četrtek, 25. oktober 2012

Okoli blejskega jezera

Med tednom sprehod ni sprehodu enak.
Jutranji so krajši od dopoldanskih. In popoldanski so daljši od večernih.



Včasih, ko se nama utrne, pa je na programu tudi kaj manj običajnega. Kot na primer današnji   sprehod okoli blejskega jezera.



V nedeljo nam bodo skrajšali svetli del dneva in suhe,tople trave naj bi pomrznile pod svežim snegom. Zato sva se s princesko odločila, da (recimo, da bo res) zadnje toplo in sončno popoldne v tej jeseni izkoristiva za malce aktivnega turizma. Začela sva pred festivalno dvorano in šla okoli jezera v nasprotni smeri urinega kazalca. Lahko bi tudi dejala, da sva šla okoli blejskega otočka in ne okoli blejskega jezera, mar ne ?!





Princeska je preštevala račke in labode in pri tem nekajkrat pošteno zmočila tačke. Labodi so bili   zanimivi, ker so jezno pihali, podobno  kot pihajo hude muce. Še posebej zanimiva pa sta bila tista dva bela lepotca, ki sta se sprehajala po obali in se nista pustila motiti zaradi ene psičke :)




Karavanke, s Stolom kot najvišjim, so bile čudovite pod nebesno modrim nebom.




Bilo je lepo popoldne. Ne samo zaradi Bleda. In ne samo zaradi račk in labodov.


Fotografije: Okoli blejskega jezera

torek, 23. oktober 2012

Konjski Špik (Monte Cavallo di Pontebba , Roßkofel)





Pozimi nas je veliko in pogosto se vidimo.
Preteklo zimo jih je bilo veliko in pogosto so se videli.
Jaz sem se našel v drugem filmu.





Poleti smo bolj vsak po svoje. In vsak na svoj način.
Jeseni, enkrat prej in drugič kasneje, pa se poiščemo in ko se najdemo, se nekam odpravimo.






Ideja, kam se odpraviti, je bila moja, trije smo se našli že pred mesecem, ostalih pet pa se je našlo to nedeljo. In se je, nas osem, ki smo se našli, odpravilo v Karnijske Alpe.

Zbrali smo se v Trbižu, kavico smo popili v Tablji, pot pod noge pa smo vzeli na Lonicah.  Po cesti smo se povzpeli do planine Val Dolce, nadaljevali pod Veliki Koritnik in od tam prečili do sedla Aip, kjer je na italijanski strani tik pod sedlom bivak Lomasti. Od Lomastija do vrha ni bilo več daleč in kaj kmalu smo posedli na suhe trave na vršni planoti. Krepčilo, klepet, razgledovanje . . . ura je tekla in nič ni rekla, zato smo se hočeš nočeš morali odpraviti nazaj.  Hoja nam je šla dobro izpod nog, čeravno je sonce močno grelo in je bilo ozračje bolj pozno pomladansko kot pozno jesensko, zato smo med sestopom naredili še ovinek do Atilove jame (votline).   




Gostišče na Lonicah je bilo odprto, zadnji vikend v tem letu, tako da smo se pred odhodom domov še primerno odžejali.

Zna biti, da se bomo pred prvo turno smučarsko še za kakšno pohodniško poiskali.

Fotografije:

Venček vrhov nad Soriško planino


Možic , Lajnar , Slatnik , Dravh


      V kopnem, pohodniško, segajo spomini na moj zadnji obisk teh vrhov v osnovnošolska leta. 
      Desetletja nazaj, pa še kako leto za povrh.        



          Letos pa, kdo bi si mislil, to soboto že v tretje in prepričan sem, da ne zadnjič.




         Prvič v mesecu maju, v četvero, z dvema psičkoma.  Turoben dan, turobno vreme, turobni spomini.



          Drugič  sredi julija, s sposojenim psičkom. Sončen dan, prešerno razpoloženje, prijetni spomini.
          In sladoled, veliko sladoleda.




             Tretjič pa minulo soboto. S princesko. V prekrasnem, toplem, pozno oktobrskem dnevu.








            Na Možica sva pristopila pasje hitro, potem pa zložno in složno obrala še preostale vrhove. 






   



                  Videlo se je dlje od daleč in očak je bil pobeljen in grapa je bila čudovita kot vedno.




                  Lepo je bilo, je in bo.  Tu in tam. Poprej, sedaj in kasneje.

                                            In midva se bova vračala.  Sem in tja. In drugam.




ponedeljek, 15. oktober 2012

Najin hrib



So takšni in so drugačni dnevi.

Kadar so dnevi takšni ;

greva najraje nekam dlje in nekam višje. Recimo v Karnijske Alpe. Tudi k severnim sosedom. Ali ,malce bližje, v dolino Trente. Ali, še bližje, v Karavanke. In še kam, bolj ali manj blizu doma. Pasje tačke in turne smučke imajo rade enaka pobočja. Travnata, kopasta in visoka.  Lahko tudi samo višja, če že ne visoka.

"so taki hribi, ki  so pasjim tačkam precej prijazni"
"in so taki, ki  pasjim tačkam niso ravno prijazni"














In kadar so dnevi drugačni ;

greva najraje na najin hrib. Četudi bolj vzpetina kot hrib in  čeravno samo s štiriindevetdesetimi  metri vzpona.  Začneva na izhodišču in sprehodu na vrh praviva vzpon.  Sestop vedno poteka po drugi poti. Torej delava krožne ture. Recimo.

Na najinem hribu imava tudi najine veverice  


















 in najinega laboda. 













Na najinem hribu "dežuje" kostanj in princeska vedno zalaja, če pade kak preblizu naju.

Vrh najinega hriba je pitnik za kužke in princeska se tam vedno odžeja s svežo vodo.

Na drugi strani najinega hriba domujejo divje in eksotične živali in tudi tiste sva že obiskala.

Enkrat hodiva po peščenih poteh in drugič po uhojenih bližnjicah. Včasih lomastiva po gozdu in ugibava, kje bova prišla na plano. Tudi izgubiš se lahko na najinem hribu in takrat moraš daleč naokoli, da prideš na izhodišče.




Velikokrat sva sama, še večkrat se delava da sva. Sama.
Enkrat nabirava metre v širino in drugič v višino.  In tretjič oboje.


In naj si bodo dnevi takšni ali drugačni ; vedno se imava lepo.




sobota, 13. oktober 2012

Preblisk ; pasji in po pasje



Že res,da imam psičko.
Ampak navkljub temu, ali pa prav zato, te dni preživljam prave pasje dneve.

Kosmatinčka od M., tista dva, s katerima sem gore na novo odkrival, sta te dni pri meni na obisku. Recimo temu obisk  :)

Ju hranim, napajam, varujem, sprehajam. Se igramo in se crkljamo. 
In se nam dogaja.

Se trudim, da jima na moj način vračam vse lepo, kar sta mi ona dva dajala, ko smo se skupaj potepali marsikje od obale do visokih vršacev.

Moja princeska pa je nadstropje ali dva nižje. Ne na obisku, temveč na počitnicah. Recimo temu počitnice.









Je tako urejeno in poskrbljeno, da se imamo imenitno.
In je tudi res, da moraš biti vsaj malo pasji, da se lahko imaš imenitno.
Na tak ali temu podoben način.
V takem in temu podobnih primerih.

Ne samo pasje in ne samo po pasje :)  imenitno, temveč tudi drugače :)

petek, 12. oktober 2012

S psičko v gorah

Začelo se je v osnovni šoli. Tam nekje na začetku osnovne šole.
Kdaj se bo končalo, pa ne bi znal povedati. Prav lahko se zgodi, da ne bom nikoli vedel, katera je bila moja zadnja tura.



Obiskal sem marsikatero vzpetino in se povzpel na marsikateri vršac. Vonjal zrak obmorskih vzpetin in andskih šest tisočakov. In vse tisto vmes, kar je tako neizmerno lepo, vedno znova in vedno drugače.

Popotništvo, pohodništvo, planinstvo in gorništvo. Lažja pleza v skali poleti in strme grape v snegu in ledu pozimi. Čudovito turno smučanje. Moderno ferattarstvo. In ljuba mi brezpotja.




Potem pa srečanje z M., z njenima kužkoma in prve skupne ture. Prve pasje ture zame. Nepozabno.

Ko že misliš, da prav veliko novega ali drugačnega ne moreš več doživeti, te zadene kot strela iz jasnega.  In ti je všeč in se imaš fajn in bi to počel znova in znova. Se po pasje potepal po gorah, s svojim kužkom seveda.

Konec minule zime je bilo, mraz je že popuščal in pomlad je trkala na duri. Nekje, kdo bi se spomnil kje, na eni od tur z M. in njenima psičkoma, je beseda nanesla na možnost, da bi lahko posvojil psičko. Beseda je dala besedo, vzel sem si čas za razmislek in premislek, želje in pričakovanja so se počasi sestavljale v celoto in . . .





V začetku avgusta je bilo, ko smo se odpeljali daleč tja v Francijo, skoraj do španske meje.
Takoj sva si bila všeč  in tudi žogica, s katero sem jo "podkupil" , je bila ta prava.

Doma sva začela z raziskovanjem okolice, nadaljevala z obiskovanjem parkov in kaj kmalu sem princesko odpeljal na prvo planinsko turo. Bilo ji je všeč, vsaj po iskricah v njenih očkih sodeč. 

Še hodiva in še bova hodila. V gore in ne samo v gore.







Moja princeska je PRT. Parson Russell terierka. Na najinih potepanjih je Planinska Russell terierka  

torek, 9. oktober 2012

O čem bo tekla beseda . . .


Včasih je taka tišina, da slišiš svoje misli, kako se zaletavajo med seboj v glavi. 

Včasih razmišljaš o tistem, kar je bilo. In premišljuješ o tistem, kar bo.

In zamujaš tu in sedaj.

Razmišljanja in premišljevanja bom ubesedil. Večinoma o gorah, o tem kako je bilo, kako je in kako bi znalo biti. O opravljenih turah in o (zaenkrat še) neuresničenih željah.
In o moji psički bo tudi tekla beseda. 

Vse ob svojem času. 

Bodi dovolj za začetek ;  moram se ustaviti in počakati, da se srečam sam s seboj. Nato bo pero lažje steklo in misli se bodo kresale same od sebe.