Lagazuoi Piccolo

Kimavec, četrtek 22.9.2022

Že dolgo ne tako lagodne ture. Z gondolo visoko pod vrh Lagazuoi-a Piccolo, potem nekaj malega peš do vrha in to je to, kar se vzpona tiče. Gondola vozi do 2.10. na vsakih petnajst minut. Sam sem se peljal z drugo, torej zgodaj, temu primerno sem bil zgoraj precej sam. V miru sem poiskal že obiskane vrhove, kar je bilo vidnih seveda, nekaj načrtovanih za prihodnje poletje, seveda ni izostalo tudi nekaj turno smučarskih želja. 

Sledil je sestop po ferrati  Kaiserjäger, ki je dovolj nezahtevna, da je šlo ves čas s palicami v rokah, nekaj malega z obema v eni. Nad mostičkom sem naletel na precejšnjo gnečo, po besedah tam čakajočih naj bi šlo za šestedeset dijakinj in dijakov v okviru nekakšnega šolskega izleta. Mislim, da so imeli dva gorska vodnika in nekaj učiteljev, njihov vzpon je potekal sila počasi.

Skupina, katero sem dohitel, mi je dejala, da na nadaljevanje sestopa čakajo že štirideset minut. Počakali smo na še zadnjih nekaj dijakinj in dijakov ter njihovo vodstvo, potem pa dobesedno stekli navzdol. Med čakanjem sem opazoval eno od deklet, prav zasmilila se mi je, tako stežka ji je šlo navzgor. Pripeta na jeklenico, obrnjena v steno, morda jo je bilo strah globine, ki je na tistem mestu skoraj ni bilo, je stopicljala ped za pedjo po široki polici, dodatno varovana z vrvjo vodnika, ki ji je tudi prepenjal varovala. Vsa zavarovana mesta in mostiček smo, kot sem že napisal, pretekli. Spodaj, na izstopu, je bila še ena precej velika skupina, bog ne daj, da bi čakali še nanje. Na melišču smo se porazgubili in do ruševin sem prišel sam, tam sem malce posedel, višje ni bilo ne potrebe, ne možnosti.

Do avta ni bilo več daleč, ravno prav, da sem malce razmislil o turah, ki mikajo še pred zimo. Furlanski Dolomiti me že lep čas niso videli, tudi doma bi rad ponovil nekaj lepih tur, opravljenih davno tega. Potem pa, upam vsaj, zima in sneg. Veliko snega, vsaj v gorah. In temu primerno precej turne smuke, s kako grapo ali dvema in kakšnim zahtevnejšim pristopom. 

-> fotografije Lagazuoi Piccolo

Sas de Stria

Kimavec, sreda 21.9.2022

Po dveh sorazmerno dolgih potepih sem bil temu primerno utrujen, zato sem si želel nekaj krajšega. Še bolj kot to pa sem potreboval bujenje brez budilke, saj mi greni živce iz dneva v dan, da kolikor toliko točno prihajam v službo, in me nekaj manj nervira, ko me prebuja pred takšnimi ali drugačnimi potepi. Vsaj med počitnicami naj mi da kak dan mir, sem sklenil na predvečer, ko se mi še sanjalo ni, kaj me čaka prihodnji dan.

Jutro se je pričel po pričakovanijih, zbudil sem se z dnevom in še pod odejo premišljeval, v katero smer naj se odpravim. Potem je potrkalo na vrata...

Hitro sem pripravil vse potrebno in se v imenitni družbi odpravil na Sas de Stria. Njej že znano, meni ne, obema je prijalo nekaj ležernega. Do Ju de Valparola ni bilo daleč, tam skoraj prazno parkirišče v primerjavi s poletjem.

Sonček je prijetno grel, čeravno je bilo kar sveže, kot se za prelaz spodobi, je bilo tudi nekaj vetra. Kmalu sva zapustila markacije in za nosom nadaljevala v smeri vrha. No, sam sem pravzaprav nadaljeval za njo, kod hodiva, se nisem kaj dosti menil. Še ne povsem zbujen sem nekako sanjavo drobil po poti in ob njej. Vsake toliko kak posnetek, malce razgledovanja, vmes pa kramljanje o tem in onem. Še največ o gorah, bližnjih in malce manj bližnjih, sam sem tod še precej zelen, dočim je ona prehodila že hudiča in pol. Informacije o poteh in okoliških gorah so bile zelo dobrodošle, s tistim, kar sem prehodil konec julija, sem si ustvaril precej dober pregled nad okolico, kar se mi je obrestovalo tudi prihodnji dan na gori nasproti današnje. Na sončku je bilo toplo, v senci je zeblo, skala je bila mrzla in kjer se je moralo po lojtrci navzgor, se mi je brez rokavic skoraj zanohtalo. Hoja po rovih je bila zanimiva, hočeš nočeš sem pomislil tudi na naše Posočje in karnijske vršace ob meji z Avstrijo, na tragedijo in trpljenje dobrih sto let nazaj. Se zgodovina res ponavlja in če se, le kaj za hudiča nas še čaka?

Pod vrhom sva morala še malce poplezati, sva pač hodila "po svoje", na vrh pa sva prišla z navezo, ki je gor priplezala po drugi strani, opravili so z eno od klasičnih alpinističnih smeri. Izkoristil sem priložnost in jih povprašal po imenu gore v daljavi,  kateri nisva znala določiti imena. Sas de Putia se imenuje, so povedali, vršni del je kratka in nezahtevna ferrata. Kdo ve, morda nekoč...

Sestop ni potekal premočrtno po markirani poti, malce sva morala po svoje, stopila sva v kar nekaj rovov, preden sva se vrnila do avta. Fin potep je bil, razgiban, informativen in predvsem v dobri družbi. 

Popoldan sem spet kuhal, zvečer pa kot običajno razmišljal o prihodnjem dnevu. Tokrat sem dobro vedel, kod me bo vodila pot, takisto, da bo vse skupaj zelo na izi , nenazadnje zjutraj spet ne bom potreboval budilke.

-> fotografije Sas de Stria

Piz de Sant Antone

Kimavec, torek 20.9.2022

Današnjo turo sem nameraval opraviti že poleti, a sem se zaradi pričakovane gneče premislil. Koča Üćia Pederü, kjer je veliko parkirišče, je namreč tudi izhodišče za koči Üćia Lavarella in Üćia Fanes, ki sta že sami po sebi priljubljen izletniški cilj. Ustno izročilo pravi, da je poleti na višku sezone tod precej podobno okolici Treh Cin, tako glede prometa, kot glede obiskovalcev.

Pozimi je tukajle seveda precej drugače, koča Üćia Pederü je namreč izhodišče za vrsto imenitnih turnih smukov, med drugim tudi za Sant Antone. To je bil tudi eden od vzrokov, da sem se odpravil v te konce. Da "potipam" teren in se na lastne oči prepričam, kakšna so turnosmučarska prostranstva. Res sem imel kaj videti...

Poleti je na izhodišču potrebno plačati parkirnino, 12€ znese za ves dan. Pripravil sem drobiž, ziher je ziher, kdo ve, kako je s kreditnimi karticami. Za San Vigilio di Marebbe-jem sem kmalu pripeljal do zadnjega brezplačnega parkirišča, tako znak ob cesti, sam pa sem se peljal naprej do velikega parkirišča pred Üćio Pederü. Tam sem pričakoval zapornico ali vsaj parkirni avtomat, a ni bilo ne enega, ne drugega, samo veliko ograjeno parkirišče. Počasi sem se preobul in pripravil nekaj malenkosti za potep, kar se poleg mene pripelje gospa, izstopi iz avta in vzame pot pod noge. Hitro se je odpravila na pot, komaj sem jo priklical in jo povprašal glede parkirnine. V smehu mi je dejala da je danes zastonj, zaželela sva si lep dan in že je ni bilo. "No, pa si prihranil za pizzo ali za dva obiska slaščičarne, kamor hodiš na macchiato in tortico", sem se pomenil sam s seboj in tudi sam vzel pot pod noge. Jutro je bilo manj hladno kot dan prej, tudi pihalo ni.  

Po poletnih počitnicah, še pred ponovnim obiskom La Ile, sem načrtoval potepe za te dni in v današnjo turo vključil še vzpon na sosednji Piza dales Nü. Goro poznam samo s fotografij, z vrha Lavarele je zaradi slabšega vremena žal nisem videl. Vršni del je lažja ferrata, zato sem menil, da bo imenitna kombinacija s pohodniškim Piz de Sant Antone-jem. Žal se ni izšlo, čemu ne, v nadaljevanju, zato je Piza dales Nü na sporedu nekoč prihodnjič, saj si v teh koncih obetam še eno precej dolgo turo. 

Do koče Üćia Lavarella pelje cesta, ki jo poleti s pridom koristijo kolesarji, pozimi pa smučarji in sankači, saj jo zratrakirajo, čim zapade dovolj snega. Pešpot se cesti večinoma izogne, le vmes in na koncu moraš po njej. Na križišču cest proti kočama Lavarella in Fanes je pričelo pihati, skoraj v trenutku je bilo precej hladneje, tudi pri koči ni bilo nič drugače. Üćia Lavarella stoji na lepem koncu, pod njo je nekakšno jezerce in potok, ki teče v dolino, nad njo pa krasni vršaci. Pred kočo ni bilo nikogar, zato sem se samo malce razgledal in nadaljeval z vzponom.

Nad kočo sem lep čas hodil po čudovitih travnatih pobočjih, kot ustvarjenih za smuške vragolije. Nad travniki sem prišel do melišča, ob katerem sem nadaljeval do sedelca Ju de Sant Antone, istoimenski vrh se je dvigal nedaleč nad menoj, dočim vršnega dela Piza dales Nü še ni bilo videti. Tod nekje se je veter okrepil, hočeš nočeš sem se moral topleje obleči in si nadeti kapo in rokavice. Na sedelcu sem se razgledal na drugo stran, v smeri vasice La Val, potem pa nadaljeval strmo navkreber proti Nüju.

Pobočje je od sedelca gor res strmo, vrh vsega je nanj sonce šele posijalo, sneg, kar ga je bilo, je bil pomrznjen, gaz pa poledenela. Kjer se je dalo, sem hodil ob stezici, tam je manj drselo, počasi in previdno sem zmogel do roba, za katerim je pot zavila na prisojna travnata pobočja. Vrh njih sem spet stopil na skalo in kmalu prišel do zavarovanega dela. Pot je zavila na osojno stran, tam je bilo snega več, bil je pomrznjen, celo nekaj vodnega ledu se je našlo sem ter tja. S prvim zavarovanim delom sem dokaj zlahka opravil, razen omenjenega snega in ledu ni bilo težav, potem pa sem prišel do ozkega in sila izpostavljenega grebena. Na precej gladkih skalah požled, jeklenica napeljana nizko, nekje v višini kolena, tudi tik nad tlemi. Na koncu grebena pa vršna strmina, prav tako požledena, vmes nekaj snega, pot pa takšna, da bi moral z nogami na trenje, stopov ni bilo videti kaj dosti, Samovarovalnega kompleta nisem imel s seboj, ferrata je v kopnem oziroma suhem nezahtevna. Gledam, premišljujem, gledam... In obrnem, pametnejši odneha, ali kako že pravijo. Tudi s samovarovanjem skoraj zagotovo ne bi nadaljeval, gladka in požledena skala mi res ni prav nič dišala.

Mimogrede sem bil nazaj na travah, tam malce posedel in se odžejal, kmalu zatem pa že stal spodaj na sedelcu in se pripravljal na še zadnji del vzpona. Sestop na sedelce je bil precej prijetnejši kot gor grede, sonce je opravilo svoje, sneg je postal mehak, samo tam, kjer je bilo še nekaj ledu, sem moral popaziti na korak. Do Sant Antone-ja ni bilo ne daleč, ne naporno, še manj težavno, kmalu sem stal vrh njega in prvo, na kar sem pomislil, je bilo, da moram sem res priti tudi na smučeh. Kakšna čudovita "flanka" daleč dol v dolino, široka in ravno prav strma, dejansko sem si v živo predstavljal, kako nizam zavoje dol ven...

Pod vrhom sem srečal par, gospa mi je omenila, da moram na vrhu stopiti na sam rob nad sedelcem, češ, razgled od tam je enkraten. Res je bil oziroma je, La Val spodaj, nesojeni Nü zgoraj, okoli pa nebroj krasnih vršacev, katerih večini nisem poznal imena. No, bližnje sem spoznal s pomočjo zemljevida, to že, kakšnega od ostalih pa morebiti nekoč ob prihodnjih obiskih Dolomitov. Po razgledovanju sem se temeljito okrepčal in odžejal, malce premišljeval o tem in onem, tudi o tem, kam naj se podam jutri in dan zatem. Želja in idej je enostavno preveč, že za včeraj in danes sem potreboval nekaj časa, da sem se odločil za to in ne za nekaj drugega. 

Sestop do koče mi je popestrila skupina treh Američank in Američana, ki so nekje sredi melišča gledali na zemljevid in na ostenje na njihovi desni in ugibali, kam naj gredo. Povedal sem jim, da v smeri, v katero želijo, ni nobene steze, da sami vidijo, da je tam samo skrotje, potem stena do grebena, onkraj njega pa spet nič oziroma prepad. Da imajo samo dve možnosti in sicer nazaj po isti poti ali pa nadaljevanje prek sedelca v smeri vasice La Val. Ena od Američank se je ves čas nekaj hihitala in se mi zahvaljevala: "Thank you sir, god bless you sir, ...", skoraj mi je postalo nerodno. Zaželel sem jim srečno pot in si nekaj nižje kar oddahnil, ko sem videl, da dejansko nadaljujejo proti sedelcu in ne nekam gor ven po svoje. 

Če zjutraj pri koči ni bilo nikogar, jih je bilo sedaj za moj okus na terasi preveč, zato sem nadaljeval naprej do jezerca Lé Vërt. Seveda tudi tam nisem bil sam, a sem vseeno našel dovolj samote za še en počitek in prijetno razgledovanje. Res je lepo tod, pozimi, ko narava počiva pod metri snega in se le tu pa tam najde kak obiskovalec, zna biti še lepše. Vsaj zame...

Sestop do avta je minil hitro, nekaj malega po cesti, več po pešpoti, nižje sem bil, več nas je bilo. Na parkirišču sem se še malce razgledal, saj poti vodijo tudi v druge smeri, potem pa vzel slovo do naslednjič, naj si bo peš ali na smučeh.

Po dveh prijetnih turah sem si zaželel malce kulinaričnega razvajanja, zato sem zvečer obiskal "steakhous" in si privoščil. Poleti je tod precejšnja gneča, rezervacije obvezne, tokrat pa nisem imel težav s prosto mizo. Angus govedina, medium rare zapečena, popečen krompirček in zelenjava, kozarec merlota, mineralna voda in macchhiato.

Prijazna postrežba in vrhunsko pripravljena hrana. Nadvse okusno. Zagotovo ne zadnjič, navkljub denarnici ne najbolj prijazni ceni 😊

-> fotografije Piz de Sant Antone