Če smo pred časom prestavili turo zaradi Pokala Vitranc, sva danes odšla drugam zaradi poletov v Planici. Ne samo v gorah, tudi na cesti in še kje mi ni do gneče. Tudi tokrat na začetku proti morju, potem pa nekje na pol poti do tja zapustiva avtocesto in se usmeriva proti deželi medvedov. Ko je asfalta nad Ilirsko Bistrico konec, se začne sneg in bližje Sviščakov sva, več ga je. V svežem in rahlo vetrovnem jutru začneva najin potep.
 |
| Foto: Eka Z. |
Sama nisva bila, zato sva vsake toliko koga prehitela in je sem ter tja kdo prehitel tudi naju. Da je bila gneča na hribu, pa bi težko rekel. Če je bilo na začetku še nekaj sonca, se je le to kmalu skrilo za oblake in nebo je postalo mračno sivo. Po bližnjici skozi gozd sva kmalu zmogla do konca ceste in ker je bilo slišati da višje piha, sva tod malce počila in se toplejše odela. Ko sva nekaj višje prišla na rob gozda, je smučina postala ledena in če ne bi bila položna, bi je ne zmogla brez srenačev. Pihalo je kar močno, vrh je bil skrit v oblakih in ko sva si pri tabli, ki označuje botanični vrt, ogledovala poledenelo vršno pobočje, ki ni obetalo ne prijetne, ne varne smuke, sva se odločila za predčasen zaključek vzpona. Nisva bila edina, ki sva se tod obrnila, kar nekaj se nas je zbralo na tem mestu in se odločilo enako.
Smuka je bila prijetna, le cesta bi lahko bila mestoma bolj strma.
Ker je na Sviščakih sijalo sonce, sva se pred domom ob kavici še malce pomartinčkala, potem pa vzela cesto pod kolesa in se odpeljala domov. Ker najin konec ni bil na koncu temveč tam, kjer sva končala, zna biti, da vsled velike količine snega v teh krajih prideva še enkrat in greva do konca.
=> fotografije (skoraj) Snežnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar