nedelja, 26. april 2015

Rudnica

Nobeno življenje ne mine 
brez žive sledi. 

V brezdanji noči izgine
zvezda med zvezdami.

             ( Niko Grafenauer )

Prvič nisva šla na Rudnico, ker se meni tisto jutro nikakor ni uspelo sestaviti skupaj, drugič nisva šla, ker je zjutraj deževalo, tretjič sva šla, čeravno nisva nameravala.


Tudi doma je potrebno postoriti to in ono, zato danes nisva imela nikakršnih načrtov. Pospravljanje, pomivanje, pranje in kar je podobnih hišnih opravil, ter seveda malce počitka ob dobri knjigi in kavi. Potem pa je bila noč spet ena od tistih, ko se nikakor ne najdeva s spancem in namesto, da bi v zgodnje jutranji samoti obredla okoliške ulice in parke, ter poslušala ptičje žvrgolenje, sva se raje odpravila na izlet.

Že pred osmo sva vzela pot pod noge in ne dosti kasneje že grizla kolena na nesramno strmi poti nad vasjo. Vreme je bilo krasno, skoraj pretoplo, navkljub kratkim rokavom. Tudi višje in povsem zgoraj ni bilo nič drugače, vetra od nikoder, da bi ohladil razgreto lice. Še dobro, da sva bila s princesko malce utrujena od včerajšnjega dne in je bil korak zato počasnejši. Ker vrh ni ne visoko, ne daleč, sva na kratko posedela na klopci ob poti, da ne bi bilo vzpona prehitro konec. Spodnja bohinjska dolina in gore nad njo so se bleščale v soncu, na grebenu pa so se že nabirali oblaki s primorske strani. 





Do vrha potem ni bilo daleč in kmalu sva pogledala na drugo stran, v zgornjo bohinjsko dolino. Srednja vas je bila videti prav imenitno iz ptičje perspektive. 







Malce sva počila, se malce okrepčala, potem pa spet vzela pot pod noge. Do spodnje klopce in še malce nižje sva sestopila po isti poti, od tam dalje pa malo po Ivanovi in malo po svoje. 




Tako kot včeraj, sem tudi danes užival v več kot petdesetih odtenkih zelene - Zeleno, ki te ljubim zeleno ! , kot sem napisal pred nepolnima dvema letoma po vzponu na Z'če.




Ni kaj, tudi poldnevne ture niso od muh. Toliko bolj, če se zvečer posladkaš z blejsko kremšnito.

sobota, 25. april 2015

Grlovec - Ferlacher Horn

Tu in tam korak,
od nekod nekdo,
ki o meni nič ne ve.

Spet me boža zrak,
kakor da z roko
mi nekdo čez lice gre.

                 ( Lili Novy )


Teden dni nazaj so bili vremenski obeti taki, da sem se veselil vnovičnega obiska ljubih mi Karnijskih Alp, nekaj dni nazaj povsem drugačni in sem razmišljal, da bo verjetno najbolje kar doma ostati, danes pa sva uživala v sončnem in toplem vremenu povsem drugje, kot sem še kak dan nazaj domneval da bova.
Kdo koga ne dohaja, vreme napovedi ali obratno, ne vem.


Do izhodišča sva imela nesramno blizu, verjetno tja in nazaj manj kot imava običajno samo v eno smer. Ko prideva na izhodišče princeska ponavadi komaj čaka da skoči iz brloga, to je njenega boksa, danes pa se je samo lenobno pretegovala, ko sem jaz pripravljal vse potrebno za potep. 


Parkirišče je malce pod vasjo, tako da nama nekaj asfalta ni ušlo. Hitro sva sopihala v breg in tudi tam kjer je že tako strma pot postala še strmejša nisva upočasnila koraka. Le ustavila sva se vsake toliko, da jaz nisem po nepotrebnem nosil fotoaparata s seboj. Sneg je v tistih koncih nedavno vzel slovo, saj je bilo vsepovsod polno teloha, kakih bolj žlahtnih rožic še ni bilo videti, gozd pa je zelenel v več kot petdesetih odtenkih zelene.





Višje, na vršnem grebenu, je pot mestoma vodila tik nad globokim prepadom in tam je princeska še najraje hodila tik ob. Ne prvič tako.


Petnajst minut več sva potrebovala do vrha, kot so nama kažipoti na izhodišču obetali. Bilo je prijetno toplo, vetra komaj za vzorec, razgledi pa zelo razgledni. Greben Košute je bil čist, ko sva prisopihala gor in v gostih oblakih, ko sva se odpravila dol. Kar dolgo sva uživala zgoraj, zatopljena vsak v svoje misli, vsak v svoje spomine. 




Briketi, frutabela in jabolko ali banana so zadnje čase vedno z nama, naj si bo potep kratek ali dolg. Tudi tokrat ni bilo drugače in tudi tokrat ona frutabelo je in jaz briketov ne.


Gor in dol grede, kratek čas tudi na vrhu, sva srečala nekaj njih. Več, kot običajno in še zdaleč ne toliko, da bi smel reči gneča.





Na poti domov sem razmišljal o prihodnjih potovanjih in potepih, o tem, da je konec koncev tudi življenje enosmerna pot.
In pri tem pomislil na besede Fride Kahlo: 
"Upam, da je konec srečen . . . in upam, da nikoli ne pridem nazaj . . ."

sobota, 18. april 2015

Lašček

Kot po davno izgubljenem raju
žalovanje včasi trosi san,
hrepenenje po neznanem kraju
brez obljube včasi pita dan.



                        ( Etbin Kristan )

Petek je bil in ne sobota ali nedelja, kot običajno, ko se na pot in potep odpraviva. Da vreme ne bo naj in da naj bi se tekom dneva na slabše obrnilo, naju ni motilo.

Srednji Lokovec, rahel dež in nikjer nikogar, ko vzameva pot pod noge. 


Opremljena tako za bolj verjetno močnejše deževje, kot za manj verjeten sončni žarek, morda dva. S hitrim korakom jo ubirava navkreber in do Novega Mesta zmoreva precej hitreje, kot sem pričakoval. 



Tudi nadaljno pot sva opravila podobno hitro in kot bi mignil sva stopila Laščku na teme. 


Razgledov v takem vremenu pač ni in korak se ne ustavi, da bi se oko spočilo. Na vrhu se nisva dolgo mudila, saj je pričelo močneje deževati. 



Sestop sva opravila po drugi poti, skozi Raštelo, jaz pod dežnikom in princeska brez dežnega plaščka, katerega z veseljem obleče, če jo moča moteča.



Da v takem vremenu nisva srečala nikogar, se razume in da nama je tako še najbolj prav, se ve. 

Popoldan in večer sta minila v prijetni družbi, prijetnem klepetu in prijetnih spominih. 


nedelja, 12. april 2015

Monte Dauda - pomladovanje

Pomlad bo na tvoj vrt prišla
in čakala, da prideš ti,
in sedla bo na rožna tla
in jokala, ker te ni.

                         ( Simon Gregorčič )

Mislil sem, pozimi, da bova prvo spomladansko turo opravila drugje. In bolj na začetku pomladi. Pa sva, da je princeska povsem okrevala, pot pod noge vzela kasneje in se, zaradi mojih premišljevanj, potepala drugje, kot sem sprva mislil.

So trenutki, ko se mi vse zdi davno nazaj in je čas, ko čutim, kot da bi bilo včeraj. 
Pomlad je čas, ko se prebuja narava , je čas, ko cvetijo rožice in je čas ljubezni. Tudi midva sva, čim sva se našla, imela svojo pomlad. Sva se prebujala in zbujala, cvetela in ljubila, ne glede na to, kateri mesec je bil na koledarju zapisan. Nekega dne me je prešinilo in sem moji pikici zašepetal: ljubezen moja, midva pomladujeva ! S solzico v očkih me je objela in od takrat dalje sva pomladovala.

Namesto predalpskega sveta Julijskih Alp so bile Karnijske Alpe, izhodišče sva imela v Fielisu ( Fièlis ) namesto v Gorenjem Marsinu ( Mersino Alto ) in odpravila sva se na monte Daudo, namesto na Matajur.

Začela sva sredi vasice, tik spominskega obeliska.  Po ozki in strmi cestici sva zapustila vas in se odpravila hribu naproti. Sprva nekaj asfalta, nato malce betona, potem pa bolj ali manj širok kolovoz, ki naju je pripeljal do planine Dauda. Vreme se je kujalo, visoka oblačnost in nekaj megle je bilo povsem v nasprotju z vremensko napovedjo. Na planini sva malce počila, potem pa nadaljevala proti vrhu. 





Da bova na poti zagotovo hodila po snegu, sem vedel, da bova na sneg stopila tik nad planino, pač ne. Ker je bilo toplo, stara gaz ni vedno držala moje teže, tako da sem se kar pogosto pogreznil vse do kolen. Princeski je bilo po mojih stopinjah malce lažje, je pa tudi ona vsake toliko potonila v razmočenem snegu. 




Ko sva obkrožila skoraj pol hriba, sva nedaleč naprej zagledala zgornjo planino Chias. Pobočja na oni strani so bila skoraj povsem kopna, pot na vrh Daude pa na najino žalost ne. Nesramno veliko snega je bilo na najinem hribu, vsaj z ozirom na letošnjo precej suho zimo. Poiskala sva nekaj suhe trave, kjer sva malce počila in v tem času so se nama tudi vremena zjasnila. Nato sva se odpravila naprej proti vrhu, a sem kmalu nad ruševinami stare koče obupal. Sonce je storilo svoje in vse skupaj je bilo bolj brozgi kot snegu podobno. Da bi plavala namesto hodila, pač ne gre.





Vrnila sva se do suhih trav, se tam malce nastavila soncu, da se posušiva in potem sestopila nazaj do planine in naprej v dolino. V globokih stopinjah, katere sva naredila zjutraj, so se vsled sončnega vremena naredile majhne lužice, tako da je bilo najino pot nazaj slišati kot čofotanje po vodi. No, skoraj.





Prav nič težko se mi ni bilo vračati v dolino po isti poti, ne da bi na vrh stopila. Nad planino Chias se dvigata Tamai in Arvenis, oba monte, tako da bo čudovito še pred poletjem narediti anello, v katerega bom poleg teh dveh dodal še danes neusojeno Daudo. 

Maja, pikica moja, lani jeseni sva si na Matajurju obljubila, da ga to pomlad zagotovo obiščeva. Upajoč, da bo najhujše za tabo, da boš bolje in da bova prešerne volje zgoraj pomladovala. Pa nisva ne vedela, ne slutila, da je bila to najina zadnja pot v gore . . .
Veš, prav lahko se zgodi, da je bila Najina zadnja pot na Matajur tudi moja zadnja. Da si ga bom ogledoval samo še od daleč in se izgubljal v spominih. Zato sem se danes odpravil na pomladovanje drugam in zato bom pomladoval samo še na prvi spomladanski turi vsako pomlad vnaprej, vse do tiste, za katero ne bom vedel, da je moja zadnja . . . 



Preden sva odpotovala domov, sva se sprehodila po vasici in si ogledala cerkev iz davnega leta 1730.


Lep dan je bil, saj je bila lepa pot za nama. Naj jih bo še veliko, takih in drugačnih poti.