torek, 24. september 2019

Terza Grande

Kimavec, sobota 21.9.2019

"Preživela sem samo sebe" je dejala Anny Antoineu, ko sta se po nekaj letih spet srečala. 
(Jean Paul Sartre, Gnus) 

To je to, sem si dejal, ko sem prebral ta stavek. To, o čemer sem že večkrat razmišljal, strnjeno v nekaj besedah. Pogosto razmišljam o tem in onem in tako sem nekega dne prišel do zaključka, da je v življenju neka prelomnica, trenutek po katerem se vse prične ponavljati. Da je vse, kar temu trenutku sledi "deja vu", na nek način že doživeto. Spreminjajo se kraji, ob tebi so drugi ljudje, doživljanje časa in prostora zna biti drugačno, resnično novega pa skorajda ni več. Tudi danes je bilo tako. Pot skozi smrekov gozd, ki je prešel v macesnov gaj, nad njim rušje, skrotje in pečine, izpostavljen svet, prepadi in na koncu vrh. Čudoviti razgledi. Spomini na bilo je in želje, kaj naj bi še bilo. Navdušenje nad uspešnim vzponom in malce tesnobe, ker veš, da je potrebno še sestopiti. Ko je tudi to za teboj, tura počasi postane spomin, čas je za nove potepe in za njimi za nove želje. In tako vedno znova, vedno sila podobno. Gozd, macesni, rušje, skrotje, pečina, vrh, vzpon, sestop, veselje, sreča, spomin, želja. Preživiš samega sebe in že doživeto doživljaš drugače in drugje, tudi z drugimi ljudmi...

Lani jeseni sem na pol gol posedal na bližnji Picollo Sieri, sušil premočene hlače in čevlje, ter se razgledoval po okoliških vrhovih in dolinah. Da so poti na Siere, Terze in Cretone zahtevne, da marsikje tudi na običajni poti, torej na via normale, ne gre brez plezanja, sem vedel. Zavedal pa sem se tudi tega, da sem v enem od prejšnih življenj v tem življenju to že dal skozi. Čemu se ne bi vrnil tja, kjer mi je bilo lepo in spet počel tisto, kar mi je bilo v veliko veselje, sem si rekel nekega lepega dne. Izkušnje so dragocene, tudi tiste bridke in grenke. Če njih ne bi bilo, bi bilo tudi mene manj. Gore so me naučile marsičesa, tudi potrpežljivosti in vztrajnosti. Počasi se daleč pride, če ne gre v prvo, poskusi znova...

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič in zopet in znova.
(Tone Pavček)

Terza Grande je bila mišljena kot ena začetnih stopničk na poti, ki ji pravim vračanje na stara pota. Monte Siera naj bi bila nadaljevanje, torej od lažjega k zahtevnejšemu. Pa se je ne prvič pokazalo, da se ne ve, kdo obrača in kdo obrne, saj se je Monte Siera zgodila prej. Z ozirom na zahtevnost vzpona zlahka rečem, da sem takrat preskočil dve stopnički, morda celo stopnici, zato sem se današnje ture lotil brez tesnobe, brez nekaj opreme pač ne. Bližje izhodišču sem bil, bolj sem bil nestrpen, počutje je bilo precej slično tistemu, ki sem ga opisal, ko sem se prvič odpravil v dolino Val Cimoliana. Počutil sem se kot otrok, ki komaj čaka, da odpre bonboniero in pogleda, kaj vse je notri ...



Čeravno sem začel po taisti poti kot lani, ko sva se s princesko odpravila na Creto di Mimoias, je bila pokrajina povsem drugačna. Tudi na tej strani, tako kot nad Sappado, je lanskoletno neurje z orkanskim vetrom spremenilo obličje narave. Tam, kjer sva lani hodila skozi gozd, so bila sedaj gola pobočja. Smo mar naravo res že tako uničili, da ni poti nazaj, ali pa je to nekaj običajnega, če čas merimo v stoletjih in tisočletjih, ne z dolžino našega življenja? Ceste je zmanjkalo hitreje od pričakovanj, bil sem tako zamišljen, da sem skoraj spregledal, kje pešpot zavije v gozd. Struga potoka je bila drugačna, kot sem jo imel v spominu, tudi njo je ujma dodobra spremenila, in tam, kjer je bila velika skala z napisom Creta Mimoias, le te nisem našel. Vedoč, da je dolga pot pred menoj, je tudi nisem iskal, nazaj grede pa sem nanjo pozabil. Do tod že videno, od tod naprej neznano, sem si mislil, čeravno sem pot do vznožja Terze Grande lani gledal s Crete Mimoias. Skozi krasen macesnov gaj sem nadaljeval do sedla Passo Mimoias, kjer sem uzrl goro, na katero sem bil namenjen. Tudi celotno ostenje Crete Mimoias se je videlo, tako kot Pilastro Nadia in ostenje Creste di Enghe na drugi strani.











Na sedlu sem prišel na sonce, ki mi je dobro delo, saj je bilo v senci hladno. Pomislil sem na to, da sem na zadnji poletni turi, da bo prihodnjič že jesen, in je torej razumljivo, da bodo kratke rokave zamenjali dolgi in bo potrebno imeti v nahrbtniku še kakšno toplejše oblačilo. Tu nekje sem nameraval počiti in pomalicati, saj je bilo za zajtrk še prezgodaj, ko sem odšel zdoma, a me je lakota minila. Zna biti, da sem neučakan komaj čakal, da pospravim palici in primem za skalo. Do naslednjega sedla Passo Oberenghe ni bilo daleč, tam sem spet prišel na znano pot, saj sva se sem povzpela s princesko pred kratkim iz Sappade. Še krajša prečka, da nisem izgubil višine, in že sem se vzpenjal po pobočju Terze Grande. Med rušjem me je pot povedla strmo navzgor, nato pa zavila za rob in me pripeljala na odprta, skrotasta pobočja. Tam sem pospravil palici in se lotil zahtevnejšega dela vzpona. 







Po lepi stezici sem nadaljeval vse strmeje navkreber, bolli rossi so me nekajkrat usmerili v povsem drugo smer, kot sem predvideval, da bo šla pot. Nekaj prehodov je bilo res slikovitih. Globina pod menoj je počasi naraščala, nestrpno sem pričakoval najtežji del poti, vedoč, da je vrh kmalu nad njim. Še nekajkrat sem moral sem ter tja, potem pa so me bolli rossi končno usmerili strmo navzgor v pečine, od koder sem že videl žleb, ki pripelje pod vrh. Ko sem preplezal skalni skok in prišel pod njega, sem zagledal prosto visečo jeklenico. Premislil sem, kako se bo najbolje lotiti najtežjega dela poti, se potegnil navzgor, nekajkrat prestopil in preprijel in že sem bil zunaj. Malce sem zavil z očmi, ko sem pogledal navzdol in pomislil, da bom moral tod tudi nazaj, potem pa stopil naprej in kmalu zagledal kip matere božje na vrhu. Križa, katerega sem pričakoval, pač ne. Še nekaj korakov navzgor, malce pomoči z rokami, in že sem stal na vrhu. Tam sem zagledal križ, ležeč na tleh. Mar je tudi tebe veter med lansko ujmo, sem se vprašal, in ostal brez odgovora... 















Stal sem nad podrtim križem in dolgo užival trenutek, v katerem sem podoživljal pravkar opravljeni vzpon. Počitek na vrhu je bil dolg, poln spominov, želja, načrtov, razmišljanj... Po okrepčilu sem se lotil razgledov. Več kot zmore oko se ni videlo, a je bilo že tega toliko tako lepega, da mi je jemalo sapo. Užival sem v razgledih na gore, ki sem jih že obiskal, na gore, za katere upam, da jih še bom in na tiste, s katerimi bomo zaradi težavnih poti ostali samo znanci s sosednjih vrhov. 










Potem je prišel čas, ko se je bilo potrebno odpraviti v dolino. Skoraj že stopim navzdol, kar zaslišim glasove in takoj zatem zagledam dve glavi. Dva moža, presenečena, ko me zagledata, podobno presenečen tudi sam, saj sem bil do tistega trenutka tako sam, da sem pozabil, da je kje še kdo. Na kratko smo poklepetali o turi in okoliških gorah, potem pa šli vsak svojo pot. No, vsaj jaz sem šel, onadva sta prav gotovo sedla k počitku. Vrh žleba sem podobno kot gor grede nekaj časa razmišljal, kako naj se ga lotim. Še najtežji je bil začetek, saj je prosto viseča jeklenica opletala sem ter tja, ko sem se motal v žleb, ko pa sem bil enkrat v njem, sem se samo nekajkrat preprijel in že sem stal na tleh. Skoraj sem že nadaljeval, kar iza vogala spet pogledata dve glavi. Nekaj trenutkov zatem si voščimo bon di, potem poklepetamo o turi in ko izvesta od kod sem, še o Ljubljani. O starem delu mesta, koncertih na Metelkovi in božično novoletnem dogajanju ob koncu leta, zaradi česar mladeniča rada obiščeta Ljubljano. Povem jima, da sem pogosto v Furlaniji, da se nadvse rad potepam po karnijskih vršacih, konec leta pa rad obiščem Rezijo in Humin, saj je tod božično novoletno vzdušje drugačno kot v domačem kraju. Vsakemu tisto, kar ima rad, je klepet zaključil eden od mladeničev, vsaj razumeti ga je bilo tako. Še mandi in buona giornata in spet sem bil sam. Previdno sem nadaljeval s sestopom, sledeč rdečim pikam nižje in nižje. Ko sem prišel do rušja, je čelada romala v nahrbtnik, spet sem vzel v roki palici, in s prešernim nasmeškom na licih nadaljeval pot v dolino.















Smejalo se mi je vse do Pesariisa in še naprej. Kaj se mi ne bi, ko pa je bil spet eden tistih dni, ko se življenje piše z veliko začetnico.


-> fotografije Terza Grande

nedelja, 22. september 2019

Monte Robon - Velika Bavha

Kimavec, sobota 14.9.2019

Dolgo časa smo se menili, preden smo se zmenili. Z ozirom na to, da smo se kmalu po Novem letu odpravili na Vošco in se vse od takrat do pozne pomladi menili za turno smuko in se ne zmenili, kasneje pa za kopne potepe in se do danes nismo našli, nam je tokrat uspelo. No, skoraj, oziroma tričetrtinsko. Četrto še iščemo...

Vinkovo idejo, da vzpon opravimo z gondolo, namesto peš, in se potem skoraj vodoravno odpravimo do razpotja treh poti, sva sprejela z veseljem. Čeravno sem se četrtič odpravljal na Bavho, si z gondolo do danes nisem nikoli pomagal. Še spomnil se nisem nanjo. Zna biti, da takrat ni več obratovala. Kakorkoli že, gondola nas je mimogrede dostavila krepko nadstropje višje, tam smo se spustili do kapelice in od tam še nekaj malega po smučarski progi navzdol, potem pa stopili na peš pot 636a.




Edina na tej strani Kanina, ki je še nisem prehodil, zato sem bil Vinkove ideje z gondolo še toliko bolj vesel. Pot je spretno speljana po značilnem kraškem svetu, polnem vrtač in balvanov, kjer smo pogosto poplezavali in skakali s skale na skalo in tudi iskali nadaljevanje, tam kjer se je bila pot v zaraščenem ali skalnem svetu izgubila. Do stičišča poti, tiste, ki pripelje iz doline, tiste, ki vodi navzgor proti Prevali in tiste, ki pelje naprej proti Bavhi, smo potrebovali približno toliko časa, kot bi ga potrebovali za peš vzpon iz doline, morda malce manj. Položna pot nas je zagotovo precej manj upehala, kot bi nas tista iz doline, zato smo poskočno nadaljevali proti Bavhi, vmes pa se, tako kot že ves čas potepa, menili o tem in onem. Še največ o gorah, o poteh nanje, seveda tudi o turni smuki, predvsem o smuku v Možnico, ki nam je vsem precej ljub in si ga želimo kaj kmalu ponoviti. Pot nam je šla dobro izpod nog in kmalu smo pod seboj zagledali prostrano vrtačo in nad njo bivak pod Bavho. Vso pot nas je spremljalo sonce, ki je na trenutke pošteno grelo, dočim so se Poliški Špiki že sredi dopoldneva zavili v oblake, prav tako Viševa skupina. Ko smo zmogli do bivaka, smo opazili, da se tudi nad kaninskim grebenom oblači, takisto okoli Rombona, tam je bilo že prav temno. Podvizali smo se na vrh, tam na kratko počili, se seveda tudi okrepčali in odžejali, potem pa urno stopili proti dolini.






Foto:Eka






Okoli nas tema, pri nas pa nekaj malega sonca, sem si zamrmral v brado, ko sem se vrnil do bivaka. V vrtačo, morda bi bilo bolje reči kotanjo ali krnico, smo sestopili mimogrede, tam pa zavili na pot 637 in se po njej vrnili v dolino. Potočkov, ki polze po skalah na Pian dele Lope, je bilo malo, več je bilo blata na poti, ki pa je bil kratkega veka. Pot skozi Buco del Cuco, kot pravijo predelu pod Pobičem, se je malce vlekla, a smo jo zmogli in ko smo na koncu zmogli še nekaj asfalta, je bila krasna tura za nami.

Foto:Eka




Piko na i smo kot običajno pritisnili v gostišču na planini Spodnji Krni Dol, kjer smo se posladkali z jabolčnim zavitkom, kavico in osvežilno pijačo. Maček, ki tam domuje, ni dosti manjši od princeske in precej bolj zajeten.



-> fotografije Monte Robon - Velika Bavha