena od ulic v Reklanici nosi to ime, zadnji pogrebi segajo nedavno nazaj, torej se tudi na ta način ljudje vračajo domov. Zadnja leta je v Potoku v kopnih mesecih leta vse več življenja, morda kdo krajši čas tudi živi tu. In kdor tukaj najde prostor za večni počitek, lepšega kraja skoraj ne more izbrati. No, pretiravam, priznam, vsaj malo, podobno lepih in spokojnih večnih počivališč sem pod gorami videl že kar nekaj, ne samo pod julijskimi in karnijskimi vršaci. Nič čudnega,da sem se spomnil moje Maje, naj ima večni mir pod Sabotinom, s katero sva pokopališčem vedno dejala počivališča, češ, na marsikaterem nagrobniku je napis "Počivaj v miru". 

Nadaljni sestop do Reklanice mi je kar prehitro minil, čeravno nisem hitel in četudi sem se pogosto ustavljal, večinoma zaradi cvetočih telohov in trobentic ob poti.

So dnevi in so dnevi, med njimi je razlika kot med belo in črno, med dobroto in siroto. Danes je bil dan res dan, poln dobrote, kot kaže sem se znal odpreti in sem užil mnogo tistega, kar ni dano videti očem, se pa čuti, še kako čuti, če se le ujameš s stvarstvom na pravi frekvenci. Nepozabno.

-> fotografije Monte Jama (2023)

-> posnetek prehojene poti

Monfalcone (Tržič)-Canale de dottori–Cima 3 del San Michele (Vrh 3, Debela Griža) (kolesarjenje)

Svečan, petek 10.2.2023

Po izletu, planinski turi in turnem smuku sem si zaželel še malce kolesarjenja. Sit mraza in vetra, sem si na Primorskem obetal nekaj toplejše vreme in upal, da bo burja dejansko ponehala. Ob obali sem kolesaril že večkrat, zato sem se tokrat odpeljal v notranjost. Na Komoot-u sem našel pot, ki sem jo malce prilagodil svojim željam, in se danes odpravil na kolesarski potep.

Pod železniško postajo v Tržiču (Monfalcone) je veliko brezplačno parkirišče, le to sem izbral za izhodišče. Navigacija mi je pomagala, da sem v sicer majhnem mestecu udel kolesarsko stezo, ki je speljana ob vodnem kanalu, in se po njej odpeljal proti Gorici. Skozi Ronke (Ronchi dei Legionari) sem prikolesaril v Sredipolje (Redipuglia), kjer sem se ustavil pri kostnici (klikni za ogled povezave). Ogledal sem si jo samo od spodaj, stopnice bom prehodil prihodnjič, skupaj z mojimi iz Solkana, ko se bomo odpravili na Debelo Grižo in potem izlet nadaljevali v Tržiču s sprehodom ob obali v bližini Marine Julie. Od Sredipolja nisem imel daleč do Zagraja (Sagrado), kjer sem zavil proti Martinščini (San Martino del Carso). Vmes sem si v lokalčku ob cesti privoščil kofe in brioche, termometer na bližnji lekarni je kazal prijetnih deset stopinj, prijalo je posedeti na sončku. Čim sem zavil z glavne ceste se je pričel klanec, mestoma precej strm, ki se je končal pod Vrhom 3 na Debeli Griži (klikni za ogled povezave). Do vrha, to je do muzeja in spomenikov, ni bilo daleč, tam sem se malce razgledal in spočil. Z razgledne ploščadi sem imel krasen razgled na Julijske in Karnijske Alpe, seveda tudi na nižino, videti je bilo, da je zima samo še v gorah, saj je bila snežna meja precej visoko. Oblekel sem vse, kar sem imel s s seboj, potem pa nadaljeval s kolesarjenjem. Spust sem opravil po drugi strani hriba, tam je bila senca in mestoma vlažna cesta, zato nisem upal spustiti do konca. V Petovljah (Peteano) sem pripeljal na glavno cesto in se skozi Zdravščine (Sdraussina) vrnil v Tržič.

Devetintrideset prevoženih kilometrov je bilo povsem dovolj, da sem se pošteno razmigal, tudi, da sem spoznal nekaj novih krajev. Prihodnjič naredim še ovinek do Doberdobskega jezera, nekega dne pa za izhodišče morda izberem Solkan in se po eni poti odpeljem do morja in po drugi nazaj.

-> posnetek prevožene poti

Nedis in Dimon (turni smuk)

Svečan, sreda 8.2.2023

Tretjič sem se odpravil na Dimon, obetajoč si podobno prijetno turno smuko kot prve dvakrat. Če sem osemindvajsetega decembra lani neuspešno iskal sneg po karnijskih vrheh, zavedajoč se, da ga skoraj zagotovo ne najdem, sem bil danes prepričan, da mi smuka ne uide. Spletna kamera na Zoncolanu lepo pokaže Paularo, Dimon in Nedis, dan pred turo so se videla vršna pobočja lepo zasnežena, dočim so bila konec minulega leta skoraj kopna. Vedoč, da so tam pretežno travnati tereni in je pogosto dovolj nekaj prstov snega vrh trav, da se pridričaš nazaj do avta, sem se prešerne volje odpravil na pot.

Pri gostišču Osteria al Camoscio, nekaj nad Ligosullom, sem zavil proti Valdajerju. Iz doline sem videl zasnežene robe v gorah, komaj sem čakal, da stopim na smuči. Že se vidim, kako na dilcah začenjam potep, kar me ustavi zapornica prek polovice cestišča in znak za prepoved nadaljne vožnje. Stopim iz avta, preberem obvestilo, pripeto na zaporo, in ne vem kaj naj storim. Razumem, da se cesta v zimskem času ne vzdržuje več, tudi, da je nadaljna vožnja prepovedana, a med vrsticami najdem tudi nekakšne "izjeme", za razumevanje le teh pa mi moje znanje laškega jezika ne zadostuje več. Nekaj trenutkov za premislek in že se peljem nazaj v Ligosullo. Tod sem se že večkrat potepal, zato vem, da je v Ligosullu občina (municipio), pošta in tudi gostilnica s priročno trgovino, ni vrag, da mi ne bodo znali povedati kaj in kako. In res mi dekle v gostilni potrdi, da ceste ne vzdržujejo več, da pa se lahko pelješ do konca na lastno odgovornost. Češ, če zapelješ s ceste, recimo, boš sam kriv in boš sam nosil stroške, pa še položnico boš dobil od policije oziroma karabinjerjev. Četrt ure kasneje sem že obuval pancarje in nejeverno pogledoval navkreber, saj je bila prva strmina precej borno zasnežena. Še preden sem vzel pot pod smuči je z vrha prismučal mož, ki je dejal, da je smuka fina, da je snega dovolj, ter me posvaril pred močnim vetrom.

Začel sem počasi, do hišice, kjer je oddajnik, sem se tokrat povzpel po desni poti. Položnejše pobočje skozi gozd mi je bilo bolj po volji kot nekaj krajše in bolj strmo preko travnikov naravnost gor. Mraz je bil precejšen, dolgo je trajalo, da sem se ogrel in poskočneje zagrizel v strmino. Pri hišici sem prišel nad gozdno mejo, tod je pričelo pihati, nekaj višje pa je že bučalo v robeh. Če je do tod še šlo brez srenačev, na nadaljevanje brez njih niti pomisliti nisem upal. Psi so stari že kakih dvajset let, morda več, kosmatega na njih skorajda ni več, a po mehkejšem in v celem še vedno služijo svojemu namenu.

Toplo oblečen, s kapo in kapuco, tudi bufom prek ust, sem se trudil proti Nedisu, iščoč nekaj malega zavetrja ob levem robu široke rame, ki se dviga proti vrhu. Včasih me je kar zamajalo, tako močni sunki so bili. Nekako sem se priplazil do Nedisa, tam me je obšla skušnjava, da bi tod zaključil z vzponom. Češ, previharno je, da bi nadaljeval, kaj dosti s tem turo ne bi skrajšal. Skušnjava je bila k sreči kratkega veka, kar s srenači na smučeh sem se nekako podričal do sedelca in nadaljeval navkreber, tokrat kar na gliho proti vrhu, nič hudega, če je tod najstrmejše, glavno da je najkrajše. Malce nad sedelcem je veter rahlo pojenjal, zna biti, da je bila lega druga in sem imel nekaj zavetrja, tam sem se pošteno nadihal, tudi skozi nos, kar mi prej nikakor ni bilo dano. Po vršnem grebenu Dimona sem šel prav do zadnje vzpetinice, do tam je tudi bila smučarska sled, in ko je bil vzpon pri kraju, je skoraj prenehalo pihati. Mimogrede sem pospravil pse in srenače, trdno zapel pancarje, si nadel čelado in se pripravil na smuk. Kot da bi se mi prikazala Marija, sem pomislil, ker ravno na vrhu ni pihalo in sem se zmogel v miru pripraviti in razgledati.

Po grebenu sem se malce porival, položno pač, potem pa zavriskal in odbrzel v dolino, par zavojev je bilo dovolj in že sem bil na sedelcu. Tam sem srečal tri na poti proti vrhu, takisto na smučeh, niso mi verjeli, da sem imel na vrhu skoraj brezvetrje. Oni naprej gor proti vrhu, jaz pa nazaj gor proti dolini, čakal me je nebodigatreba vzpon na Nedis. Stare stopinje so bile zapihane, v mehkem se mi je pogosto udrlo do kolen, zato sem se držal spihanih, malce poledenelih pobočij, kjer sem precej lažje zmogel tisto nekaj malega do vrha. Pobožal sem križ, recimo za srečo, se še zadnjič razgledal po okoliških vrheh in že se je prašilo pod smučmi. Ob robeh sem našel precej napihanega snega, po katerem je bila smuka precej prijetnejša kot po trdih, spihanih pobočjih, prek katerih sem tudi moral tu pa tam. Pri hišici in oddajniku sem se ustavil, smučarske kondicije je še premalo, da bi šlo  brez počitka do konca. Nadaljeval sem počasneje in previdnejše, saj je bil sneg pomrznjen, smuka prek starih smučin je bila precej podobna rodeu. Pri avtu se mi je kar smejalo, saj je bila smuka res prima, na veter pa sem hitro pozabil.

Domov grede sem se namesto v Trbižu ustavil v Tolmeču, špeža in še kaj, mi je pač prešlo v navado, da vse več tega in onega opravim tam, namesto tu.

-> fotografije Nedis in Dimon (turni smuk)

-> posnetek prehojene in presmučane poti