nedelja, 28. julij 2013

Princeskin rojstni dan

Ljubezen naj gre vedno v cvet,
da bo lepši, da bo zaljši
ta okrogli nori svet.

Ljubezen naj gre vedno v cvet,
da bo lepši, da bo zaljši
ta prismuknjeni svet.

    (  Frane Milčinski – Ježek )


Tudi princeske imajo rojstni dan in čeravno ne vem, ali ga in če ga, kako ga praznujejo, sva midva njenega praznovala po najino. Dolg sprehod z obilo igranja na Najinem hribu in dva vroča poljubčka na smrček.



Pravljica o moji princeski je take vrste, da praznujeva kar dva rojstna dneva. Če prištejem še mojega, pravzaprav tri. Princeskin pravi in princeskin tisti, ko me je sprejela za svojega. Obletnica drugega bo tudi kaj kmalu na vrsti in takrat bova praznovala daleč od doma, visoko v gorah, na predzadnji dan najinih prvih počitnic.




Počitnice, recimo jim darilo za oba rojstna dneva, snujeva s princesko skupaj. Pogosto se uleže tik poleg mene, mi nasloni glavico v naročje in zre v ekran . . .  zna biti da uživa v fotografijah gora, dolin in jezer, ki jih nameravava obiskati.


Tisti dnevi med počitnicami, ko bomo in ne bova, pa bodo zagotovo še posebej imenitni.



nedelja, 14. julij 2013

Wolayer See - Lago Volaia


Mika me, mika, pot do obzorja,
kjer se Zemlja Lune dotika.

Mika, me mika, pot v vesolje,
od koder se Zemlja kot zvezda svetlika.

Mika, me mika, pa pika !
Pika, kakor neskončnost velika.

     ( Feri Lainšček )


Včasih se ti zdi, da čas beži. In drugič, da se ura nikamor ne premakne.
Pogosto se ti dogaja, da ti zmanjkuje časa. In redkokdaj ga imaš toliko, da bi dolgčas prodajal.


Nama je že v drugo uspelo raztegniti dan  na šestindvajset ur. Že v drugo sva zmogla enodnevno turo pričeti danes in jo končati jutri.  Najini princeski, ki ne nosi ure in nima koledarja, pa čas verjetno teče drugače . . . 




Jezero je čarobno in vrhovi nad njim čudoviti. Tokrat smo se odločili, da se bomo razvajali ob jezeru in tisto okoli in nad pustili za prihodnjič. Vroč čajček sva si privoščila v koči, kjer je bila tudi princeska dobrodošla, prigrizek smo si privoščili na trati ob jezeru in drobce romantične samote takrat, ko pač ni bilo nikogar blizu.




Imeli smo nekaj sonca, ravno toliko, da nas ni zeblo, ker je bilo kar hladno. Imeli smo nekaj malega dežja, ravno toliko, da smo navlažili vetrovki in dežnik. In na poti nazaj dol je nekajkrat zagrmelo, ravno toliko, da smo kak korak hitreje naredili.




Potovali smo skozi čudovite kraje, zato je kavica na klopci sredi romantične vasi prijala še bolj, kot prija po navadi in zato je bil sladoled v dolini še bolj sladkosned, kot je običajno.


Imeli smo se tako imenitno, da je dnevu zmanjkalo ur, zato smo dve ukradli prihodnjemu.

Hvala ti, ker skupaj nabirava Najine drobce trenutkov.

nedelja, 7. julij 2013

Lanževica - Punta di Lausciovizza

Prišla sva, kot pride spomin,
kot da le vračava se iz davnin,
kot da že zrla sva neko jesen,
v luno nad pusto meglenih kopren.

    ( Feri Lainšček )


Ležala sva pod zeleno steno, lizala sladoled iz iste skodelice in živela življenje.
Ne da bi spregovorila eno samo samcato besedo, sva si povedala vse.


Kar verjeti nisva mogla, da je parkirišče popolnoma prazno, ko smo pripotovali na izhodišče. Obetal se je lep dan, da bo tako poln in popoln, pa si niti v sanjah nisva mogla predstavljati.


Vsi trije smo prešerne volje zagrizli v breg. Ker radi delamo krožne ture, smo za vzpon izbrali pot, ki je označena s številko 711 in za sestop tisto, ki ima k tej številki dodano črko "a".




Spodaj po gostem gozdu in višje po visokih travah z obilo cvetočega cvetja, nas je vodila pot do sedelca pod vzpetino Vene na Vršiču (po Tumi).




Vršni del Lanževice je krepko zaraščen, vrh označuje možic, trave segajo nekako do popka in prav veseli smo bili, da se je sonce skrilo za oblake. Bilo je manj vroče, občasno kar hladno in morebitni plazilci, ki bi znali biti skriti v tistih visokih travah, so bili manj verjetni.



Z vrha smo še malce nadaljevali proti Breškemu Jalovcu, nato pa nas je pot povedla levo navzdol nazaj in nižje skozi bukov gozd do zavetišča A.N.A. Monteaperta. Na sveže pokošeni trati pred zgradbo smo si privoščili izdaten počitek z nekaj jedače in pijače, moji dekleti pa še vsaka po eno kitico dremeža.




Kot vedno doslej, smo končali na začetku.