četrtek, 12. julij 2018

Creta Forata

Mali srpan, nedelja 8.7.2018

Zunaj je bila trda tema, princeska je vsa razigrana tekala po stopnicah gor in dol, jaz pa sem pripravljal vse potrebno za potep. Lahko tebi, sem si mislil, ko sem še ves zaspan srebal zadnje požirke kave, saj boš pot do izhodišča kot običajno prespala. 

Tokrat sva imela izhodišče v Cima Sappadi, na samem koncu Furlanije. Do zaprte koče Siera sva se počasi ogrela in ko sva nekaj nad njo zavila s poti 319 na 321, je korak stekel, kot se spodobi. Razgled na Sappado v dolini in na gore nad njo, na Lastroni, Peralbo, Chiadenis in nebroj drugih vrhov, je bil čudovit, pogled v nebo pa nekoliko manj, saj je oblačnost dala slutiti, da se obeti popoldanskih ploh znajo uresničiti.









Po mestoma podrti poti sva prečila melišča pod steno, na koncu katerih naju je pričakala izpostavljena gredina, zavarovana z jeklenico. Hip zatem, ko sem se vprašal, kako bom prijel jeklenico, če bom imel v eni roki povodec in v drugi palice, sem le te pospravil in kot bi mignil sva zmogla ozek in izpostavljen prehod. Princeska mi je povzročila kar nekaj sivih las, saj se je nekajkrat ustavila na samem robu in z zanimanjem zrla v globino.







Včasih se med sestopom usede pred menoj in zre v dolino, spet drugič stopi na rob prepada in zre v globino. Kdo ve, o čem razmišlja moja majhna psička, ko zre v globočine pod seboj? 



Če mi je bila do tu hoja skoraj odveč, malce zaradi poti ob smučišču pod kočo in malce zaradi razdrapanih melišč od koče do tod, pa naju je v nadaljevanju čakalo pravo pravljično popotovanje do vrha. Skozi prekrasen macesnov gaj, kjer so bile livade radi cvetočega cvetja tako barvite, da bi jim zavidal še Benetton, sva prišla v krnico, kjer naju je pot vodila visoko proti škrbini pod najino goro. Vsi trije, krnica, škrbina in vrh (vallone, forcella in monte), se imenujejo enako - Creta Forata.









Pod škrbino sva zapustila označeno pot (CAI) in nadaljevala po stezi, kjer so nama smer kazali redki bolli rossi in sem ter tja kak možic. Če sva do tu uživala v cvetočih poljanah in toplem soncu, je nadaljnja pot potekala v senci po čvrsti skali in drobečem se grušču, tudi mimo zadnjih snežišč. Po dolgem prečenju pod goro, kjer sva šla včasih tudi po svoje, če je pot vodila po sipkem melu ali če sva morala obiti zaplate snega, sva prišla do sedelca, kjer sem uzrl dolino Pesarina daleč spodaj in najin vrh blizu zgoraj.









Princeska je, kot da bi slutila, da sva z vzponom pri kraju, pohitela navzgor, da sem jo komaj dohajal. Zna biti, da sva prav zaradi njenega finiša  vzpon opravila v nekaj minut manj kot treh urah, kar je za skoraj trinajstletno psičko in njenega rahlo osivelega skrbnika kar spodoben čas. Na vrhu sem pozdravil dva moža, ki sta se odpravljala z vrha, potem pa poiskal razgledno mesto, kjer sem nama pripravil prostorček za počitek.



Sappada in Pesarina spodaj, vsaka na svoji strani in nad njima Clapsavon, Bivera in Pieltinis na eni in Lastroni na drugi strani, so poskrbeli za številne spomine na minule čase, tudi take, pri katerih se mi je orosilo oko.







Med posedanjem na vrhu sem se odločil, da Creton di Tul počaka do prihodnjič. Čeravno skoraj ob poti, je vrh vreden samostojne ture, recimo jeseni, ko macesni pozlate.

Sestop sva opravila po isti poti. Zgoraj, po skoraj brezpotnem delu poti, sva šla počasneje, vmes, po travnati dolinici,  hitreje,  preko zavarovane police previdno in spodaj, pod kočo, spet počasneje, saj naju je že dajala utrujenost in pestila vročina. V Sappadi sva si v senci cerkvenega preddverja privoščila nekaj počitka, se nato osvežila v bližnjem vodnjaku in se potem, ko sem se odžejal z radlerjem v bližnji gostilnici, sprehodila na drugi konec Sappade, kjer naju je čakal prevoz.











Da smo se na poti domov ustavili v Ukvah se razume, da smo tam nekje tudi posedeli in se odžejali, prav tako. Krasen dan je bil, tako tura, kot tistih nekaj uric prej in potem.

=> fotografije Creta Forata

1 komentar: