Veliki traven, sobota 6.5.2023
April je minil v znamenju kolesarjenja, peš sem šel samo do Velega Badina, po divje špraglje. Vreme in razmere v visokogorju niso bile kaj prida, ne za smuko, še manj za peš, po eni strani kot naročeno, saj sem se tako dodobra pripravil na kolesarski vzpon na Monte Grappo in ga sorazmerno zlahka zmogel.
"Skrajni čas, da se spet odpraviš nekam gor ven," sem se menil sam s seboj v dnevih pred današnjo soboto in spremljal vremenske napovedi. Obeti niso bili kaj prida, prav slabi pa tudi ne. Sobota naj bi bila vremensko prijaznejša od nedelje, zato sem se za dan hitro odločil, precej dlje je trajalo razmišljanje, kam naj se odpravim. V petek proti večeru so ene napovedi obetale morebitne plohe v gorah že okoli poldneva, druge pozno popoldan, vse so si bile edine, da brez njih ne bo šlo, ponekod se je našlo celo opozorilo pred nevihto. Kar hitro sem pomislil na Rezijo in koj zatem že imel potepuški načrt oziroma več njih, vremenski situaciji primernih. Pusti Gost naj bo, če se mi bode vreme zdelo dovolj lepo, ko se pripeljem v Solbico, če se mi ne bo, pa se odpravim na Lipo pot. Le ta je v dveh inačicah, daljši in krajši, slednja je lahko izhod v sili, če se tekom potepa vreme poslabša in prične deževati. Rečeno, storjeno, v soboto zjutraj sem se pripeljal v Solbico in skoraj zavriskal, ko sem stopil iz avta. Toplo in sončno jutro, Rezija pa domača kot že ničkolikokrat poprej. Pozdravil sem nekaj njih, ki so prišli mimo avta, se pripravil in urno vzel pot pod noge.
Do "jaslic", kamor za Božič spustijo zvezdo repatico iz Pustega Gosta in kjer domačini v živo odigrajo Sveti večer, sem se pomujal, tam malce postal in se razgledal, tudi spominjal. Na Pusti Gost, ki sva ga opravila s princesko, na nebroj potepov v Ta rožini dolini, sam, s princesko, z družbo, še najbolj milo se mi je storilo ob spominu na Lipo pot tistega dne, ko sva tam pohajala z mojo Majo, princeska nama je seveda delala družbo.
Kar strma pot mi je šla dobro izpod nog, kmalu sem bil pri tolmunih in slapičih na potoku Lommig. Onkraj njega sem prišel v krasen borov gozd, sonce je prosevalo skozi vejevje, cvetoče resje se je dobesedno bleščalo ob poti. Strmina je počasi popustila in kmalu sem stopil iz gozda na travnike okoli stavola Osrizza, tod je tudi krasna kapelica, kjer sem še vedno malce postal, tudi danes enako. Razmišljal sem, med posedanjem pri kapelici, ali naj se držim "uradne" poti, naj grem torej mimo stavola Bila pec in naprej do stavola Strilla ter od tam do Pustega Gosta, kjer je nekaj ruševin in nekaj lično obnovljenih stavolov, ali naj malce skrajšam pot. Tod blizu imam namreč ogledano še eno pot in en hrib, črna potka na zemljevidu, brezpotje torej ali nekaj takega, pred poletjem bi rad s tem opravil, kar pomeni skorajšnjo vrnitev. Bi, ne bi, sem razmišljal, potem pa sklenil, da današnji potep malce skrajšam, saj sva pot, kot je uradno začrtana, s princesko že prehodila.
Mimo stavola Osrizza sem stopil do bližnjega Pustega Gosta in tam srečal nekaj mož, ki so imeli nekakšne opravke pri stavolu. Se pozdravimo, beseda da besedo, nekaj njih zna malo slovensko, jaz malo italijansko. Kam sem namenjen, me vprašajo, in dodajo, da sem se izgubil, ko jim odgovorim. Od zgoraj bi moral priti sem, povedo. Povedal sem jim, da pot poznam, da sem jo že prehodil, da sem se danes odločil za "bližnjico" v dolino. Poklepetali smo o Reziji, presenečeni so bili, kaj vse sem že prehodil, tudi glede tega, da sem si že ogledal spust zvezde repatice na božični večer. Med klepetom sem izvedel, da se tudi v Rezijo vsake toliko priklati kak medved, redko sicer, a se zgodi oziroma se je že zgodilo. Potem smo se poslovili in nadaljeval sem pot v dolino.
Do stavola Tuurse ni bilo daleč, vmes sem šel še mimo enega, na zemljevidu nima imena, ki se žal že ruši, med sestopom sem užival v razgledih na še precej zasneženo kaninsko pogorje. Vreme se je držalo, prav nič ni kazalo na kako ploho, kaj šele nevihto, je bilo pa presnetljivo toplo, skoraj že vroče. Hitro sem prišel v Ladino, do Solbice ni bilo več daleč.
Tam sem v gostilnici nasproti trgovine našel zadnjo prosto mizo na terasi in si z užitkom privoščil kofe in limonado. Med počitkom sem premišljeval o mojih minulih obiskih Rezije, takšnih in drugačnih, samemu sebi skoraj nisem mogel verjeti, toliko se jih je že nabralo.
Do avta sem moral mimo cerkve, žal je bila zaklenjena, z veseljem bi tam prižgal svečko in si vzel nekaj minut za spomine. "Pa prihodnjič,", sem si zamrmral v brado, "zagotovo boš kaj kmalu spet tu."
Ni komentarjev:
Objavite komentar