torek, 29. oktober 2019

Creta Grauzaria

Vinotok, sobota 26.10.2019

Počakal sem, da sta se odpravila navzdol, potem pa pustil čustvom prosto pot, saj je bil vrh samo moj. Trenutek, v katerem sem bil, je bil eden boljših, če ne najboljši odgovor na vprašanje o smislu življenja, ki sem si ga med življenjskimi preizkušnjami pogosto zastavljal. S srcem in dušo početi tisto kar te radosti, živeti čimbolj tako, kot želiš. Čas teče, kot teko zrnca v peščeni uri, včasih imaš občutek, da ti kar polzi med prsti. Kdo ve, koliko zrnc nam je odmerjeno, zato so taki trenutki toliko bolj dragoceni.

Dve leti je tega, kar smo se obrnili nad vstopnim skokom, spomin na turo pa živ, kot bi se zgodila nedavno. Tudi spomin na nelagoden občutek, ko sem se zazrl v globino s police nad skokom, je oživel vsakič, ko sem pomislil na tisti dan. Zato sem mentalni pripravi na turo tokrat posvetil več pozornosti. S pomočjo številnih fotografij, najdenih na spletu, sem vizualiziral vsa težja in bolj izpostavljena mesta od Portonata do vrha in jih nekajkrat "prehodil", da so mi postala dokaj domača. Nato sem moral počakati samo še na vreme in lepšega, kot sem dočakal danes, si ne bi mogel želeti.

Začel sem počasi, vedoč, da je pred menoj dolga in zahtevna pot. Sončno jutro je bilo presenetljivo toplo, vesel sem bil hladne sence gozda. Razmišljal sem o turi na Sernio in poskusu na Grauzario pred dvema letoma, o potepu na Monte Flop, katerega sva kmalu zatem opravila s princesko, se spomnil Lorette in Federica, ki sta skrbela za kočo Grauzaria. Navkljub zložnemu koraku mi je šla pot dobro izpod nog. Kmalu zatem, ko so se mi odprli razgledi na Val Aupo in gore nad njo, sem razločil streho koče v gozdu.




Tu so me prehiteli štirje možje, vsi s čeladami na nahrbtniku. Upam, da zavijejo proti koči, sem pomislil, želeč si samote na gori, a so zavili proti Portonatu, še preden se mi je misel utrnila do konca. Nič ne bo s samoto, sem si žalostno zamrmral v brado. Že res, da sem pričakoval, da v tako lepem vremenu na gori ne bom sam, a na gnečo nisem pomislil. Če smem tistim štirim pred menoj reči gneča... Sam sem zavil za njimi že nekaj nižje in se po bližnjici skozi rušje povzpel do poti, ki pripelje od koče oziroma razpotja pod njo. Tam sem skoraj ujel četverico pred menoj, prav začudeno so me pogledali, češ, od kod pa ta... Vzpon do Portonata je bil precej naporen, saj pot poteka po strmem žlebu, kjer se izgublja v skrotju, med skalami in balvani, višje tudi v sila sipkem melišču, kjer ne gre drugače kot dva koraka gor, enega dol... Pred meliščem je četverica skrenila desno, na Sentiero alpinistico Piero Nobile, ki pelje na Cimo dai Gjai. No, pa nas bo nekaj manj, sem zadovoljno ugotavljal, opazujoč mlajši par, ki je hitel za menoj. Vrh melišča sta me prehitela, od tam do Portonata ni bilo daleč in kmalu smo vsi počivali na škrbini.











Na kratko smo poklepetali o krasnem vremenu, o nadaljni poti na Grauzario in o okoliških vrheh, potem pa je mladenič navezal mladenko in zaplezal v steno. Varoval jo je vse do vrha zgornje police in ko je priplezala za njim, sta se izgubila za robom. Pospravil sem palice v nahrbtnik, se odžejal in razgledal, potem pa nadel čelado in tudi sam stopil do skoka, prek katerega vodi pot proti vrhu. Ozrl sem se po oprimkih in stopih, prijel za skalo, ki je bila prijetno topla, in se potegnil navzgor. Skok je bil hitro za menoj, kmalu sem stal na mestu, kjer sem pred dvema letoma dobil mehka kolena. Kot kaže, se mi je priprava na turo obrestovala, saj sem se v globino zazrl brez težav. Prav nič utesnjeno se nisem počutil na izpostavljeni polici, nasprotno, užival sem, da bolj ne bi mogel. Pazljivo sem sledil rdečim pikam, ki so kazale najlažjo smer v razbitem svetu. Po ozkih in izpostavljenih policah sem nadaljeval proti vrhu, vmes pa splezal prek nekaj bolj ali manj zahtevnih skokov. Pot, ki je vseskozi prečila v levo, me je pripeljala pod vršno pobočje in kmalu sem nad seboj zagledal kip matere božje in nekaj višje tudi križ na vrhu. Spreletelo me je, da se mi uresničuje ena velikih želja, da me od vrha, na katerega sem se pripravljal dve leti, loči samo še nekaj korakov. Od same sreče so se mi orosile oči, zato sem pri kipu malce postal, saj ne gre, da prideš objokan na vrh.





















Mladi par se je že pripravljal na sestop, ko sem tudi sam sedel poleg križa k počitku. Čestitali smo si za turo, si zaželeli lep dan še naprej in že sem bil sam. Sam v svojem svetu, s spomini in željami ... Trenutek, za katerega bi želel, da se nikoli ne konča. Tako močno biti sam s seboj, kot sem v gorah, mi v dolini nikdar ne uspe, tudi samota je zgoraj drugačna.








Ko sem sedel poleg križa in razmišljal o marsičem, sem spoznal, da mi tura, na kateri sem, odpira vrata, ki sem jih že skoraj zaprl za seboj. Da lahko spet razmišljam o zahtevnejših vrheh, na katere sem si svojčas zelo želel in potem sčasoma na njih pozabil. Lahko bi premišljeval do večera in pozno v noč, pa ne bi vsega premislil, zato sem se počasi odpravil v dolino. Do vstopnega skoka mi je šla pot imenitno izpod nog, prek skoka pa sem se spustil po vrvi. Preden sem nadaljeval s sestopom, sem na Portonatu še malce posedel. Strm žleb, ki je sledil, je bil tudi navzdol grede naporen, vse do razpotja pod kočo sem moral paziti prav na vsak korak. Vedoč, da je koča odprta, sem se pomujal še do nje. Nekaj malega v breg mi je bilo sicer odveč, a je žeja zahtevala svoje. S prijaznim oskrbnikom sva izmenjala nekaj besed o turi, ki sem jo opravil, o tem, da bo koča zadnjič odprta konec prihodnjega tedna in seveda tudi o vremenu, za katerega je starejši mož odločno dejal, da bo mraz resda pritisnil, a snega zagotovo ne bo. "Iz tvojih ust v božja ušesa" sem si mislil, ko sva si segla v roke in se poslovila.


























Čeravno je bilo do avta še kar nekaj poti, mi je minila kot prijeten sprehod. Tam sem sedel na klopco, nekaj časa lenobno ždel, v mislih še enkrat podoživel opravljeno pot, potem pa sila zadovoljen odpotoval domov.

-> fotografije Creta Grauzaria

sreda, 23. oktober 2019

Vrtaško Sleme

Vinotok, sobota 19.10.2019

Sivo in vlažno jutro naju je pričakalo v Mojstrani. Obema se je poznal včerajšnji Jerebikovec, lenobno počasi  sva stopila po cesti do pešpoti in se po njej odpravila proti Slemenu.

Zložno sva se lotila strmine, nič manjše kot dan poprej. Zaradi vremena je bilo v gozdu temačno, z neba je rahlo pršilo, tišino je bilo tudi čutiti, ne samo slišati. Ni čudno, da sem pomislil na pravljice, v katerih se marsikaj zgodi v gozdu. Tudi Menartov Jesenski akvarel mi je prišel v misli, še najbolj njegova zadnja kitica, ki je pogosta spremljevalka mojih premišljevanj. 

Megla je siv, svilen,
počasi vpijajoč papir,
ki nanj večer
z brezbrižnostjo narisal je jesen.

Svežina. Hlad. Sadovi so na tleh;
in ptice za gorami;
semena v zemlji ... Po poteh
korak tišino drami.

In vse, kar je bilo,
se zdi,
da znova bo;
in vse, kar bo,
se zdi,
kot da je že bilo.

Janez Menart

Tako prijetnega tempa princeska že dolgo ni ubrala. Živahno in brez ustavljanj je drobila po strmi poti navkreber, precej  počasneje kot dan poprej, a še zdaleč ne počasi. Poskušal sem se spomniti podrobnosti mojega zadnjega vzpona na Sleme, pa ni in ni šlo. Le tega sem se spomnil, da je bilo od planine navzgor veliko snega in da še danes ne vem, ali smo tistega dne prišli na Vrtaški vrh ali na njemu bližnji kucelj, na Sleme sem prepričan, da nismo. Ni kaj, veliko poti pomeni veliko spominov in če le ti niso shranjeni še kje drugje kot v malih sivih celicah, čas naredi svoje... Počasi se je strmina unesla in ko sva opravila z nekaj bolj položnimi deli poti, sem se skoraj zdrznil. Nedaleč pred seboj sem zagledal plot, ki je poleti zaprt in se takrat za njim pase živina. Kar verjeti nisem mogel, da sva že tu, toliko manj, ko mi je ura pokazala, da sva do tod potrebovala samo poldrugo uro hoje. Pohvalil sem princesko, češ, tudi počasi se daleč pride, pa še zdaleč nisva bila počasna, jo nagradil z briketkom oziroma dvema, potem pa sva stopila naprej proti bližnji planini. Tam sem si obetal krajši počitek, nekaj pijače bi se prileglo, tudi grižljaj ali dva, a je šla princeska mimo stanu, kot da ga ni. Jaz pa za njo, kaj bi drugega.




Nad planino naju je smerokaz usmeril levo v gozd in ko sva prišla skozenj do travnikov, se je začelo nad nama svetlikati. Prvič danes sem uzrl gore onstran doline in čutil nekaj toplote z neba. Ves vesel sem namignil princeski, da se zna vreme obrniti na lepše in da znava z vrha imeti nekaj razgledov. Mar bi bil tiho... Ni minilo deset minut, da je spet pričelo pršiti z neba, in še preden sem zmogel zagodrnjati, češ kaj je zdaj to, je že deževalo. Z vremenom ni dobro češenj zobati, sploh če je slabo, zato sem si nadel vetrovko in kapo, princesko pa malce stisnil v naročje, da se je pogrela. Pri kalu, kjer se desno odcepi pot na Vrtaški vrh in se je najina nadaljevala navzgor med rušje, je bilo vreme že takšno, da si ne bi imel kaj očitati, če bi se obrnila in sestopila v dolino. A je princeska tako strumno hitela v breg, da sem vremenske pogoje odmislil, razglede z vrha seveda tudi, in ji sledil. Pa naj bo še ena kondicijska tura kot je bila včeraj, sem se potolažil, čeravno mi ni bilo hudega in tolažbe nisem bil potreben. Med rušjem sva nadaljevala s potepom, ob poti je bilo vse več zlatorumenih macesnov. Kako lepi bi šele bili, če bi sijalo sonce, sem pomislil. No, saj bodo takšni še kar nekaj časa in tudi sonce bo posijalo, sem zaključil misel.









Malce pod grebenom nama jo je zagodla megla, zato sem si moral pomagati z navigacijo na telefonu, da sva zmogla nanj, tam pa se je megla malce dvignila in do vrha sva našla brez težav. Dež se je vmes okrepil, zato sva se zgoraj zamudila samo toliko, da sem naredil nekaj posnetkov, potem pa hitro stopila nazaj. Na mestu, kjer sva prišla na greben, sva se odpravila še proti Votlemu Slemenu. Vidljivost je bila slaba, komaj opazna stezica naju je vodila pod, nad in skozi rušje, hlače sem imel povsem premočene. Če jih ne bi vsake toliko ožel, bi mi pričelo curljati v čevlje. Dvakrat sva stopila na greben, misleč da sva na vrhu, pa temu ni bilo tako, tretjič pa sva le prišla do večjega možica. To je to, sem si mislil, na vrhu sva. Tako kot na Vrtaškem sem tudi tod naredil nekaj posnetkov in že sva se obrnila nazaj. (Doma sem pogledal sled, ki jo je zabeležil navigacijski program in videl, da sva pravi vrh zgrešila za borih nekaj metrov. Torej ga imava še v dobrem.)













Čim sva prišla na že znano pot, je princeska pospešila, da sem jo komaj dohajal. Kot da bi vedela, da bo šla pot sedaj samo še navzdol. Do planine sva skoraj pritekla, tam sem našel zavetrn kotiček, kjer sva končno sedla k počitku. Princesko sem zavil v svoj flis, da se je posušila in pogrela, med tem, ko se je crkljala v mojem naročju, sva se tudi okrepčala, potem pa je sledil še grande finale, to je zadnji del sestopa. Navzdol grede ni bilo nič manj strmo, kot je bilo navzgor, le da sva sedaj zavirala, namesto pospeševala. Tam, kjer je bilo listje na debelo nastlano, sva se dričala kot po melišču, tam, kjer so bile spolzke skale, sva šla sila previdno, kar je bilo ostalega pa sva prehodila malo tako in malo drugače. Mokra in blatna, a s prešernim nasmeškom na licu, sva dobesedno padla na asfalt v dolini in tam prestrašila mlajše dekle, ki je prišlo po cesti. Kaj je ne bi, saj v takšnem vremenu res ne gre pričakovati, da se bo kdo potepal po gorah.











Pogosto razmišljanjem med potepom piko na i pritisnem v avtu, na poti domov. Tudi danes sem jo in sicer z zanimivim zaključkom: "Konec bo, ko mene več ne bo."

-> fotografije Vrtaško Sleme