sobota, 16. november 2019

Stražica, Mesečev plato, Hlam in Diviška

Listopad, nedelja 10.11.2019

Če sem bil še v četrtek prepričan, da se sneg ne bo obdržal, sem v soboto samo še nejeverno zmajeval z glavo. Popoldan sva s princesko ždela na kavču in premišljevala, kam za vraga naj se odpraviva prihodnji dan. Za snežne vragolije bo časa še dovolj, sva si bila edina, do moče in blata nama ni, kam torej... 

Še pred Postojno se je zdanilo, videti je bilo, da se vreme drži napovedi. Gosta oblačnost je prekrivala nebo, težko je bilo verjeti, da nad njo sije sonce. Podobno vreme je bilo tudi v Ilirski Bistrici in ko sva prišla preko meje, ni bilo nič drugače. Bo že nekako, sem se tolažil, napovedali so sončen dan. Pa ni bilo, saj je nad Reko pričelo rahlo deževati in ko sva prišla v Baško, je tam deževalo še močneje.

Zaradi del je bilo parkirišče pri avtobusni postaji zaprto, zato sva začela pri cerkvi Svetega Martina, dobrih sto metrov višje. Čim je princeska skočila iz boksa, ji je na smrček padlo nekaj debelih kapelj. Prav grdo me je pogledala izpod čela, še dobro, da ne vem, kaj si je mislila... Potegnil sem si kapuco na glavo in zaklenil avto, potem pa sva hitro stopila v gost borov gozd, kjer sva našla nekaj zavetja pred dežjem.





S princesko se še nisva odpravila v hribe na morje, greva pa kar pogosto na morje v hribe. Tako kot tokrat in tudi tokrat si je princeska vzela precej več časa kot v hribih, da je ovohala vse, kar se ji je zdelo vredno ovohati. Zaradi klavrnega vremena sta čas in prostor, v katerem sva bila, delovala sila turobno, prav žalostno je bilo videti vse skupaj, verjetno tudi naju. Počasi sva prišla do drugega in tretjega "kornerja" in kmalu zatem, ko se je pot položila, do smerokaza, ki naju je usmeril desno. Po mestoma težje sledljivi poti sva skozi gozd prišla na Stražice, vzpetinico, ki je imeniten razglednik. Videla sva veliko in daleč, če bi bilo vreme prijaznejše, bi zagotovo videla še več in dalj.










Za počitek je bilo prezgodaj, zato sva se vrnila na glavno pot in nadaljevala proti Mesečevem platoju. Do tam je dež pojenjal, pričelo je pihati, vsake toliko je skozi oblake zmoglo nekaj sončnih žarkov. Čim sva stopila iz gozda, so se odprli krasni razgledi proti Hlamu in Diviški, nekaj višje, ko je pogled segel tudi do celine in okoliških otokov, pa mi je od vsega lepega skoraj zastal dah. Sonce je prosevalo skozi temačne oblake. Kamor sonce ni zmoglo, je bila pokrajina črno bela, drugod čudovito barvita. Globoka tišina in samota sta dodali svoje... Čarobno! Če sem do tod princeski vsake toliko dejal, naj stopi hitreje, sem jo do vrh Hlama nekajkrat prosil, naj malce upočasni. Sončno vreme in razgledna prostranstva so čisto nekaj drugega kot ozka steza v temačnem gozdu, zato se ji je pričelo dogajati in ker ne gre, da bi me vlekla na povodcu, se je dogajalo tudi meni. Bližje vrhu sva bila, lepše je bilo vreme. Dež je ponehal in na vrhu naju je sonce prijetno pogrelo.



















Tudi na Hlamu se nisva dolgo mudila. Razgledal sem se proti Malemu Hlamu in masivu Obzove, na otoke in celino, potem pa sva se mimo lokve Kalić vrnila do kolovoza in po njem nadaljevala proti Diviški. Kmalu naju je ujela skupina pohodnic in pohodnikov, z njimi je bil tudi prijazen labradorec, ki je kar norel od veselja, ko je uzrl princesko. Ker tudi ona ni bila ravnodušna, je trajalo kar nekaj časa, da sta se bolje spoznala in se malce poigrala. S kolovoza sva kmalu zavila na pešpot, ki naju je pripeljala do ovčje staje, večje ograde iz kamenja, ki jo tod imenujejo mrgari. Tu sva prehitela skupino, ki je prej prehitela naju. Preden se je pot pričela vzpenjati, sem na pobočju zagledal več modrih "stvari". Mislil sem, da gre za modre sode, tako je bilo videti vse skupaj od daleč, potem se mi je zdelo, da bi to lahko bili v modro pobarvani čebelji panji. Kar se te modre "stvari" pričnejo premikati. Nadel sem si očala in ugotovil, da gre za ovce. Spomnil sem se na Obzovo, tudi tam sem videl nekaj pobarvanih ovc, a so bile tiste precej manj vpadljive kot te.
Mesečev plato nekateri imenujejo tudi krški Tibet, pokrajina naj bi bila podobna tibetanski planoti, živo modre ovce, ki so tekale po pobočju Diviške, so delovale prav nadnaravno... Pazljivo sva sledila stezici, ki se je izgubljala v kršu, in prečila proti Lokvi Diviški, prekrasnem "jezercu", ki je s kamnitim zidom oz. ograjo razdeljeno na pet delov, na toliko torej, kot je lastnikov zemljišča. Tudi pašne površine so pogoste razdeljene z "neskončno" dolgimi kamniti zidovi. Tu nekje naju je prišel pozdravit beloglavi jastreb, ki je kar nekaj časa jadral visoko nad nama.























Do vrha ni bilo daleč in kmalu sva se pridružila skupini, ki naju je pred lokvo drugič prehitela. S princesko sva se lotila dobrot, oni pa so se odpravili naprej proti Hlamu. Med malico sem se razgledoval proti celini, kjer je bilo precej oblačno, in na bližnje otoke. Kar nekaj njih sem že obiskal, a je od takrat preteklo mnogo vode, saj obiski segajo v srednješolske čase.










Zavedajoč se, da je kar dolga pot za nama in da nazaj ne bo nič krajša, s princesko nisva dolgo posedala. Čim sva se malce spustila, je postalo precej toplo, tudi v kratkih rokavih me ne bi zeblo. Do gozda sva sestopila lenobno počasi, prelep dan se je naredil, da bi hitela. Borov gozd, ki je bil zjutraj turoben in siv, je bil sedaj svetal in sončen, tudi razgled na Baško je bil drugačen. Človek bi pomislil, da sestopa skozi drug gozd in gleda drugo mestece kot zjutraj.















Po potepu sva se ustavila ob poti, da sem kupil steklenico vina in kos sira, potem pa nadvse zadovoljna odpotovala domov, vedoč, da se kmalu vrneva.

-> fotografije Stražica, Mesečev plato, Hlam in Diviška

nedelja, 03. november 2019

Monte Simone, Monte Crusicalas in Clap Varmost

Listopad, petek 1.11.2019

Dež, dež s snegom, lep sončen dan, dež, dež... Takšni so bili obeti vrste vremenskih napovedi za čas od srede do nedelje, razlikovale so se kvečjemu v količini padavin in višini snežne meje. Danes je oblačno in deževno, pojutrišnjem bo enako, le kako naj jutri sije sonce, sem se spraševal v četrtek. "Če ne greš, ne veš" sem zvečer rekel princeski, ona pa nič. O hribih govorim, sem dodal glasneje, in čim je zaslišala "hrib", je zastrigla z ušeski in pomigala z repkom...

V temi sva odpotovala zdoma in ko se je pričelo svitati, so bile okoliške gore zavite v goste, sive oblake. No, vsaj dežuje ne, sem se tolažil, upajoč, da bo kasneje, bližje izhodišču, vreme prijaznejše. Tako se je tudi zgodilo in Forni di Sopra naju je pričakala obsijana s soncem, okoliške gore pa so se kot umite bleščale pod sinje modrim nebom.



Nekaj let je že tega, kar sem se pričel odpravljati v te konce, pa se vse do danes nisem odpravil. Visoko pod vrhe pelje sedežnica, kar tri pravzaprav, in dolgo časa se nisem zmogel odločiti, ali bi se s princesko odpravila na izlet, se gor peljala in potem s hribom opravila v slabe pol ure, ali pa bi se hriba lotila "by fair means" in se nanj odpravila iz doline. Obe možnosti sta imeli svoje pluse in minuse; enkrat sem našel preveč minusov, spet drugič premalo plusov, in tura je skoraj utonila v pozabo. Do danes, ko sva se peš odpravila iz doline.

Zaradi smučišča, ki sega visoko pod Monte Simone, in ceste, bolj kolovoza ob njem, prave pešpoti do vrha skorajda ni. Večinoma so markacije na drevju ob smučišču, sem ter tja pa steza naredi tudi bližnjico skozi gozd. Vremenski obeti so obetali sončen in hladen dan, zato sem že doma razmišljal, da bo najbolje, da greva gor po smučišču, saj nama bo na soncu prijetnejše kot v senčnem gozdu, glede sestopa pa se odločava sproti, z ozirom na vreme in razpoloženje.



Začela sva na zgornjem robu vasi. Avto sem pustil na velikem parkirišču nekaj nižje, slabih dvajset minut hoje več nama ni bilo odveč. Recimo, da sva se do konca ceste ogrela in nama je šla nadaljna pot, ki je bila do prve postaje sedežnice sila strma, dobro od nog. Hoji po gozdni cesti, ki je bila vrh vsega precej blatna, težko rečeš planinska tura, tudi užitkov ne nudi kaj dosti, zato sva bila vesela, ko sva prisopihala do zgornje postaje prve sedežnice. Tam so se nama odprla obzorja, deležna sva bila razgledov onstran doline, nekaj višje pa je pogled zmogel tudi do Forni di Sopra, kjer sva začela. Cesta je postala kolovoz, midva pa sva nadaljevala po smučišču, kjer sva imela občutek, da hodiva po pravkar pokošenih senožetih. Dejansko je bil dan precej hladen, spodaj v gozdu me je skoraj zeblo, višje, na soncu, pa je bilo komaj dovolj toplo, da mi ni bilo potrebno nadeti še vetrovke. Zlato rumeni macesni so se svetili med temnimi smrekami, na sinje modrem nebu je plavalo nekaj belih oblačkov, tišina je bila glasna in bila sva sama; greh bi si bilo želeti kaj več.






Strmina tudi do vrha druge sedežnice ni popustila, a nama zaradi imenitnih razgledov ni bilo hudega, vrh vsega je bila dolina hitreje pod nama, vsaj zdelo se nama je tako. Na vrhu druge oziroma na začetku tretje sedežnice, kakor komu ljubo, je tudi planina Malga Varmost. Prav živina, ki je tod na paši v poletnem času je bila vzrok, da sem cincal, kdaj se odpraviti na turo. Do drenjanja med živino mi ni, kot mi ni do gneče v gorah, zato sem raje počakal na jesen, ko je živina že v dolini in na poteh ni množic, ker naprave ne obratujejo več. Do tod sva opravila že lep kos poti, počitek bi se prilegel, ker pa princeska ni zmanjšala koraka in je veselo drobila po poti, sem ji nič manj veselo sledil. Še s tretjo etapo opraviva, sem si mislil, misleč na tri sedežnice, ki peljejo visoko pod gore, potem pa nimava več daleč do vrha.




Ta del poti je bil še najbolj položen, morda bi bilo bolje reči najmanj strm, a sva ga zmogla počasneje kot spodnja dva. Verjetno se nama je pot v dolžino in višino že malce poznala. Vrh smučišča sva na razpotju, kjer se markirana pot nadaljuje proti Caseri Tartoi, zavila levo proti grebenu in se po nemarkirani stezi povzpela nanj. Tam so naju pričakali bajni razgledi na skupino Treh Cin v daljavi, na bližnjo Monte Piovo in Tudaio di Razzo za njo, na Tiarfin in oba Crodona in na ljuba mi, že večkrat obiskana Clapsavon in Bivero. Do najinega vrha, Monte Simone, sva imela samo še nekaj malega po razglednem grebenu in kmalu sva sedla na suhe trave pod ličen lesen križ. Vreme nama je bilo naklonjeno, saj naju je sonce še zmoglo pogreti, veter, ki je vsake toliko zapihljal med vzponom, pa je pojenjal.













Privezala sva si dušo, se razgledala, tudi spočila, potem pa sklenila, da bo čas, da se počasi odpraviva v dolino. Do vrha smučišča sva se vrnila po isti poti, tam pa zavila na drug greben in se povzpela še na Monte Crusicalas, dva travnata vršička nekaj malega nad postajo sedežnice. Nadaljevala sva po grebenu do konca, kjer sva prišla do lične lesene ploščadi, od koder so bili krasni razgledi na Tiarfina, na glavni vrh in na Cimo Est, na Crodon dei Puntoi in na Pic di Siela ter še na mnogo bližnjih in manj bližnjih gora. Vse več jih je, gora, in vse manj časa... Verjetno je ta ploščad ostanek stare sedežnice, saj tod stoji tudi lična hišica, kar daje sklepati, da je bila gornja postaja bivše naprave prav tu.











Vrnila sva se do smučišča in po drugi poti nadaljevala do Malge Varmost, nato pa nekje na pol poti do vrha prve sedežnice zavila levo in se odpravila še na Clap Varmost. Skozi gozd sva prišla na jaso, velik travnik pravzaprav, ki je bil pravo močvirje, tako da sva ga komaj zmogla suhih nog. Strmina, ki je sledila proti vrhu, mi je bila odveč, podobno kot so mi običajno odveč vzponi med sestopom, a je bila k sreči kratka. Zgoraj sva skoraj prestrašila dve dekleti, ki sta počivali blizu križa (in oni naju, saj sva bila ves časa sama in sva kar pozabila, da bi znal biti na poti še kdo). Tu sva se samo razgledala in naredila nekaj posnetkov, počitka nisva bila potrebna, kot tudi ne okrepčila. Močvirju spodaj sva se izognila z bližnjico skozi gozd, tam sem našel velikega jurčka, ki je seveda odšel z menoj, in ko sva se vrnila na pešpot ob smučišču, kmalu zavila v gozd. Pešpot je obetala nekaj krajšo pot v dolino, vrh vsega je vodila pod slikovito steno Clap Varmosta, po kateri poteka tudi zahtevna ferata. Res je bilo skozi gozd krajše, tudi lepše, saj je pot vodila mimo velikih balvanov, poraščenih z mahom, kar nekam pravljična je bila videti, v primerjavi s kolovozom in smučiščem nedaleč stran. Na smučišče naju je pripeljala vrh prve sedežnice, tam sva nadaljevala s sestopom kar po smučišču, nato pa še malo po cesti in že sva bila pri prvih hišah.


-greben Monte Simone, vrh je skrajno levo-























Tam sva srečala starejšo gospo, s katero sva prijetno poklepetala. Zanimalo jo je, kje sva s princesko bila in ali sva imela na poti kaj snega, rekla sva nekaj besed o tem, da je bilo pred kratkim prevroče in da se je prehitro ohladilo in se strinjala, da ni potrebe, da bi sneg zapadel kaj dosti pred Božičem. Do avta nisva imela daleč, tam je princeska legla k počitku v svoj boks, sam sem se preoblekel, potem pa sva odrajžala domov. Vreme se je popoldan poslabšalo, zadnji pogled na okoliške gore je pokazal, da se počasi že skrivajo v meglicah in oblakih.





V Trbiž sva se pripeljala tik pred temo, dovolj zgodaj, da sem videl, da so tudi Zahodne Julijske Alpe že zavite v oblake. Ti šment, sem pomislil, prav zares so imeli prav. Včeraj in jutri dež, danes pa prekrasen sončen dan.

-> fotografije Monte Simone, Monte Crusicalas in Clap Varmost