sobota, 31. marec 2018

Krajinski park sečoveljske soline

Sušec , petek 30.3.2018

Dež, oblaki, hlad. Nekaj malega sonca, pa spet dež, oblaki in hlad. Tisto nekaj malega sonca vmes sva izkoristila za nadvse prijeten potep po sečoveljskih solinah. Dan nama je naklonil veliko sonca, prijetne temperature in veliko samote, saj sva bila tisti čas edina sprehajalca. Kjer je šlo, sva pot opravila krožno, kjer ni, sva šla tja in nazaj po eni in isti poti. Pri izlivu Dragonje v morje sva se nastavila soncu, pri solinarskem muzeju okrepčala, pred odhodom domov pa še odžejala, saj je bila v avtu bisaga dobrot. Domov sva se vrnila z nasmeškom na licu in dež, ki pada že vso soboto, naju prav nič ne moti.






=> fotografije Krajinski park sečoveljske soline

Straßkopf - turni smuk

Sušec , sreda 28.3.2018

Da je daleč sem vedel, saj sem ga že nekajkrat obiskal, tako peš, kot na smučeh. Zna biti, da je vse slabše vreme, bližje izhodišču sem bil, vplivalo na moja občutja in se mi je zdelo, da potujem dalj, kot dejansko sem. Kajti nazaj grede, v lepem sončnem vremenu, je pot minila mimogrede. 

Od Iselsberga naprej je bila cestica zasnežena in čeravno dober prst snega ne bi smel predstavljati težav,  zimske pnevmatike imam skoraj nove, sem nekaj ovinkov navkreber komaj zvozil, saj so bile kolesnice poledenele. Zato sem avto parkiral kar pri cerkvi svetega Benedikta, saj mi ni bilo do tega, da bi za nekaj sto metrov v dolžino moral natikati verige.



Ko sem bil pripravljen na potep, sem malce tuhtal ali naj nadaljujem po cesti in se do koče povzpnem po zasneženi cesti in bližnjicah, torej tam, kjer se pozimi običajno hodi in smuča, ali naj se odpravim v smeri pešpoti, ki se je začela prav pri cerkvi. Ker sem prvo že večkrat prehodil in presmučal, druge pač ne, sem se odločil za slednjo. Sprva po zasneženi cesti proti bližnji kmetiji, vse do odcepa pešpoti strmo navkreber v gozd. Ker je bilo za smuči prestrmo, sem sklenil nadaljevati po cesti, misleč, da me naokoli spet pripelje na pešpot nekaj višje. Da temu ne bo tako, sem uvidel kmalu, saj je bilo z njo pri kmetiji konec in ko sem se že nameraval vrniti in se odpraviti naprej po že znani poti, ugledam gaz na strmem pobočju nad kmetijo. Nič, grem pogledat, obrnem se lahko tudi kasneje, si rečem, in v okljukih zmorem do vrh pobočja, kjer stoji pogorel skedenj. Nad skednjem se je stara gaz nadaljevala v gozd in ker je bil teren videti prehoden in sem imel občutek, da v kopnem tja vodi tudi steza, sem nadaljeval v tej smeri. Tudi če ne bi ... Do markirane poti oziroma ceste, katera vodi do koče, sem se prebijal prek zaraščenega sveta, snemal in natikal smuči in nekajkrat skoraj pogrnil na poledenelem pobočju, pokritem s snežnim poprhom. Smer vzpona je bila prava, zato sem vedel, da prej ali slej pridem do markacij ... 







Nadaljevanje je bilo enostavno, saj sem sledil smučini navkreber, včasih po cesti in pogosteje po bližnjicah v gozdu. Oblačnemu in meglenemu vremenu navkljub je sonce zmoglo skozi oblake, tako da je bilo na trenutke prav vroče. Ker je bila megla vse gostejša, se v Winklerner Hütte nisem ustavil. Raje sem se pomujal naprej v upanju, da z vremenom ne bo še slabše. Bližje vrhu se je megli pridružila še difuzna svetloba, tako da sem na vrh prišel skoraj miže, sončnim naočnikom navkljub.V skupino petih, ki se je odpravljala navzdol, sem se zaradi goste megle skoraj zaletel. Da že dolgo čakajo na boljšo vidljivost, so dejali, pa je samo slabše. Sedel sem pod križ in si privezal dušo, vmes pa tuhtal, kako bo nazaj grede, saj se je videlo le nekaj metrov naokoli.











Ko sem začel s smuko sem si zabičal, da se moram držati smučin ; tako tiste, po kateri sem šel navzgor, kot tistih, odsmučanih navzdol. Snežna podlaga je bila odlična in prvih nekaj zavojev v užitek, kar me spreleti, da ne vem, kje sem. Dejansko je bilo okoli mene vse belo, bleščeče, smučine take ali drugačne pa nikjer. Bolj bolščim v belino, manj vidim. Ne preostane mi drugega, kot da se povzpnem nazaj, vse do tam, ker spet najdem smučino. Potem počasi ob njej nadaljujem navzdol, pogosto plužno, da hitrost ni prevelika.  Nekaj nižje se megla za trenutek dvigne, vidljivost postane boljša, zato pogumno pospešim z nizanjem zavojev. Veselje je kratkega daha, v trenutku sem v bleščeči belini, spregledam kucelj pred seboj in poletim v zrak. Palici vsaka na svojem koncu, ena smučka še na nogi, druga nekaj višje, sončna očala nedaleč stran v snegu. "Ti šment!"  si rečem, "danes se mi pa res dogaja kot že dolgo ne". Nekaj nižje se me je megla končno usmilila in do koče sem le uspel narediti nekaj lepih zavojev. Kar truden od vsega doživetega sem si v koči privoščil počitek ob vrčku hladnega radlerja, potem pa brezskrbno in uživaško presmučal še spodnje pol poti.













Vsak potep si zapomnim po svoje, saj je vsak po svoje tudi doživet. Današnji ni izjema.

=> fotografije Straßkopf - turni smuk

četrtek, 29. marec 2018

Ojstrica, Velika Osojnica, Mala Osojnica

Sušec , ponedeljek 26.3.2018

Po daljšem času spet popoldan na potep. Tokrat na Bled, kjer vozilo pustiva poleg železniške postaje, se od tam spustiva do jezera in se ob njem sprehodiva do kampa. Malce naprej naju smerokaz usmeri v breg, kjer je pot je blatna in drseča. Prvo se povzpneva na Ojstrico, kjer je gneča kar precejšnja, potem nadaljujeva na Veliko in na koncu še na Malo Osojnico. Na Veliki sva bila sama , če odmislim tri gamse, ki so se pasli blizu poti, na Mali pa se nas je spet našlo kar nekaj. Princeska je sestop po strašno strmih stopnicah opravila v mojem naročju, ostalo pot, naj si bo po blatu ali snegu, pa je zlahka in z veseljem zmogla sama.








Če bi bilo jezero vsaj dvakrat toplejše, bi seveda tudi zaplavala in če se doma ne bi pekla potica, ker Velika noč že trka na duri, bi šla še na kremno rezino. 

=> fotografije Ojstrica, Velika Osojnica, Mala Osojnica

Ovčji vrh - turni smuk

Sušec , nedelja 25.3.2018

Kar hitro sva se zmenila kam in kdaj in se naslednji dan točno ob uri dobila uro kasneje. Poletja sicer še ni bilo čutiti, če je že bil čas po novem tak, zimskega mraza pa tudi ni bilo več, ko sva začela v Medvedjem dolu. 
Do zgornjega parkirišča sem prišel že malce upehan, saj sem se na izhodišču zaklepetal, potem pa hitreje stopil, noseč smuči na nahrbtniku, ker se mi je tako zdelo udobneje. 



Vreme, ki je na začetku obetalo, se je počasi obrnilo na slabše in ko sva prišla do ovinka, kjer se cepijo poti proti koči in proti Stolu, so bili okoliški vrhovi že oviti v oblake. Nadaljevala sva po cesti, saj je bilo lagodnejše in je bila peš gaz bolj utrjena. Ko sva prišla do Mačenske planine, je bila megla že tako gosta, da sva kočo zagledala šele, ko sva ji bila že precej blizu. 





Počitek v koči ob skodelici tople pijače je prijal obema in ko se nama je zazdelo, da je čas, sva nadaljevala z vzponom. 
V megli sva se vzpenjala proti vrhu, katerega sva slutila nad nama. Z višino se je pričelo počasi svetlikati, dokler se ni kakih sto metrov pod vrhom povsem odprlo in je bilo, kot da bi stopila v drug svet. Megleno sivino in hlad je zamenjalo modro nebo in toplo sonce, namesto nekaj deset metrov naprej se je videlo na desetine in stotine kilometrov daleč.







Med počitkom na vrhu sem pomislil (tudi) na to, da sta se vztrajnost in potrpežljivost spet obrestovali, saj je bil dan tak, da si ga lahko samo želiš. Nihče nama ne bi smel zameriti, če bi se v tisti megli obrnila proti dolini in ne proti vrhu, ko sva stopila iz koče. S smuko sva začela previdno, saj se je sneg že ojužil, tudi pobočje je bilo zgoraj strmejše, potem pa so zavoji stekli kot se spodobi. Smuka do izhodišča je bila raznovrstna, saj sva ponekod risala vijuge po še nedotaknjenih pobočjih, drugod vijugala po ozkih prehodih v gostem gozdu in na koncu drvela po trdi in poledeneli cesti. 










Piko na i sva pritisnila na naši strani, ko sva med lovljenjem zadnjih sončnih žarkov poskrbela za osušeni grli. Lep dan je bil, res lep in tudi smuka ni bila od muh.


=> fotografije Ovčji vrh - turni smuk

torek, 27. marec 2018

(skoraj) Snežnik - turni smuk

Sušec , sobota 24.3.2018

Če smo pred časom prestavili turo zaradi Pokala Vitranc, sva danes odšla drugam zaradi poletov v Planici. Ne samo v gorah, tudi na cesti in še kje mi ni do gneče. Tudi tokrat na začetku proti morju, potem pa nekje na pol poti do tja zapustiva avtocesto in se usmeriva proti deželi medvedov. Ko je asfalta nad Ilirsko Bistrico konec, se začne sneg in bližje Sviščakov sva, več ga je. V svežem in rahlo vetrovnem jutru začneva najin potep. 



Foto: Eka Z.
Smučina v gozdu je mehka in psi lepo grizejo v položen breg. Ko se ozrem naokoli, je kot da bi bil v pravljični deželi, saj je gozd gost, snega ogromno in tišina taka, da že dolgo ne take. Samo še medved bi se moral sprehoditi mimo ...





Sama nisva bila, zato sva vsake toliko koga prehitela in je sem ter tja kdo prehitel tudi naju. Da je bila gneča na hribu, pa bi težko rekel. Če je bilo na začetku še nekaj sonca, se je le to kmalu skrilo za oblake in nebo je postalo mračno sivo. Po bližnjici skozi gozd sva kmalu zmogla do konca ceste in ker je bilo slišati da višje piha, sva tod malce počila in se toplejše odela. Ko sva nekaj višje prišla na rob gozda, je smučina postala ledena in če ne bi bila položna, bi je ne zmogla brez srenačev. Pihalo je kar močno, vrh je bil skrit v oblakih in ko sva si pri tabli, ki označuje botanični vrt, ogledovala poledenelo vršno pobočje, ki ni obetalo ne prijetne, ne varne smuke, sva se odločila za predčasen zaključek vzpona. Nisva bila edina, ki sva se tod obrnila, kar nekaj se nas je zbralo na tem mestu in se odločilo enako. 









Smuka je bila prijetna, le cesta bi lahko bila mestoma bolj strma. 







Ker je na Sviščakih sijalo sonce, sva se pred domom ob kavici še malce pomartinčkala, potem pa vzela cesto pod kolesa in se odpeljala domov. Ker najin konec ni bil na koncu temveč tam, kjer sva končala, zna biti, da vsled velike količine snega v teh krajih prideva še enkrat in greva do konca.

=> fotografije (skoraj) Snežnik