Ko sem na božični večer premišljeval o zadnjih dneh iztekajočega se leta nisem niti v sanjah pomislil na to, da se bom do Silvestra še trikrat potepal v ljubih mi Karnijskih Alpah. Toliko manj, da bode prvega letošnjega potepa deležna nič manj ljuba mi Rezija, Ta rožina dolyna, kot je njeno starodavno ime.
A kaj, ko življenje niso samo gore in ne gre povsod tako, kot bi človek upal in želel ...
Solbica je bila spokojno tiha, iz nekaj dimnikov se je vil bel dim in ura v cerkvenem zvonu je odbila osem, ko sva stopila na pešpot.
Mraz je grizel do kosti, zato sva hitela v breg, da čimprej zmoreva do sonca, ki je že obsijalo grebene okoliških gora. Kmalu je posvetilo tudi nama in v trenutku je bilo, kot da bi stopila v drug svet. Upočasnila sva korak in se tam, kjer je gozd to dopuščal, razgledovala v dolino in vrhove onkraj nje. Kaninsko pogorje nad nama se je bleščalo v jutranjem soncu, ko sva zmogla do uravnave in od tam nadaljevala malo po cesti, malo po pešpoti, tako pač, kot so nama markacije in smerokazi narekovali.
Mraz je grizel do kosti, zato sva hitela v breg, da čimprej zmoreva do sonca, ki je že obsijalo grebene okoliških gora. Kmalu je posvetilo tudi nama in v trenutku je bilo, kot da bi stopila v drug svet. Upočasnila sva korak in se tam, kjer je gozd to dopuščal, razgledovala v dolino in vrhove onkraj nje. Kaninsko pogorje nad nama se je bleščalo v jutranjem soncu, ko sva zmogla do uravnave in od tam nadaljevala malo po cesti, malo po pešpoti, tako pač, kot so nama markacije in smerokazi narekovali.
Ker se nama ni nikamor mudilo sva si vandranje popestrila z lomastenjem po gozdu, posedanjem po suhih travah in nekaj malega drsanjem po v led okovanem potoku. Vsako hišico, mimo katere naju je peljala pot, sva si temeljito ogledala, saj so bile vse po vrsti lično obnovljene. Vmes sva se celo enkrat, ali je bilo dvakrat ? , malce izgubila in se kmalu tudi našla.
Stavoli Strilla, pravljičen kotiček z nekaj ličnimi hišicami, je bil kraj, kjer sva si privoščila daljši počitek. Sedla sva na suhe trave in pustila soncu, da naju toplo boža, zobala dobrote in uživala v "dolce far niente". Princeska je za nekaj časa postala zverinica iz Rezije, jaz pa sem se izgubil v svoji pravljici in razmišljal čemu je tako in ne drugače . . .
Nadaljevanje potepa je bil pravzaprav že sestop. Sprva po najini poti do stika z markirano potjo CAI 643, potem po njej do zaselka Ladina in od tam po cesti v bližnjo Solbico.
Fajn potep sva opravila ; tudi zato, ker sva raziskala, kam naju bodo naslednja pota vodila in ker se nama jih je nekaj novih utrnilo.
=> fotografije Pusti Gost iz Solbice
=> fotografije Pusti Gost iz Solbice
Ni komentarjev:
Objavite komentar