torek, 17. julij 2018

Srednja peč

Mali srpan, sobota 14.7.2018

Nekaj slabše vreme konec tedna, takšni  so bili obeti,  me je napotilo, da razmislim o potepu bližje doma. Med razmišljanjem kam, sem dobil nekaj namigov in Srednja peč me je takoj zamikala. Hitro sva se zmenila še kdaj, od kod in po kateri poti in naslednje jutro smo se že peljali proti Celovški koči.

Klepetav kot sem, sem se enega mnogih klancev do Trat lotil preveč ležerno. Namesto, da bi bil pozoren na cesto, sem bolj pazil na to, da ne bom česa pozabil povedati. Zato smo morali nekaj metrov vzvratno, potem pa smo z več zaleta in v nižji prestavi zlahka zmogli tako tega, kot vse ostale do parkirišča.  

Mimo koče smo se povzpeli do sedla Belščica, kjer sva se zmenila, da se na Svačico povzpnemo nazaj grede, saj sva do tod morala zaradi gneče kar malce potrpeti. Pravzaprav smo hodili proti istemu cilju kar trije bolj vajeni samote. Tudi princeska se je namreč srečala z nekaj njih svoje sorte. Tako smo po krajšem sestopu nadaljevali po poti proti Stolu in Vrtači in kmalu prišli do vznožja Srednje peči, kjer smo zapustili markirano pot.







Sledili smo stečinam med rušjem, kjer so nam bili v pomoč redki možici. Stezica nas je pripeljala na greben, kjer smo pogledali na ono stran, proti Tinčkovi koči  in Završnici. Nekaj korakov navzdol, nato prečno kar nekaj deset metrov pod grebensko rezjo do strmega travnatega prehoda, ki nas je zopet popeljal na greben, po katerem smo kmalu dosegli vrh. Posedli smo okoli skrinjice in se posladkali z ananasom in še čim, se razgledali po okoliških gorah in seveda razdrli kakšno o tem in onem. Pravzaprav sva, saj je princeska samo počivala in kaj prigriznila, povedala pa ne kaj dosti.









Vreme je bilo spremenljivo, gore so se skrivale in odkrivale v meglicah, tudi kak temnejši oblak se je našel, hude ure pa se nam ni bilo bati. Sestopili smo po grebenski rezi, kjer je bilo nekaj metrov kar zračnih, nato pa po že znani poti nazaj do sedla in od tam na Svačico. Gor grede vsak po svoje, eni skozi poseke v rušju, drugi ob grebenski rezi, ravno prav hitro oziroma počasi, da je bilo gneče na vrhu nekaj manj.








Ko smo se vrnili na sedlo, je bila obema všeč zamisel, da namesto mimo koče, kar po melišču sestopimo v dolino. Rečeno - storjeno. Po tršem, pasjim tačkam prijetnejšem delu poti, je princeska sestopila sama, po meliščih, kjer gre navzdol kar samo od sebe, pa je sestop opravila v mojem naročju.






Nižje smo bili, bolj je bilo toplo in ko smo se vrnili do avta, smo bili nazaj v poletju. Domov grede mi klanci do doline niso povzročali preglavic, zato ni minilo dosti časa, da sva prišla do gostišča, kjer sva poskrbela za suha grla. 

Hvala za idejo, kam na potep. Bil je čudovit, v imenitni družbi.

=> fotografije Srednja peč

četrtek, 12. julij 2018

Creta Forata

Mali srpan, nedelja 8.7.2018

Zunaj je bila trda tema, princeska je vsa razigrana tekala po stopnicah gor in dol, jaz pa sem pripravljal vse potrebno za potep. Lahko tebi, sem si mislil, ko sem še ves zaspan srebal zadnje požirke kave, saj boš pot do izhodišča kot običajno prespala. 

Tokrat sva imela izhodišče v Cima Sappadi, na samem koncu Furlanije. Do zaprte koče Siera sva se počasi ogrela in ko sva nekaj nad njo zavila s poti 319 na 321, je korak stekel, kot se spodobi. Razgled na Sappado v dolini in na gore nad njo, na Lastroni, Peralbo, Chiadenis in nebroj drugih vrhov, je bil čudovit, pogled v nebo pa nekoliko manj, saj je oblačnost dala slutiti, da se obeti popoldanskih ploh znajo uresničiti.









Po mestoma podrti poti sva prečila melišča pod steno, na koncu katerih naju je pričakala izpostavljena gredina, zavarovana z jeklenico. Hip zatem, ko sem se vprašal, kako bom prijel jeklenico, če bom imel v eni roki povodec in v drugi palice, sem le te pospravil in kot bi mignil sva zmogla ozek in izpostavljen prehod. Princeska mi je povzročila kar nekaj sivih las, saj se je nekajkrat ustavila na samem robu in z zanimanjem zrla v globino.







Včasih se med sestopom usede pred menoj in zre v dolino, spet drugič stopi na rob prepada in zre v globino. Kdo ve, o čem razmišlja moja majhna psička, ko zre v globočine pod seboj? 



Če mi je bila do tu hoja skoraj odveč, malce zaradi poti ob smučišču pod kočo in malce zaradi razdrapanih melišč od koče do tod, pa naju je v nadaljevanju čakalo pravo pravljično popotovanje do vrha. Skozi prekrasen macesnov gaj, kjer so bile livade radi cvetočega cvetja tako barvite, da bi jim zavidal še Benetton, sva prišla v krnico, kjer naju je pot vodila visoko proti škrbini pod najino goro. Vsi trije, krnica, škrbina in vrh (vallone, forcella in monte), se imenujejo enako - Creta Forata.









Pod škrbino sva zapustila označeno pot (CAI) in nadaljevala po stezi, kjer so nama smer kazali redki bolli rossi in sem ter tja kak možic. Če sva do tu uživala v cvetočih poljanah in toplem soncu, je nadaljnja pot potekala v senci po čvrsti skali in drobečem se grušču, tudi mimo zadnjih snežišč. Po dolgem prečenju pod goro, kjer sva šla včasih tudi po svoje, če je pot vodila po sipkem melu ali če sva morala obiti zaplate snega, sva prišla do sedelca, kjer sem uzrl dolino Pesarina daleč spodaj in najin vrh blizu zgoraj.









Princeska je, kot da bi slutila, da sva z vzponom pri kraju, pohitela navzgor, da sem jo komaj dohajal. Zna biti, da sva prav zaradi njenega finiša  vzpon opravila v nekaj minut manj kot treh urah, kar je za skoraj trinajstletno psičko in njenega rahlo osivelega skrbnika kar spodoben čas. Na vrhu sem pozdravil dva moža, ki sta se odpravljala z vrha, potem pa poiskal razgledno mesto, kjer sem nama pripravil prostorček za počitek.



Sappada in Pesarina spodaj, vsaka na svoji strani in nad njima Clapsavon, Bivera in Pieltinis na eni in Lastroni na drugi strani, so poskrbeli za številne spomine na minule čase, tudi take, pri katerih se mi je orosilo oko.







Med posedanjem na vrhu sem se odločil, da Creton di Tul počaka do prihodnjič. Čeravno skoraj ob poti, je vrh vreden samostojne ture, recimo jeseni, ko macesni pozlate.

Sestop sva opravila po isti poti. Zgoraj, po skoraj brezpotnem delu poti, sva šla počasneje, vmes, po travnati dolinici,  hitreje,  preko zavarovane police previdno in spodaj, pod kočo, spet počasneje, saj naju je že dajala utrujenost in pestila vročina. V Sappadi sva si v senci cerkvenega preddverja privoščila nekaj počitka, se nato osvežila v bližnjem vodnjaku in se potem, ko sem se odžejal z radlerjem v bližnji gostilnici, sprehodila na drugi konec Sappade, kjer naju je čakal prevoz.











Da smo se na poti domov ustavili v Ukvah se razume, da smo tam nekje tudi posedeli in se odžejali, prav tako. Krasen dan je bil, tako tura, kot tistih nekaj uric prej in potem.

=> fotografije Creta Forata

torek, 10. julij 2018

Vajnež

Mali srpan, sobota 7.7.2018

Ko smo se odpeljali na turo, sem bil ves izgubljen. Namesto za volanom sem sedel zadaj desno in v prtljažniku ni bilo boksa, v katerem bi dremuckala princeska. Prijetna družba dveh deklet je poskrbela, da sem se kmalu našel, hrib, na katerega smo se odpravili, pa za veselje nad potepom, saj tod še nisem hodil.

Nad Potoško planino smo vzeli pot pod noge in kmalu nad Urbasom zagrizli v precej strmo pot. Klepet o tem in onem in plezanje prek podrtih debel nam je krajšalo čas, tako da smo po občutku sodeč mimogrede  zmogli do bivaka na Belščici. 







Odprt svet je omogočal imenitne razglede, še najbolj je poglede privlačilo veličastno triglavsko pogorje, ki je bilo obsijano s soncem. Ker je bilo vreme vetrovno, smo se topleje odeli, potem pa po eni od mnogih stezic nadaljevali proti vrhu. Hodili smo pod grebenom, saj je tod manj pihalo, potem pa čez drn in strn stopili nanj in po njem do križa vrh Vajneža.









Veter je bil toliko močan, da bi bilo posedanje pri križu nadležno, zato smo nekaj nižje poiskali zavetrn kotiček, kjer smo si privezali dušo. Med klepetom o tem in onem sem omenil, da sem prvič na Vajnežu in kar verjeti nista mogli, da je kaj takega mogoče. Celo sam sem podvomil v to, češ, morda si pozabil, a brskanje daleč nazaj po spominu ni obudilo nič takega, kar bi se navezovalo nanj. Ker je bilo vreme bolj kot ne oblačno in ker veter ni popuščal, smo obisk Stola preložili na nekoč in se namenili sestopiti po grebenu in nato mimo bivaka nazaj do izhodišča. Med sestopom smo se srečali z nebroj ovcami, ki so se pasle nad planino. Prijazno prigovarjanje in velik šop trave v roki je le prepričal eno, da je prišla bližje, se pustila pobožati in mi z veseljem polizala sol s prepotene roke. Včasih se zgodi, da te obkrožijo, da komaj zmoreš naprej in včasih se sploh ne zmenijo zate. Če princeske ni z menoj, mi je mnogo ljubše prvo, če sva s princesko, pa midva storiva drugo.















Ko smo zaključili s potepom, smo stopili do bližnje Potoške planine, kjer sta se dekleti podprli s po njunih besedah odličnimi žganci s kislim mlekom, meni pa je zadostovala skodelica kave. Med potjo domov smo še malce poklepetali o prihodnjih potepih in o dopustovanju, ki nas še čaka, potem pa ni preteklo dosti časa in že sva se s princesko stiskala na kavču.  Prijeten dan je bil, družba nič manj. Tudi tura, ki jo v malce daljši inačici ponovim s princesko jeseni, koj potem, ko bo živina že v dolini. 

=> fotografije Vajnež