torek, 26. januar 2016

Vremščica

PROSINEC , sobota 23.01.2016

Včasih se kam odpravimo od tu, včasih od tam in včasih se ustavimo nekje vmes, ko potujemo od tu tja ali obratno. Toliko vsega je, takega in drugačnega, da bi zlahka dejal, da izkoristimo prav vseh petindvajset ur dneva, vseh osem dni v tednu, pa še vedno ne (z)moremo vsega kar bi, to je, kar bomo.

Tokrat smo na poti tja naredili ovinek do Volč, od koder smo se povzpeli na Vremščico. 


Imeli smo srečo in pot pod noge vzeli takrat, ko so tisti pred nami že sestopili in tistih za nami še ni bilo, tako da je bil hrib skoraj samo naš. Pot navzgor nam je šla dobro izpod nog in kmalu smo bili ven iz gozda, kjer je bilo za par prstov snega. 



Sneg minuli konec tedna na Učki, sneg danes na Vremščici, višje v gorah pa tako siromašno, da se na turnih smučeh že nabirata prah in pajčevine.

Kmalu smo zmogli do cerkvice, malce počili, potem pa stopili še tisto nekaj malega do vrha. 




Nizka oblačnost, kanček meglic, vetra za vzorec in mraza ravno prav, zato se na vrhu nismo dolgo zadržali. S princesko sva pod vrhom malce tekala sem ter tja, da sva se pošteno razmigala, še posebej ona, na vrhu smo naredili nekaj posnetkov, potem pa smo sestopili nazaj do cerkvice, kjer smo si v kamrici, ki je vedno odprta, privoščili nekaj počitka in okrepčila. 


Med sestopom je na kratko pokukalo sonce skozi oblake in poskrbelo za čudovito igro svetlobe med zemljo in nebom, da je bilo, kot da iz globin morja plavamo na površje. Čarno.




Po potepu smo nadaljevali pot tja, kjer smo preživeli prijeten večer in še prijetnejši dan potem.





ponedeljek, 25. januar 2016

Učka ( skoraj Vojak ), Veprinac in Opatija

PROSINEC , sobota 16.01.2016

Od minulega leta smo se dostojno poslovili, saj smo pogosto potovali sem ter tja in obratno, obiskali nekaj čudovitih krajev, doživeli spust zvezde repatice in žive jaslice v Reziji, predvsem pa bili ves čas skupaj in se imeli nadvse imenitno.

Življenje gre naprej in če želiš čas, ki ti je namenjen živeti, potem moraš naprej tudi ti . . . 

Do izhodišča na Poklonu, prelazu med Učko ( klik ) in Čičarijo, smo obračali samo enkrat, pa še to le zato, ker sem "gospe Garmin" površno povedal kam želimo. Na prelazu nas je pričakala zima, saj je bila pokrajina zasnežena, burja vihrava in temperatura v minusu. Toplo oblečeni, tudi princeska, smo vzeli pot pod noge in sneg je prijetno škripal pod podplati, ko smo nizali okljuke navkreber. Vmes smo kramljali o tem in onem in uživali v prekrasnih razgledih na zasneženi Velebit, Kvarnerski zaliv in otoke. Višje smo bili, močneje je vlekla burja in že precej naprej od pol poti do vrha je postalo tako nadležno, da smo sklenili, da imamo dovolj. V takem na stolpu vrh Vojaka ne bi mogli posedeti, se razgledovati in kaj prigrizniti, zato smo vrh pustili za kmalu prihodnjič in se odpravili nazaj. 









Od Poklona do Veprinca se je princeska pustila peljati v naročju zavita v odejico, da se je malce odtajala, midva pa se tudi nisva ne slekla ne preoblekla, saj v avtu ni bilo kaj dosti topleje kot zunaj.

Veprinac ( klik ) je srednjeveško mestece, lično in s posluhom obnovljeno in je res vredno ogleda. V mestece se pride skozi zanimiva mestna vrata s tremi vhodi ; levo je cerkev Sv. Ane z napisano letnico 1442, desno je star mestni zapor s sila majhnim vhodom, naravnost strmo navzgor po kamnitih stopnicah pa se pride do cerkve Sv. Marka, od koder je enkraten razgled na Kvarner, Velebit in seveda na Učko nedaleč stran. Ko se sprehajaš po tlakovanih uličicah še kako čutiš in občutiš nostalgični pridih starih časov in daš kar prav lokalnemu pesniku Josipu Staniću, ki je napisal, da je nebo od Veprinca samo dva prsta daleč. Tudi domačni so prijazni, saj se redkokje drugod zgodi, da te povabijo na šilce žganja kar tako. 













Zimski vihar na Učki in nostalgično sončkanje v Veprincu so nas do te mere zlakotnili, da smo se morali pred  odhodom v Opatijo malce podpreti, kar nam ob polni torbi dobrot, ki so potovale z nami, ni bilo težko. 

Po malici in počitku smo se zapeljali še v Opatijo ( klik ). Tam smo naredili dolg sprehod ob obali po sprehajališču Lungomare in si med sprehodom ogledali opatijske skulpture, park Angiolina in cerkev Sv. Jakova. V slaščičarni hotela Continental, kjer imajo tudi prodajalno sladkarij in muzej izdelave čokolade in kjer so štiri tačke prijazno sprejete, smo se posladkali s tortico Kamelijo ( klik ), ki je neke vrste opatijska "znamenitost", potem pa smo se že v temi sprehodili še po ulici slavnih in vzeli slovo do prihodnjič. 











Tudi nazaj grede smo se malce lovili, navigaciji navkljub, tako da smo pravi mejni prehod našli šele v drugo. Zna biti, da nam prihodnjič uspe brez navigacije v prvo.

=> fotografije Učka ( Vojak )

=> fotografije Veprinac

=> fotografije Opatija