Bogdin, Rebra, Jazvina, Krežala (Gorski Kotar-severni del)

Veliki traven, sobota 27.5.2023

Nekaj slabše vreme je bilo krivo, da sva s turo v Karnijcih odlašala toliko časa, da sva se danes odpravila v Grobniške Alpe. Pred epidemijo sva jih obiskala kar nekajkrat, prav vsak potep je bil vreden greha, nič čudnega torej, da sva se odločilla za ponoven obisk. Nekaj pozornosti je bilo potrebno, da sem z reške obvoznice pravočasno zavil proti Grobniku, potem je šlo do Čavel skorajda samodejno. Tam sem se počutil, kot bi se tja zadnjič pripeljal pred kratkim, pa je od zadnjega obiska minilo debelih nekaj let. Kofetek, klepet, in že sva nadaljevala proti izhodišču, ki sva ga tokrat določila pod Kamenjakom. Že med vožnjo od Grobnika gor se je čutilo, da zunaj pošteno vleče, še dobro, da nisva vedela, kaj naju čaka višje, ko sva vzela pot pod noge.

Kar po cesti sva šla proti Platku, vse do Ulice Štab, kjer sva zavila na makadam, ki je kmalu postal kolovoz in pri ruševinah prešel v markirano stezo. Tod sva bila deležna prvih razgledov proti morju in prvih močnih sunkov vetra. Pokuk na zemljevid je pokazal, da sva na pravi poti in da bova morala nekaj višje že zapustiti markacije. V gozdu sva našla stezico, morda stečino, ki naju je usmerila levo navzgor in naju privedla pod vršno pobočje Bogdina. Prek strmega vršnega skalovja sva prišla na greben, po katerem ni bilo daleč do vrha. Poplezavanje do grebena in sam greben do vrha je bilo en sam užitek, odlična skala, po njenih besedah pakleniška, sam tam še nisem bil. Ponekod ostra, spomnila me je na jadranske otoke in samotne zalive, kjer si se mimogrede porezal po podplatih, če nisi bil previden. Orkanski veter nama ni prizanašal, zanašalo naju je sem ter tja, tako močni so bili posamezni sunki, ves čas nama je živžgalo okoli ušes. Na vrhu sva se ustavila le toliko, da sva se malce razgledala glede nadaljne poti in naredila par posnetkov, potem pa sva jadrno nadaljevala potep, upajoč, da bo nekaj nižje veter manj močan.

foto: E.B.

Tudi dol grede sva sprva imela nekaj skale, potem sva morala skozi redek gozdič, bolj grmičevje, in že sva bil na prekrasnih travnikih. Tudi tam je vleklo kot pri norcih, šele ko sva zmogla do Rebra, sva pod vršnim skalovjem našla nekaj zavetrja in tam malce počila. Lepo je v Grobniških, razgledi na morje in otoke so krasni, tudi na Učko in še kaj, sploh pozimi, ko je manj vlage v zraku in je razgled ostrejši. Edina sva si bila, da takega vetra niso napovedali, po spominu bi dejal, da se podobnih sunkov spomnim iz Andov, krepkih dvajset let tega, morda tudi s kakega turnosmučarskega vrha, ko so se mi psi zaradi vetra zavozlali, čim sem jih odlepil.

V nadaljevanju potepa sva morala nekaj časa navzdol, hoja po krasnih travnatih prostranstvih je bila malodane zenovska, čisti odklop, spremljava vetra pa nekaj posebnega, saj je tako pihalo, da je piščalka, ki jo imam na prsnem paščku nahrbtnika, piskala sama od sebe. Prvič tako, če ne bi doživel, ne vem, če bi verjel. Na greben, ki pripelje na Jazvino, sva pristopila vsak po svoje, jaz sem ga udel višje, ona spodaj, na začetku. Menila sva se, da pri nas burja običajno pojenja okoli poldneva, in se nadejala podobnega tudi tod. Pa ni nič kazalo na to, skoraj do konca potepa je vleklo kot za stavo, šele precej nižje, že blizu avta, se je malce uneslo. Travnat greben z nekaj skale do vrh Jazvine je bil uživaški, veter sem seveda odmislil, zlahka sem si predstavljal, da se po teh prostranstvih potepam na turnih smučeh in da me z vrha čaka odlična smuka. Res lepi tereni, žal preblizu morja in krepko prenizko, čeravno sem prepričan, da se sneg tudi tod najde vsake toliko, kaj se ne bi, če včasih sneži na obali.

Z Jazvine sva sestopila v smeri Krežale, na zemljevidu je področje z nekaj neimenovanimi vzpetinami in vodnim virom tako zapisano, vršno pobočje je bilo eno samo razbito skalovje, šele nižje, že blizu ceste, ki pelje na Platak, je bilo boljše. Onstran ceste sva morala preko pašne ograje,potem pa kar za nosom proti vrhu nama neznanega imena. Malo čez drn in strn, malo po stečinah, visoko pod vrh po travah in zatem po razbitem skalovju sva pristopila nanj, vrh njega stoji drog z dvema majhnima vetrnicama in "škatlico" (morda lučka ponoči), vremenska postaja torej. Nekaj naprej je bil še en vrh, kmalu sva bila tam, na njem pa samo železen drog, ne na prvem, ne na drugem nobenega znamenja, napisa, ničesar, kar bi povedalo, za kateri vrh gre. Seveda tudi nobenih markacij do tod. 

Z vrha sva nekaj nižje, ne prav blizu, videla še en vrh, z bunkerjem in nekakšno mulatjero do njega, hitro sva bila zmenjena, da stopiva še do tja. Sledil je, vsaj zame, najlepši del potepa. Krasen skalnat greben, izpostavljen, ozek, strmo navzdol. Poplezavanje je bilo ena sama uživancija, žal sem se enemu lepših skokov ognil z ovinkom skozi gost gozd, žbunje, pogled nazaj je razodel, da bi verjetno šlo za nekaj metrov krasne dvojke v odlični skali. Konec grebena sva morala še malce skozi gozd, sledeč stečinam, potem pa sva prišla pod vrh z bunkerjem, tam je tudi razpotje, do katerega sva se kasneje vrnila in od tam sestopila do avta.

Lepa stezica, verjetno nekdaj res mulatjera, naju je pripeljala do bunkerja, od tam do vrha pa sva morala poplezati prek velikih naloženih skal, previdnost ni bila odveč. Zgoraj sva videla, da sva res na koncu, da bi šla lahko samo še navzdol do glavne ceste in onkraj na Kamenjak, ne prav blizu, seveda. Pomujala sva se še na sosednji vrh, morda celo višjega, se tam še zadnjič razgledala na vse konce in kraje, potem pa je sledil samo še sorazmerno dolg sestop do avta. 

foto: E.B.

Previdno sva se vrnila do že znane poti in tam udela stezico, po kateri sva nadaljevala navzdol. Kmalu sva zmogla do razpotja, kjer bi imela levo gor blizu do ceste, ki pelje na Platak, midva pa sva nadaljevala desno dol in prišla na glavno cesto nekaj pod parkiriščem Kamenjak. Tako kot zjutraj, na začetku, sva morala tudi na koncu po asfaltu malce navzgor, nič hujšega oziroma ne daleč, kmalu sva bila pri avtu in prijetnega potepa je bilo konec. No, skoraj, pravilnejše bi bilo zapisati, da sva zaključila s prvim poglavjem potepa, saj nadaljevanje sledi, upava, da še pred vročim poletjem. Kot običajno sva tudi danes z vrhov zrla druge vrhove in še pred koncem tega potepa sva si bila edina, da se vrneva, takisto, kod približno naj naju bi pot vodila prihodnjič. 

Piko na i sva kot vedno doslej pritisnila v Čavlah, v prijetnem lokalčku, kjer je bilo posedanje in kofetkanje precej daljšega veka kot zjutraj, kaj ne bi bilo, saj je bilo najlepše tega dne že za nama.

-> fotografije Bogdin, Rebra, Jazvina, Krežala

-> posnetek prehojene poti

Monte Re (Kraljevska špica)

Veliki traven, nedelja 21.5.2023

Kraljevska špica se mi je dobesedno zgodila. Nepričakovano in nenačrtovano. Skozi Rabelj sem že tolikokrat potoval, da lahko vožnje sem ter tja zagotovo štejem s tromestnim številom, hrib sem imel torej pogosto na očeh, kdo ve, čemu sva se čakala vsaj dvajset let. Danes sem bil namenjen drugam, za primer slabšega vremena sem imel v mislih tudi krajšo turo blizu tiste, katero si želim že leta dolgo ponoviti po drugi poti. V gornjesavski dolini sem nejeverno zrl v nebo, vse je bilo zabasano, prej je kazalo na dež, kot na skorajšnjo razjasnitev. Od Rateč do Trbiža nič drugače, tura, katere sem si želel in se nanjo odpravil pa takšna, da bi jo bilo greh opraviti v oblačnem in meglenem vremenu, zaradi razgledov pač. Preblisk, utrinek, kdo ve, kako bi bilo takemu trenutku najbolje reči, in že sem se peljal v Rabelj, namesto... No, o tem potem, ko bo za menoj, enkrat prihodnjič torej. 

V Rablju sem za cerkvijo zadnji trenutek zavil desno proti mostu, ni dosti manjkalo in bi se pripeljal nazaj na glavno cesto. Asfalt je bil kmalu pri kraju, na strmejšem delu je bilo precej šodra, videti je bilo, da je nekdo ali več njih z avtom zakopal v grušč, tudi naprej je bila cesta sorazmerno precej razdrapana vse do konca. Sem ter tja kaka luknja, ponekod grobo kamenje, tu pa tam kak večji kamen, skoraj manjša skala, s Škodo bi zagotovo parkiral spodaj. Tako pa sem se po gosposko pripeljal do konca in se tam na klopci udobno pripravil na vzpon. Vreme niti ni bilo tako slabo, nekaj sonca in modrega neba, okoliške gore pa večinoma pokrite z velikimi kopastimi oblaki. Prav nič mi ni bilo žal, da sem se pripeljal sem, namesto tja, res lep sončen dan se bo zagotovo kmalu našel.

Mimo opuščenih rudarskih objektov sem stopil v gozd in tam udel markirano stezo. Spomnil sem se ničkolikokrat prebranega opisa poti, opisov pravzaprav, in se trudil ne hiteti, vedoč, da precejšnja strmina ne popusti vse do vrha. Vsake toliko sem imel med krošnjami nekaj razgledov, v dolino in proti Rabeljskemu jezeru se je videlo prav lepo, dočim so bil gore in grebeni večinoma skriti v oblakih. Sopihajoč sem prišel do male Kraljevske špice, tam sem na kratko počil in se odžejal, pogled naprej gor je uzrl oblake in megle, nazaj dol pa kar nekaj sonca, videti je bilo, da je v dolini prav poletno. Toplo je bilo, skoraj vroče, predprejšnji potep sem opravil še v zimskih oblačilih, kaka tura bo še potrebna, da se aklimatiziram na poletje in kratke rokave.

Nadaljevanje ni bilo nič manj strmo, mestoma pravi kolenogriz, po svoje fino, saj se je višina hitro nabirala. Nekaj pod predvrhom sem srečal par s psom, tam nekje se je sonce pričelo skrivati za oblaki. Na predvrhu sem še imel nekaj razgledov, tam sem med  razgledovanjem slišal, kako glasno mi bije srce. "Srček dela tika taka, vsaj sto metrov te še čaka," sem si zabrundal v brado in nadaljeval proti vrhu. Korak je kmalu postal precej počasnejši, sopenje podobno hropenju, občutek utrujenosti se je hitro stopnjeval, kot da bi se me lotevala rahla omotica. Malce sem postal in pomislil na to, da me verjetno daje kondicija, češ, več si bil na biciklu kot peš, potem sem se spomnil Rezije dva tedna tega, da sem tam tudi hitreje stopil in je šlo brez težav. Med razmišljanjem kaj se mi dogaja, tudi čemu, sem počasi prikrevsljal do vrha, pogled na uro mi je v trenutku vse razjasnil. Slabo uro in pol sem potreboval za vzpon, upoštevajoč slabo spanje tekom noči in odhod zdoma "na tešče", nič čudnega, da me je "navilo". Par grižljajev in nekaj požirkov in spet sem bil kot nov, vsaj počutil sem se tako. Zadnjih deset minut vzpona, tam nekje, se je nebo povsem zaprlo, košček modrega neba se je videl samo še v smeri kaninskega pogorja. Posnetek s samosprožilcem za spomin, potem pa počitek in okrepčilo, meglo in oblake lahko fotografiram tudi kasneje, sem se pomenil s samim seboj. Med počitkom je gor prišel par iz Avstrije, takisto s psom, kratek klepet in že jih ni bilo več. Spomini, želje, jedača in pijača, nič drugače, kot že ničkolikokrat doslej, potem par posnetkov kar tako zaradi megle, in že sem bil pripravljen za sestop.

Malo pod vrhom je navzgor pritekel mož, ki me je kmalu zatem tudi prehitel, že sestopajoč, dočim sem sam sestopal precej na izi. Nikamor se mi ni mudilo, sploh po tako expresnem vzponu, vsaj meni se je zdel hiter. Do male Kraljevske se mi je zdela pot navzdol mestoma zelo strma, malodane prepadna, gor grede se mi ni zdelo tako. Pri križu oziroma obeležju sem malce posedel, tudi razgledov je bilo že nekaj, potem pa počasi nadaljeval do avta. Do tam sem srečal še mlajše dekle, ki je hitelo v breg, torej kar nekaj obiska v ne preveč prijaznem vremenu.

Na klopci blizu avta sem še malce posedel in razmišljal o prihodnjem koncu tedna. O etapi Gira na Višarje in o možnosti, da se v družbi odpravim na potep v Grobniške Alpe. Slednjega bi bil bolj vesel, že dolgo nisem bil tam, še več bi pomenila prijetna družba. Če tega ne bo, pa se zna res zgoditi, da se s kolesom odpravim v Trbiž in od tam peš gor ven, ter si ogledam kolesarsko tekmovanje.

-> posnetek prehojene poti

-> fotografije Monte Re (Kraljevska špica)