Romano d'Ezzelino-Bassano del Grappa-Fontanelle-Marostica-Bassano del Grappa-Romano d'Ezzelino (kolesarjenje)

Vinotok, torek 31.10.3023

Na današnji potep sem se odpravil že predvčerajšnjim po zajtrku, a sem se moral po slabi uri vrniti domov. Vremenske napovedi so obetale nekaj malega dežja šele sredi popoldneva, a se je pošteno ulilo že sredi dopoldneva in je potem tekom dneva prav lepo deževalo. Kaj prida se nisem sekiral, prostočasnih idej sem imel vsaj za deset dni, ne za pet, kolikor tokrat trajajo počitnice. Vroč tuš, kavica in že sem bil na poti nazaj v Bassano del Grappa, tokrat z avtom, seveda tudi dežnikom. 

Namenjen v mestni muzej, Museo Civico, na ogled retrospektivne razstave "Dorothea Lange - L’altra America". Lani jeseni sem si poleg stalne zbirke ogledal retrospektivno razstavo o kiparju Canovi, letos spomladi razstavo o umetniški rodbini Bassano in rojstno hišo ter atelje oziroma "gypsotheco" Antonia Canove v Possagnu, tokrat pa je prišla na vrsto Dorothea Lange in njene fotografije. Nad ogledanim sem bil navdušen, fantastične fotografije in izvrstno spremno besedilo, počutil sem se, kot bi se preselil v tiste čase in videno na fotografijah živel, ne samo gledal. 

Ogledu razstave je sledil sprehod po mestu, deževno nedeljo pa sem zaključil pozno zvečer z večerjo na kmečkem turizmu (Agriturismo Malga Vittoria), kjer mi je Elena rezervirala mizo. Večerja je bila okusna, hrana domača, z njihove kmetije, kozarček vina izvrsten, postrežba zelo prijazna, v ozadju je bila tudi prijetna glasbena spremljava. Med večerjo sem presenetil natakarja s pohvalo, da imajo prijetno glasbo, da mi je Fabrizio De André zelo ljub. Ni mogel verjeti, da jih poznam, ko sem dodal, da njega, Celentana, Gaetana in včasih Jannaccija pogosto poslušam v avtu. 

Tudi danes vremenski obeti niso bili kaj prida, dež naj bi ponehal dopoldan, potem pa naj bi bilo oblačno z nekaj sončnimi prebliski in suho. Že zjutraj, ob osmih, je bilo precej jasno, le masiv Monte Grappe je bil še ovit v goste sive oblake. Počasi sem se pripravil na potep in ker je kazalo, da se je vreme uneslo, sredi dopoldneva odbrzel v dolino. Hiša, kjer počitnikujem, pač stoji na prvem ovinku Strade Cadorna, drugače kot navzdol ne gre, razen če nisi namenjen na Monte Grappo.

Nekaj po glavni cesti in nekaj po stranskih ulicah sem bil mimogrede v Bassanu, kjer sem se na "novem" mostu preko reke Brenta spomnil, da na telefonu nisem vklopil "Relive", ki mi običajno beleži prehojeno ali prevoženo pot. Brenta je bila visoka in razburkana, takšne še nisem videl. Pogled po nižini je obetal, dokaj jasno je bilo, dočim je bilo nad gričevjem pod masivom Monte Grappe, kamor sem bil namenjen, še nekaj oblačnosti. Menil sem, da se bo sčasoma porazgubila, saj je več napovedi obetalo izboljšanje vremena v popoldanskem času.

Po ravnem sem pošteno pritisnil na pedala, na začetku dolgega klanca, ki me je čakal, pa sem prestavil v lažjo prestavo in se uživaško lotil strmine. Dobro mi je šla izpod nog, že po nekaj serpentinah je bila dolina videti precej nižje, oblaki in megla pa žal vedno bližje. Na enem od razgledišč ob poti sem se na kratko ustavil in naredil par posnetkov, se tudi odžejal, ne dosti višje pa sem to storil še enkrat, saj je pričelo deževati. Sprva sem ter tja kaka debela kaplja, potem pa konkreten dež, moral sem se topleje odeti in obleči še vetrovko, da me ne bi premočilo. V nadaljevanju sem lep čas vozil v dežju, mestoma tudi megli, vidljivost je bila vsake toliko samo nekaj deset metrov. Prvič sem kolesaril v takih razmerah, enako kot v gorah tudi na biciklu velja, da ni slabega vremena, je samo slaba oprema. Castelli se res obnese, ni me ne zeblo, ne premočilo, celo užival sem po svoje. Bo že držalo, da ni vsak dan nedelja, vsaj danes je bil torek. Edina stvar, ki me je malce motila zaradi dežja, je bila, da v takem nisem ne mogel, ne želel fotografirati, voda pač še za v čevelj ni dobra, kaj šele za v fotoaparat. 

Počasi in vztrajno sem prisopihal do zaselka Fontanelle, kjer je bilo mojega vzpona konec. Preveril sem, ali imam vse zadrge tesno zaprte, si obrisal očala, nastavil prednjo svetilko na največjo svetilnost, da me bodo nasproti vozeči radi slabe vidljivosti lažje opazili, potem pa previdno pričel s spustom proti Marostici. Prvih nekaj ovinkov sem "tipal", kako je z oprijemom gum na mokrem asfaltu, potem pa spustil, da je bilo veselje. Navkljub okrnjeni vidljivosti zaradi megle in dežja sem veselo polagal ovinke po lepo speljanih serpentinah, če se mi ne bi očala tolikanj zarosila, da skoraj nisem več videl, se vse do doline ne bi ustavil.

Še preden sem se pripeljal v dolino, je prenehalo deževati, do Marostice sem bil že suh. Od zunaj seveda, pod vetrovko sem bil suh, tudi hlače so jo odlično odnesle. V lepšem vremenu bi se verjetno zapeljal v samo središče starega mesteca in tam na terasi popil kofe, morebiti tudi kaj sladkega prigriznil, tako pa sem tudi z Marostico opravil kot z drugimi kraji, skozi katere me je vodila pot. Mimobežno. Do doma ni bilo več daleč, pred Bassanom sem še malo bluzil po okolici in si ogledal kod me bodo vodila prihodnja pota, saj se nameravam v te konce še vrniti. 

V predmestju Bassana sem se malce lovil, navigaciji navkljub, nekaj cest je bilo zaprtih zaradi gradnje krožišč, preden sem pripeljal do starega mostu, Ponte Vecchio oziroma Ponte degli Alpini. Kot da bi prišel domov, čeravno me je do Romana d'Ezzelino čakalo še nekaj kilometrov in to v klanec. Zapeljal sem se do gelaterie, kjer sem že nekajkrat lizal odličen sladoled in si privoščil tri kepice. Nekaj malega sončka je bilo dovolj, da sem z užitkom posedel na terasi in s še večjim užitkom lizal pistacijo, lešnik in stracciatello. Joj, kako je sedlo. Do doma sem se moral kar pomujati, zadnji klanec me je dodobra utrudil.

Že tako lep dan, najlepše pa me je še čakalo. Zvečer večerja v bližnjem gostišču (Antica Abbazia), spet je Elena poskrbela za rezervacijo, brez nje verjetno ne bi šlo, potem pa še kostanjev piknik in noč čarovnic. Za večerjo sem špagete s školjkami in kozarček belega, za posladek pa odlične "kanole", cannoli siciliani, nekaj ur kasneje pa smo doma pekli kostanj, ob katerem je imenitno sedlo rdeče kuhano vince. Tako kot lani tak čas sem bil povabljen na družinsko zabavo, kamor je prišlo še kar nekaj njih iz vasi. Z dvema paroma smo se poznali že od lani, verjeti niso mogli, da sem spet tam, saj so vedeli, da sem bil tod že maja letos. 

Kmalu po tistem, ko je odbilo polnoč, sem legel k počitku. Fino se mi dogaja, ni kaj ...

-> fotografska razstava (Dorothea Lange. L’altra America)

-> kmečki turizem Agriturismo Malga Vittoria

-> restavracija Antica Abbazia

-> posnetek prevožene poti

L'anello fluviale di Padova (kolesarjenje)

Vinotok, sobota 28.10.2023

Vremenski obeti za čas mojih že tretjih počitnic v Romanu d'Ezzelinu so bili bolj kot ne kilavi, zato sem se odločil, da že prvi dan izkoristim, kot se spodobi. Kar zgodaj sem odpotoval zdoma, namenjen, da v Padovi oziroma okoli nje opravim prijeten kolesarski potep. Vreme je bilo čudovito, sploh v primerjavi z naslednjima dvema dnevoma, škoda bi ga ne bilo izkoristiti. 

En Garmin mi je pomagal najti pot do izhodišča, ki sem ga imel na parkirišču v predmestju mesteca, drugi pa me je med kolesarjenjem usmerjal po cestah in poteh okoli njega. Pred potepom sem stopil do bližnje kafetarije in si privoščil brioche in cappuccino, med sladkanjem in srebanjem kofeta sem še zadnjič pogledal na zemljevid na Garminu. Obetal se je lep dan in čudovit potep, prešerne volje sem vzel pot pod kolesa.

Odpeljal sem se proti Limeni, kjer sem udel kolesarsko stezo, ki vodi ob reki Brenti. Steza je pravzaprav namenjena tudi pešcem oziroma sprehajalcem in tekačem, na nekaj mestih celo jahačem, ponekod se nas je našlo kar nekaj, konja nobenega, večinoma pa sem užival v samoti.

Vse pogosteje se zalotim, da bicikel primerjam s turno smuko, v obeh primerih se mi uspe nekako odklopiti, mentalno, fizično vklopim avtopilota in noge skoraj samodejno delajo leva, desna, leva, desna, ... Krasen feeling, vedno znova, fizično tako, mentalno drugače, kot da bi bila dva na potepu, eden bi se gnal, da se fizično okrepi, drugi pa lagodno z mislimi kdo bi vedel kje križari na biciklu in se mu čisto drugače dogaja kot tistemu, ki vneto pritiska na pedala. V gorah se mi je trikrat zgodil tako močan odklop, sam od sebe, dvakrat na turnih smučeh in enkrat peš, da sem nekako od zgoraj gledal samega sebe, kako se peham navkreber. Da sem ločil telo in duha ino je je duša gledala kaj telo počne. Težko opisljivo, ampak tako doživeto, da ne bom nikoli pozabil, celo s kolegico zdravnico sem se pomenil o teh občutjih, saj sem prvič menil, se celo ustrašil, da je z menoj nekaj narobe. Ni kaj, človeška psiha in nezavedno, čemur eni pravijo podzavestno, je sila zamotana reč, vsakemu lastna. Zna biti, da tudi doktorji ne bodo nikoli prišli stvari do dna, to je, vedeli vsega oziroma v popolnosti (s)poznali človeško dušo, če jim je že s telesom uspelo.

Kot običajno sem med kolesarjenjem užival, zelo užival. Čisto nekaj drugega je vožnja na biciklu, kjer imaš stik z naravo, kot z avtom, ko vse brzi mimo tebe in je doživljanje okolice nekako instantne narave. Hipno. Z bicikla lahko kadarkoli stopim in pobožam psa ali mačko, vržem košček kruha racam v vodi, naredim posnetek ali dva, kaj prigriznem ali popijem, nenazadnje tudi s kom poklepetam, če tako nanese. In na biciklu imam vedno dovolj časa, da si ogledam takšne in drugačne smerokaze, ki vodijo drugam, kot sem sam namenjen, in tako pridem do idej za nove potepe. No, s tem je podobno tudi v gorah, ko sem nekam namenjen prvič. Tudi tam so na razpotjih smerokazi in često se zgodi, da se vrnem in takrat zavijem drugam, kot sem v prvo. Naj si bodo gore ali bicikel, tudi peš turizem ali "kr neki", samo da ni kavč in doma, se mi lepo dogaja. Take dni živim, tiste doma na kavču pa preživljam ...

Med potepom sem si zaželel kofeta, kava doma in jutranji cappuccino sta bila samo še lep spomin, a ob poti kar ni in ni bilo nobenega lokalčka. Šele nekaj kilometrov pred koncem sem pripeljal do enega, kjer je bilo kar nekaj gneče, do katere pa mi ni bilo. Vedoč, da do avta in s tem konca potepa nimam več daleč, sem se odpeljal naprej in nedolgo zatem zaključil prijeten izlet. Potep. Ki je, čim sem stopil z bicikla, pravzaprav že postal lep spomin. Eden od neštetih, ki mi bodo, upam vsaj, na stara leta lepšali dneve, ko bom ostarel in nemočen ždel ob peči, gledal fotografije in se spominjal, kot mi bo pač spomin še dopuščal spominjati se ...

Bicikel na prtljažnik, sveža majica ino drugo obuvalo, potem pa preko ceste tja kot zjutraj. Tokrat espresso in Coca Cola, skušnjavi po tramezzinu sem se zlahka uprl, vedoč, da me zvečer v Bassanu del Grappa čaka okusna pizza. 

Slabo uro kasneje sem se pripeljal v Romano d'Ezzelino, tretjič, dejansko sem se počutil, kot bi se pripeljal domov. Elena in Andrea sta me bila vesela, jaz njiju, kar nekaj časa je trajalo, da smo poklepetali o tem in onem. Potem pa soba, tuš, še prej bicikel v garažo, in nedolgo zatem v bližnji Bassano del Grappa. Parkirišče presenetljivo polno, brezplačno seveda, nekajkrat sem se moral zapeljati sem ter tja, da sem udel prosto mesto. Sprehod po mestecu, kdo bi pomnil kateri že, je bil pravi balzam za dušo. Prvo sem stopil do starega mostu, Ponte Vecchio oziroma Ponte degli Alpini, se potem vrnil do mestnega muzeja, Museo Civico, vmes seveda pokukal v kar nekaj izložb, nato pa stopil do bližnje picerije Pizzeria al Saraceno. Navkljub kar nekaj rezervacijam sem dobil mizo in bil prijazno postrežen, pizza je bila zelo okusna. Kozarček rdečega je bil imenitna pika na i čudovitemu dnevu, res lepemu začetku krajših počitnic.

Pred nočnim počitkom sem malce posedel na terasi in užival v polni luni, jasno nebo ni dalo slutiti, da bo vreme naslednji dan precej drugačno, kaj šele dan kasneje ...

-> posnetek prevožene poti