torek, 30. januar 2018

Monti Nedis in Dimon - turni smuk

Prosinec , nedelja 28.1.2018

Pogosta potovanja v Karnijske Alpe in njih predalpski svet so me tako razvadila, da se mi zdijo vsa izhodišča pred Tolmečom blizu in mi vsa za njim niso daleč.  

Ko sem nekaj minut pred osmo prispel do Castel Valdajerja nad Ligosullom, je parkirišče samevalo. Žive duše nikjer, povsem drugače, kot bo, ko se vrnem. Jasno in sveže jutro je obetalo prelesten dan, ves nestrpen sem se preobul, si nadel nahrbtnik na rame in nekaj minut čez osmo začel s težko pričakovanim potepom. 





Sneg je bil trd in pomrznjen, brez srenačev bi težko zmogel začetno strmino. Ker je bila tudi višje smučina trda, sem jih pospravil šele na vrhu, kaj bi se mučil brez potrebe. Na zložnih okljukih sem kmalu ujel pravšnji ritem in v počasnem drsenju na smučeh navkreber užival, kot že dolgo ne. Pred menoj nikogar, le neskončna snežna pobočja pod nebeško modrim nebom. Pogosto sem se ustavil in se razgledoval, iskal že znane in obiskane vrhe, tiste, ki upam, da še bodo in tudi tiste, za katere vem, da jim nisem dorasel. Spomnil sem se minulih potepov, ki sem jih opravil tod, tako peš, kot na smučeh. Vedno je bilo čudovito, zato se rad vračam in če mi ni usojeno drugače, danes zagotovo ni bilo zadnjič. Križa vrh Nedisa sem se skoraj ustrašil, saj zatopljen v premišljevanja nisem opazil, da sem že tako visoko.









Ker sem videl, da me dohitevata dva pešca in smučar, sem na vrhu malce počil, potem pa odšel za njimi proti Dimonu. Po krajšem spustu sem še enkrat zagrizel v breg in se kmalu pridružil ostalim na vrhu. Vsi smo vzdihovali od navdušenja nad prelestnim dnem in razgledi, dan je bil tak, ko se življenje piše z veliko začetnico. Ko sem razmišljal o počitku, to je, ali bi počival tu ali nižje na Nedisu, so se ostali pričeli pripravljati za odhod. Ogromen nasmešek se mi je zarisal na licih, kajti na poti navzgor ni bilo videti nikogar, kar je pomenilo, da bom v kratkem sam samcat na vrhu in bo ves hrib z vsemi razgledi samo moj. Samota vrh gore mi je dobro dela, pol ure je minilo kot za šalo in od vsega lepega se mi je utrnilo nekaj solz sreče.











Med mojim lenarjenjem je sonce opravilo svoje, saj je sneg ravno prav odjenjal. Prvih nekaj zavojev je bilo previdnih, ko pa sem videl, da je snežna razmera odlična, sem pustil veselju prosto pot in risanju zavojev ni bilo videti ne konca ne . . . no, skoraj. Kar prehitro je bila prva strmina pri kraju, tam sem dal smuči na rame in se peš še enkrat povzpel na Nedis, kjer je že bilo kar nekaj njih, od tam do izhodišča pa prešernemu vijuganju po belih strminah res ni bilo videti ne konca ne kraja.







Nižje je bilo ob poti kar nekaj njih, ki so imeli tečaje varnega gibanja v gorah pozimi, parkirišče pa je bilo videti, kot bi bil tam avtomobilski semenj. 

Ne prvič se mi je rana ura, zlata ura, obrestovala in to trojno ; zjutraj je bilo parkirišče prazno, na poti navzgor sem poslušal tišino in vrh imel samo zase, smuka pa je bila odlična, saj ni bilo ne pretrdo, kaj šele premehko.

Imeniten dan !

=> fotografije Monti Nedis in Dimon - turni smuk

ponedeljek, 29. januar 2018

Sinji vrh

Prosinec , sobota 27.1.2018

Ko sva se pripeljala do izvira Hublja, je vse kazalo na to, da bo vreme zdržalo. 



Čeravno so obetali poslabšanje iz zahoda z nekaj malega dežja, sem se kot običajno ravnal po tujih napovedih in računal na suho dopoldne, nekaj sonca in prijetne temperature.  

Jutro je bilo toplo, zato sem že po nekaj okljukih začutil prve potne srage na čelu.  Zatopljena vsak v svoje misli, vsaj jaz, sva jo počasi drobila navzgor in se vsake toliko ustavila tam, kjer je princeska morala ovohati grmiček ob poti ali tam, kjer sem jaz želel narediti posnetek ali dva. Počasnejšemu koraku in zložni poti navkljub sva do spodnjega okna zmogla dokaj hitro. Ogledala sva si ga od blizu, skozenj in nadenj pa nisva lezla, saj nisem želel, da naju preseneti kak padajoči kamen. Malce naprej sva si ogledala jaslice, ki so bile postavljene v votlini ob poti in kmalu zatem prišla do kapelice in razpotja, kjer sva si privoščila krajši počitek, med katerim sva tudi pozvonila za srečo.











Razgledoval sem se po dolini in onkraj in ugibal, v katero stran se bo vreme obrnilo. Bilo je takšno, da je bilo v doglednem času za razmišljati tako o sončni kremi, kot o dežnih kapljah.

Spomnil sem se neštetih voženj po Vipavski dolini sem ter tja, tega, kolikokrat sem si ogledoval te skalnate robe in ugibal kaj je tod zgoraj, ko sem bil mlajši in razmišljanj kdaj se bom odpravil na pot in pogledal za rob, ko sem bil starejši.  

Nad kapelico sva prišla na travnike in po njih do Otliškega okna, katerega sva si za razliko od malega ogledala od zgoraj navzdol in ne od spodaj navzgor. Nadaljevanje potepa naju je pripeljalo do električnih drogov, kjer sem se spomnil, da sem na skalnat vršiček ob poti, imenovan Navrše, čisto pozabil. Nič ne de, sem si dejal, tako ali tako se vračava po isti poti in ga obiščeva nazaj grede. Do ceste in asfalta je bilo samo še streljaj in ker je cesta obema odveč, še posebej v "gorah" med turo, sva skrajšala korak in ležerno počasi stopicljala proti vrhu. Bližje sva mu bila, lepše je bilo vreme in ko sva prišla na vrh je že sijalo sonce.













Počitek sva imela malce nižje, saj je pričelo pihljati, tam sva se tudi okrepčala. Potem pa je šlo samo še navzdol, četudi sva vmes naredila kak korak navzgor. Z mislimi sem že odtaval naprej,  v jutri, in razmišljal o načrtovani smuški turi, zato ni čudno, da sem se šele pri oknu spomnil, da sva že v drugo zgrešila Navrše. Pa drugič, sem si mislil, in nadaljeval do vrtače, v kateri je kamniti polž, oziroma kamnita spirala.











Pri kapelici sva še enkrat pozvonila, za naju in vse najine, in nedolgo zatem zaključila z nadvse prijetnim potepom.





Vreme je zdržalo in midva tudi. 

=> fotografije Sinji vrh

nedelja, 21. januar 2018

Monti Ciaurlec in Valinis

Prosinec , sobota 20.1.2018

Lansko poletje je bilo vroče, zato sem nekaj tur prestavil na kasneje, kasneje je skoraj ves mesec deževalo in še kasneje je presenetljivo zgodaj visoke vršace pobelil sneg. Zato sva zaradi vročine, dežja in snega nekaj tur naredila oktobra in novembra, jih nekaj prestavila vsaj do prihodnjega, to je letošnjega poletja in na seznam želja, na katerem začetku piše "Nekoč", dodala nekaj novih. Današnji potep je eden od dodanih in je eden tistih, ki je bil presenetljivo hitro udejanjen, saj običajno med idejo in izvedbo preteče mnogo časa, včasih merjenega tudi v letih.

Leto se je pričelo s precej neposrečenim vremenom ob koncih tedna, saj oblakov sivini in vlagi ni bilo videti ne konca ne kraja, zato sem težko pričakoval dan, ko bo sonce zmoglo oblake.

Vremenske napovedi so obetale, zato sva se odpravila daleč in odpotovala v kraje, kjer sva opravila zadnjo turo v predzadnjem dnevu minulega leta. Ker je krožna tura prek Valinisa sorazmerno kratka, merjeno s časom in višinskimi metri, sem v potep vključil še Ciaurlec, na katerega se običajno odpravijo iz drugega izhodišča.

Na pot sva stopila, ko je ura v zvoniku, pod katerim sva pustila vozilo, odbila osmo.





Zložen začetek mi je bil po godu in ker tudi princeski ni bilo do hitenja, je prva ura vzpona minila v znamenju prebujanja in ogrevanja. V tem času sva stopila iz sence na sonce, tam prestavila v prestavo ali dve višje in ujela tempo, kakršnega sva vajena. Po lepo speljani mulatjeri sva nizala okljuke do prelomnice, kjer sva uzrla vrh Valinisa pred nama in zavetišče enakega imena nedaleč vstran. Stopila sva do njega, si ogledala notranjost, potem pa nadaljevala potep. Če sva bila na začetku vzpona v senci, kjer nama ni bilo hladno in višje na soncu, ki naju je prijetno grelo, naju je med zavetiščem in travniki pod vrhom Ciaurleca zeblo, saj je pot vodila v senci sicer golega gozda, kamor sončni žarki niso zmogli. Da sva ta del poti prehodila hitreje, se razume samo po sebi.













Blizu vrha sva šla mimo čudovite breze, katere se tudi Belokranjci ne bi branili in tik pod njim prek takih trav, da bi najraje legel nanje in nadoknadil tisto, kar ti radi zgodnjega bujenja primanjkuje. Nekaj mesecev kasneje bi se to drugo zlahka zgodilo, danes pač ne in kmalu po tem, ko sva bila mimo breze in prek čudovitih zlatih trav, sva stala na vrhu. Skalnat vršiček, komaj nekaj višji od okolice, je ponujal nekaj malega razgledov na tiste strani, kjer gozd ni bil pregost. Prijetno toplo vreme in udobno sedišče sta poskrbela, da se nama ni nikamor mudilo, zato sva si dolgo časa privezovala dušo, preden sva nadaljevala s potjo.









Do zavetišča sva se vrnila po isti poti, drugače ni šlo, in tam na razpotju, kjer sva nekaj ur pred tem prišla iz doline, zavila v drugo smer in pričela z vzponom na Valinis. 







Hoja po travnatem grebenu je bila povsem druga pesem, kot tista prej po gozdu, in po svoje mi je bilo kar žal, da je vzpon pri kraju, ko sva prišla do križa na vrhu. Razgledi so bili čudoviti in so segli vse do morja, katerega zjutraj zaradi mrča ni bilo videti.









Rahel vetrc ne bi bil moteč, če ne bi bil tako hladen, bilo je, kot da naju opominja, da smo sredi zime. S tega vrha se nama ni bilo potrebno vračati po isti poti, saj sva nadaljevala po grebenu naprej in sestopila po drugi strani. Če sva vse do vrh Valinisa hodila po poti CAI 819, sva sestop opravila po poti, označeni z markacijami modro rumene barve. Razgledna pot naju je pripeljala do zaselka Gilia, kjer sva na njegovem koncu poiskala neoznačeno stezo in se po njej vrnila do avta.











Čeravno sta hriba nizka, vsak meri tisoč in sto metrov v višino, sva tekom celotne ture morala opraviti dober kilometer vzpona in prehoditi približno šestnajst kilometrov poti, kar zagotovo upraviči dolgo pot do izhodišča. 

Če drži, da je tam, kjer je volja, tudi pot, potem me čaka še veliko hoje, saj je volje obilo in poti potemtakem tudi.

=> fotografije Monti Ciaurlec in Valinis