Pristovški Storžič

Svečan, sobota 27.2.2021

Ne vem, če drži, da "prvega ne pozabiš nikoli". Jaz ga vsekakor ne bom, prav tako ne drugega. Tako prvega, kot drugega, sva storila skupaj, vmes pa je bilo nekaj dolgih mesecev čakanja na boljše čase. 

Prvi je bil Špik Hude Police, oktobra lani, takrat si moral na laškem že imeti masko, čim si stopil iz stanovanja, in takrat sva zaradi zaprte ceste začela kar na sedlu Na Žlebeh. Gor in dol nama je šlo imenitno, z nekaj malega snega na vršnem pobočju sva opravila kot za šalo.

Drugega sva storila danes. Njena prva zimska tura v zimskih razmerah. Snega je, razen povsem spodaj, res veliko. Vršnih dvesto metrov se nama je udrlo tudi do kolen. Nekje na pol poti od Pasterkovega sedla do vrha sva izgubila gaz in nadaljevala za nosom oziroma tam, kamor naj bi po mojem spominu vodila prava smer. Od sedla do vrha in nazaj je bila tura kar zahtevna, saj sva prečila strme vesine, po katerih sva skoraj obšla goro, potem pa po nič manj strmem terenu dosegla vrh. Morda resda ne po najkrajši in najlažji poti, a vrhu se ne gleda v zobe. Zadnjih sto metrov, nekaj takega, sem še kako čutil manjko kondicije, saj od najine prve ture peš nisem bil nikjer. Da je šlo lažje, je tam stopila ona naprej in kot za šalo zgazila nekajkrat nekaj deset metrov naprej in navzgor, komaj sem jo dohajal. Potem sem še sam stopil naprej in nekaj kasneje spet ona in že sva bila na vrhu. Tudi sestop, ki je potekal malce stran od smeri vzpona, je bil mestoma sila strm, vse do stika z jutranjo gazjo v bližini sedla, je bilo potrebno popaziti na vsak korak. 

Lepe in slabe stvari so lepše in manj slabe, če jih imaš s kom deliti. Današnji dan je bil zelo lep, ker sem ga delil s prijateljico, je bil še lepši. Počitek na vrhu je prijal, razgledovanje nič manj in prijeten klepet, ki je trajal tudi tekom vzpona in sestopa, enako. Po sijaju njenih očk in prešernem nasmehu sem vedel, da v turi uživa. Samega sebe sicer nisem videl, a sem prepričan, da tudi sam nisem bil videti dosti drugače. Če sploh kaj.

Časi so takšni, kakršni pač so. Kdor čaka, nekoč tudi dočaka. Če sva dočakala tako Špik Hude Police, kot Pristovški Storžič, ni vrag, da ne dočakava še kaj. Da le ne bo trajalo tako dolgo, kot je od prvega do danes ...

-> fotografije Pristovški Storžič (2021)

Rakitna-jezero (kolesarjenje)

 Svečan, nedelja 21.2.2021

"Počasi bo čas za prtljažnik na strehi, če bom želel s kolesom kam dlje in drugam," sem zaključil razmislek, kam naj se tokrat odpravim na kolesarski potep. Vedoč, da je iz Podpeči gor takoj na začetku nesramno strm klanec, sem za izhodišče izbral Kamnik pod Krimom, do katerega sem se seveda pripeljal s kolesom. Deset kilometrov mestoma precej strmega klanca do Rakitne sem zmogel kot za šalo, samega sebe sem presenetil, kako zlahka mi je šel asfalt izpod koles. Tam sem zavil proti Cerknici in se pri bližnjem jezeru za kratek čas ustavil. Sonce ni in ni zmoglo oblakov, zato počitek ni bil dolgega veka. Na odcepu, kjer se prične cesta na Krim, sem se toplo odel, vedoč, da bo navzdol "letelo". In res je, ni dosti manjkalo, da bi zmogel šestdeset na uro. V Podpeč sem pridrvel po tistem klancu, ki mi je bil za navzgor prestrm, od tam do doma pa sem nadaljeval skozi Notranje in Vnanje Gorice do Dolgega mosta in od tam skozi mesto domov. Tako kot med peš potepi je tudi na kolesu več kot dovolj časa in prostora za premišljevanja o tem in  onem. Danes ni bilo nič drugače in če se premišljevanja udejanijo, kolo kaj kmalu za nekaj časa zamenjam s turnimi smučmi ... 

Soline (Sečovlje)

Svečan, sobota 20.2.2021

Počasi bo zmanjkalo prstov na roki, če bom želel prešteti vse obiske solin. Sam, s princesko, z mojo Majo in princesko, s princesko ... In verjetno nekoč spet sam, življenje ima pač svoj začetek in konec, vsaj to tu, edino, ki ga poznamo.

S princesko sva, odkar sem jo smel posvojiti, doživela toliko lepega, da bi bil greh, če ne bi prvega potepa po odpravi omejitve gibanja opravila skupaj. Ker me ona zaradi starosti in posledično zdravstvenih tegob ne (z)more več spremljati na potepih v gorah, sva se zmenila, da bom jaz spremil njo med sprehodom ob morju.

Vso pot do izliva Dragonje v morje je zverinica zmogla sama, od tam do muzeja v solinah (Fontanigge) sem jo nosil, nazaj do avta pa je večinoma spet drobencljala sama. O čem je med potepom premišljevala moja zvesta pasja duša lahko samo ugibam, sam se bil v spominih in željah nekaj časa povsem izgubljen ...

Zvečer sva se zadovoljna nad prijetnim potepom tiščala na kavču, ona dremajoč, jaz pa razmišljajoč, kaj in kje naj počnem prihodni dan. Bi to ali bi raje ono, mar ne bi bilo bolje tisto tretje... Skorajda lahko rečem, da sem se na koncu odločil za četrto in ker sem bil v nedeljo zvečer najmanj enako zadovoljen kot v soboto ob takem času, sem prepričan, da je bila odločitev pravšnja.

S princesko sedaj veva, kje sva, da še nisva rekla zadnje, takisto.

-> fotografije Soline (Sečovlje)

Iški vintgar (kolesarjenje)

 Svečan, sobota 6.2.2021

Jutro je bilo oblačno, megleno in presenetljivo toplo. "Po pomladi diši," sem pomislil, čeravno sem na predvečer v več vremenskih prognozah prebral, da nas čez teden dni čakajo polarne temperature. Pred poznim popoldnevom ni bilo pričakovati padavin, a sem se raje odločil za krajši potep. "Na daljšega se odpravim v jasnem vremenu," sem si mislil, ko sem zajahal jeklenega konjička in se odpeljal novi dogodivščini naproti.

O vožnji do Iga ni kaj dosti za pisati, morda le to, da je Ižanka res ozka in ob robu ni kaj dosti prostora, kamor bi se umaknil, če bi kako vozilo zapeljalo preblizu. Tam sem zavil proti Podpeči in kmalu zatem proti Iški vasi in vintgarju. Če je bilo vreme do Iga oblačno in turobno, je na Igu skozi temne oblake posijalo nekaj sončnih žarkov, hkrati z njimi pa je padlo tudi nekaj debelih kapelj dežja. Čim je prenehalo kapljati, je potegnil krepak veter, ki je vlekel vse do Iške vasi. Pri domu v Iškem vintgarju, ki je zaprt, se nisem ustavil, nadaljeval sem po kolovozu ob Iški. Nekaj sto metrov naprej sem ob vodi našel lep kotiček z mizo in klopmi in to mesto določil za konec mojega potepa. Kar nekaj časa sem posedal in skrbel za psihofizično ugodje, preden se mi je zazdelo, da je čas, da se odpeljem naprej, to je, nazaj proti domu.

Med počitkom sem sklenil, da se bom vračal po drugi poti. Prvo sem pomislil na večkrat prevoženo pot mimo Podpeškega jezera do Vnanjih Goric in naprej domov, a sem zaradi oblačnega in nič kaj prijetnega vremena sklenil, da bo dovolj ovinek skozi Mateno. "Izogneš se ozkemu delu Ižanke, saj nanjo pripelješ točno tam, kjer se prične kolesarska steza," sem se pomenil sam s seboj, preden sem se usedel na kolo. Nekaj za Iško vasjo je spet pričelo močno pihati, enkrat ni šlo nikamor in drugič me je zanašalo kot pijanca, od odcepa za Mateno naprej pa je bilo s tem konec in vožnja do prestolnica je bila prav prijetna.

Še ovinek skozi staro mestno jedro in že je prijeten potep postal lep spomin.