Triglav iz Zadnjice (nočni vzpon)

Rožnik, petek-sobota 24. in 25.6.2022

Šlo je seveda za enodnevno turo. Zaradi dolžine in precejšnje višinske razlike, predvsem pa zato, ker sva jo želela opraviti ponoči, sva začela v petek in končala v soboto. Pri Kopiščarju sva popila kofe, se posladkala s pecivom, ter ob 21.45h vzela pot pod noge. Recimo, da sva se na turo odpravila po večerji in se z nje vrnila na kosilo. 

Med turo na Špik sva se menila o tem in onem, kar prijateljica omeni, da bi bilo lepo doživeti sončni vzhod vrh Triglava. Ideja mi je bila všeč, mimogrede sva bila zmenjena. V gorah sem doživel vrsto sončnih vzhodov, tako doma, kot na tujem, ne samo v Evropi, tudi v Južni Ameriki in Iranu. Običajno sem sončni vzhod doživel med vzponom na goro, da bi prav na vrhu čakal nanj, se ne spomnim. Čemu torej ne, sem si mislil, in se spomnil besed Iva Volariča Fea (Buldožer): "Najlepša jutra so zjutraj."

Hitro sva ujela korak, pot nama je šla dobro izpod nog. Podnevi opazuješ okoliške gore, spremljaš, kako je izhodišče vse nižje in nižje, če je potrebno poplezati, imaš pregled na terenom. Ponoči je vse drugače. Vidiš nekaj metrov pred seboj, levo in desno je tema, če imaš srečo, nekje visoko vidiš nebroj zvezd, morda tudi mesec.

Od vseh poti na Triglav se mi je zdela pot iz Zadnjice mimo Doliča najprimernejša za nočno turo. Udobna mulatjera visoko pod vrh, potem pa sorazmerno nezahteven in dokaj kratek zavarovan vršni del. Ker prijateljica tod še ni hodila in ker imam žlahto v dolini, sva se strinjala, da boljšega izhodišča in poti skorajda ne bi mogla najti.

Do odcepa za Komar sva zmogla kar hitro, tam nekje je pričelo pihati. Nekaj višje sva prišla do snežnega zameta, ki je segal visoko nad glavo in onemogočal nadaljevanje po mulatjeri. Zev med steno in snegom je bila preozka, da bi se splazil skozi, sneg pa pretrd, da bi šlo varno po njem. Po šodru sva se spustila do položnejšega terena in po njem varno prečila snežišče. Veter se je z višino stopnjeval, na razpotju Triglav-Dolič je kar zabučalo v robeh. Podvizala sva se do zaprte koče, tam našla zavetrn kotiček in se topleje odela. Tudi nekaj okrepčila nama je prav prišlo.

Nadaljevanje do vršne strmine očaka je bilo naporno, ne toliko zaradi zahtevnosti terena, bolj zaradi nepreglednosti, tudi rahle meglice, ki so se podile na podih, so dodale svoje. Nekajkrat se nama je zgodilo, da nisva udela nadaljevanja poti, takrat sva se vrnila do zadnje markacije, včasih pa se nama je zdelo, da hodiva v krogu. Ni kaj, utrujenost, neprespanost in napor (dolžina, višina) so dodali svoje. Pod steno, pri  prvih klinih in jeklenicah, sva pospravila palice, tam sem že vedel, da je vrh skoraj na dosegu roke. Ta skoraj je potem trajal kar nekaj časa, noč ima pač svojo moč. Na vrh sva stopila skupaj z dnem.

Pristavila sva za čaj in si postregla z bogatim zajtrkom: mozzarela in paradižnik, polnozrnate štručke, sir, pršut, kuhana jajca, vroč češnjev čaj, banane... Izdatno sva se podprla, kaj se ne bi, po več kot dvatisočdvestometrskem vzponu. Nedolgo za nama je na vrh prišlo še kar nekaj njih in ob pol šestih se je že začelo. Trobenta in harmonika, ijanje in ojanje, dretje in petje, nazdravljanje s pločevinko hmeljevega napitka v roki.

Počakala sva na prve sončne žarke nad Karavankami, potem pa jadrno pobrala šila in kopita in se odpravila v dolino. Nama pač ni bilo ne do petja, še manj do dretja. Med sestopom sva se kar nekajkrat ustavila in ugotavljala, kako drugačen je svet podnevi. Nekaj bolj izpostavljenih mest gor grede sploh nisva opazila, prav tako ponoči nisva videla globokega prepada pod najinimi nogami. Na podih sva spet vzela palice v roke in ni trajalo dolgo, da sva ugotovila, čemu sva imela ponoči težave z razvedom. Poleg markirane poti je tod še kup stezic in stečin, tudi nekaj bližnjic, ni čudno, da sva včasih težko povezala markacije med seboj. Pri koči sva še enkrat počila, snedla, kar nama na vrhu ni zneslo, potem pa nadaljevala s sestopom. Utrujenost se je obema že kar poznala. Kdor hodi, se nahodi, tudi midva sva se, do Utra poti kar ni in ni bilo konec. Čim sva stopila na cesto, sva vedela, da se prijeten potep počasi končuje.

Navkljub precejšnji utrujenosti sva zmogla ovinek do Pinje, kjer sem z užitkom zaplaval v mrzlem tolmunu.

Justi in Vinko sta naju že čakala, po približno trinajstih urah sva bila tam, kjer sva začela. Sveže pečen kruh in domača jota, kot bi se nama prikazala Marija, ko sva sedla za mizo. Po obedu pa še kofe in pecivo ter prijeten  klepet, tudi o tem in onem, ne samo o gorah.

-> fotografije Triglav iz Zadnjice (nočni vzpon)

Monte Rinaldo

Rožnik, sobota 18.6.2022

Izhodišče za Monte Rinaldo je sorazmerno daleč, saj sem se moral peljati še nekaj malega naprej od Sappade, za katero mnogi menijo, da je predaleč za enodnevni izlet. Če se spomnim predlanskega poletja, prvega leta epidemije torej, ko se je poleti še smelo in zmoglo brez takšnih in drugačnih potrdil potovati sem ter tja, se spomnim tudi tega, da sem se v Sappado v dvanajstih dneh odpeljal kar trikrat zapored. In nikoli ni bilo daleč, kaj šele predaleč...

Za dolino Val Visdende sem izvedel med pogovorom s pokojnim Igorjem Z., kmalu po tistem, ko sem se mu zahvalil za povabilo na Ferrato dei 50 del Clap. Davno tega, torej. To so bila leta, ko sva bila s princesko nekajkrat na mesec v Karnijcih in se tam podila po bolj ali manj zahtevnih poteh na bolj ali manj visoke vrhe. S kondicijo torej ni bilo težav, sem bil pa popolnoma "ven iz vaje" kar se zavarovanih poti tiče, sploh tako zahtevnih kot je "Cinquanta", vrh tega takrat že celo večnost nisem potipal dvojke. Poznal sem ekipo, kateri bi se lahko pridružil, bil prav z vsemi na eni ali več turah, tako peš, kot na turnih smučeh, zato sem vedel, kako "naviti" so. Enostavno vsaj v vertikali ne bi zmogel držati koraka z njimi. Nekaj tednov po turi, morda celo mesec ali več kasneje, sva se z Igorjem srečala v Zadnjici in prijetno poklepetala. O tem, kako so se imeli, potem pa še o Terzah, Cretonih in Sierah,ki sem jih požiral z očmi med potepanji s princesko po okoliških gorah. Igorju sem omenil, da se moj karnijski svet konča nekje v Sappadi na eni strani in na prelazu Razzo na drugi, nekaj malega pa poznam tudi v Furlanskih Dolomitih. Kot bi stresel iz rokava je omenil dolino Val Visdende in gore nad njo, Monte Brentoni, za slednjega je dejal, naj se čimprej odpravim nanj, in še kar nekaj vrhov, ki so mi ušli iz spomina. Nikoli ne bom pozabil, s kakšnim žarom in zanosom se je Igor pogovarjal o gorah...

Povsem prazno parkirišče in zaprt albergo sta me presenetila, glede na sredino junija in krasno vremensko napoved sem pričakoval vsaj nekaj gneče. "Nič, bo že držalo, kar piše na spletu," sem se menil sam s seboj, "na gori zna biti res samotno in svet divji, prvinski, markacijam navkljub." Še preden sem se pripravil, je iz sosednje hiše prišel mož, kar sem s pridom izkoristil. V kratkem klepetu sem izvedel, da je parkirišče brezplačno, ker še ni sezona (kdaj se bo le ta začela, ni znal povedati), da je gostišče zaprto že dlje časa in da ga verjetno letos ne bodo odprli. Da je po dolini navzgor še en albergo, ki je odprt, je še dodal. Jutro je bilo sveže, zato sem hitreje stopil na pot in se do konca kolovoza, kjer sem udel markirano pot, lepo ogrel.

Pot je bila sorazmerno zložna, tempo dokaj soliden, dolina je bila kar hitro vse nižje in nižje. Z višino je listnat in smrekov gozd počasi zamenjal macesen, rušja je bilo vse več, kmalu sem namesto po mehki gozdni poti hodil po kamenju in kršu. Vsake toliko sem med drevjem ujel pogled proti San Pietru di Cadore z okoliškimi zaselki in vasmi, ter na okoliške gore, zame še neznane kraje in vrhe.

Čas in prostor sta bila kot ustvarjena za razmišljanja, odklop, spomine, načrte in še kaj, na trenutke se mi je zazdelo, da se glasno menim sam s seboj. Užival sem v vsakem delčku trenutka, srečen, presrečen, da sem spet tod, v ljubih mi Karnijskih Apah.

Blizu dva tisoč metrov visoko sem prišel do razpotja poti CAI 130 in CAI 143. Prva je ta, po kateri sem prišel in od tod nadaljeval proti Rinaldu,  druga pa vodi proti Forcelli Piccola, Forcelli Mezzana, Monte Carru in Cima Mezzani.

Sledilo je nekaj strmejšega terena, potem pa sem prišel v čudovito krnico, imenovano Valle delle Forcellette. Tod sem na desni že videl ostenje Rinalda in njegov vršni del, ali tudi sam vrh ne vem, ker mi je sonce sijalo naravnost v oči. V krnici je precej pihalo, nekajkrat sem se nameraval topleje odeti, pa se mi ni ljubilo ustavljati. Raje sem stopil hitreje in kaj hitro prišel pod Forcello Grande. Tam sem spregledal možica, ki je kazal nadaljevanje poti onstran grape, torej na desni, gledano navzgor. Sam sem nadaljeval navkreber po levem robu grape, krša in velikih balvanov je bilo vse več in več, kmalu so mi bile palice v napoto, saj sem si moral pogosto pomagati z rokami. Čim sem uvidel, da sem ustrelil kozla, sem pričel oprezati, kod bi bilo najbolje izplezati iz grape in udeti pot, lepo vidno nedaleč stran. Našel sem lep žleb s čvrsto skalo, se nekajkrat preprijel, potegnil in že sem bil zunaj. Prešeren nasmešek na mojem licu je hitro izginil, ko sem uvidel, da sem prišel na precej izpostavljeno pobočje, kjer sem zaradi sipkega drobirja stežka našel čvrsto podlago pod čevlji. Kot po jajcih sem se tihotapil skoraj centimeter za centimetrom proti po eni strani dokaj bližnji in po drugi nesramno oddaljeni markirani stezi. V skladu s pregovorom, da imajo norci več sreče kot pameti, sem jo dobro odnesel in kmalu zmogel do "forčele". Malce sem se razgledal proti Creste di Confine in na gore v skupini Monte Peralbe, se ozrl nazaj v smeri prihoda, potem pa nadaljeval vrhu naproti. Vedel sem, da bo nadaljna pot zahtevnejša, da me čaka nekaj prijetnega poplezavanja z mesti "enke", da bo pomoč rok dobrodošla, a se mi vseeno ni ljubilo pospraviti palic. "Bom že, če bo treba," sem si dejal, in nadaljeval navkreber.

Svet je bil mestoma precej razbit, bolli rossi, ki so nadomestili CAI markacije, so bili kar dobrodošli, saj bi zlahka nadaljeval v zahtevnejši svet. Vsake toliko sem palice obesil na zapestje, jih enkrat celo položil na višjo poličko, drugače pa so mi bile bolj v korist, kot v breme. In pridem tako za rob in se skoraj zaletim v dva para pohodniških palic, prislonjenih na skalo ob poti. Prislonjenih tako, kot bi želel nekdo zapreti pot. Pogled navzgor mi je razodel, da me čaka verjetno najzahtevnejši del vzpona, a se mi svet vseeno ni zdel tako zahteven, da bi tudi sam pospravil palice. Kar z njimi sem nadaljeval proti bližnjemu vrhu in dva, morda tri skoke višje zagledal starejši par, ki je sestopal z vrha. Kmalu smo se srečali, na kratko poklepetali, si zaželeli srečno pot in že sem bil nazaj v svojem svetu, sam, kot od stvarnika pozabljen. Par minut kasneje sem že sedel poleg križa na vrhu in predel kot najbolj zadovoljen muc. Nasmeh se mi je razlezel od ušesa do ušesa, od same sreče so se mi orosile očke, nekaj trenutkov sem bil skoraj preč od vsega lepega. Ni jih besed, ki bi znale opisati občutje, ki me je prevzelo na vrhu, po tako dolgem čakanju na ljube mi Karnijce... 

Pol provianta sem pohrustal med razgledovanjem proti Peralbi, Chiadenisu, Lastroniju,Cresti Righile in Monte del Ferru, druge pol pa med ugibanjem, katere gore gledam, ko sem zrl proti San Pietru di Cadore in Dolomitom v daljavi. Tudi v Avstrijo se je daleč videlo, najvišji vršaci v Visokih Turah so bili še lepo pobeljeni. Potem sem se sprehodil po vrhu Rinalda in skušal najti skrinjico z vpisno knjigo, ki je sodeč po starejših fotografijah, najdenih na spletu, obstajala. Nisem je našel ne pod lesenim križem, ki označuje vrh, ne v bližnjem kamnitem možicu, iz katerega štrli ostanek starega križa. Skal resda nisem premetaval, da bi videl ali se morebiti skriva spodaj, na prvi, drugi in tudi tretji pogled med kamenjem ni bilo videti nič skrinjici podobnega. Zatem sem stopil malce pod vrh, do terase, kjer je bil med prvo vojno postavljen observatorij. Nekaj lesenih kolov je morda še iz tistih časov, drugega ni videti. Počasi sem pospravil stvari v nahrbtnik, se še enkrat razgledal na vse konce neba, potem pa... Ne, nisem se še odpravil navzdol. Nekajkrat sem že dvignil rit z namenom, da se lotim sestopa, in jo kaj hitro prislonil nazaj na skalo. Kar nisem in nisem se mogel odpraviti v dolino, tako fino fajn je bilo zgoraj. No, potem mi je nekako le zneslo, da sem naredil prvih nekaj korakov, po še nekaj naslednjih pa sem se ustavil in začudeno zrl navzdol.

Strm, skoraj prepaden svet, tu pa tam kak "bolli rosssi", sem ter tja slabo vidna stezica. "Ti šment, še dobro da se nisem oziral nazaj, ko sem tod opletal s palicami v rokah na poti navzgor," sem se zna biti na pol glasno menil sam s seboj. Do Forcelle Grande sem malce poplezal, več hodil, nekajkrat celo skočil na pot, če je bilo tako najlažje, tam pa spet vzel palice v roke in nadaljeval v dolino. Ja, res je, dol grede sem imel do "forčele" palice v nahrbtniku, ve se čemu. Vse do tega trenutka me je tekom ture malce hladilo, na vrhu sem se celo topleje odel, tu pa sem končno stopil v poletje. Rutko okoli čela, da mi pot ne bo tekel v oči, sončno kremo na obraz in roke, in že sem bil spet v pogonu. V krnici je še vlekel svež veter, je prijalo, zelo, potem je bilo do razpotja poti kar vroče, nekaj nižje pa sem stopil v gozd in senca je blagodejno vplivala na nadaljni sestop do Cima Canale, kjer sem imel vozilo. Tako kot sem začel, sem tudi končal. S prešernim nasmeškom na licu.

Avto sem imel ob velikem koritu z vodo, ni dosti manjkalo, da bi legel ali vsaj sedel vanj.

Do Sappade ni bilo daleč, tam sem se ustavil v že obiskani piceriji na obedu. Odlična pizza iz krušne peči, kar dve brezalkoholni pivi in caffè macchiato so bili dovolj, da se je žakelj spet postavil pokonci. V Villa Santini sem se ustavil v trgovini, breskve in nektarine so bile še vedno "skonto" in nič manj okusne kot zadnjič.

Celodnevni izlet, če smem vsemu skupaj tako reči, se je iztekel nad pričakovanji. Vse, prav vse, je bilo še lepše in prijetnejše, kot sem zjutraj, ko sem se odpravil na pot, upal, da bo.

-> fotografije Monte Rinaldo

-> posnetek prehojene poti