Včasih se kam odpravimo od tu, včasih od tam in včasih se ustavimo nekje vmes, ko potujemo od tu tja ali obratno. Toliko vsega je, takega in drugačnega, da bi zlahka dejal, da izkoristimo prav vseh petindvajset ur dneva, vseh osem dni v tednu, pa še vedno ne (z)moremo vsega kar bi, to je, kar bomo.
Tokrat smo na poti tja naredili ovinek do Volč, od koder smo se povzpeli na Vremščico.
Imeli smo srečo in pot pod noge vzeli takrat, ko so tisti pred nami že sestopili in tistih za nami še ni bilo, tako da je bil hrib skoraj samo naš. Pot navzgor nam je šla dobro izpod nog in kmalu smo bili ven iz gozda, kjer je bilo za par prstov snega.
Sneg minuli konec tedna na Učki, sneg danes na Vremščici, višje v gorah pa tako siromašno, da se na turnih smučeh že nabirata prah in pajčevine.
Kmalu smo zmogli do cerkvice, malce počili, potem pa stopili še tisto nekaj malega do vrha.
Nizka oblačnost, kanček meglic, vetra za vzorec in mraza ravno prav, zato se na vrhu nismo dolgo zadržali. S princesko sva pod vrhom malce tekala sem ter tja, da sva se pošteno razmigala, še posebej ona, na vrhu smo naredili nekaj posnetkov, potem pa smo sestopili nazaj do cerkvice, kjer smo si v kamrici, ki je vedno odprta, privoščili nekaj počitka in okrepčila.
Med sestopom je na kratko pokukalo sonce skozi oblake in poskrbelo za čudovito igro svetlobe med zemljo in nebom, da je bilo, kot da iz globin morja plavamo na površje. Čarno.
Po potepu smo nadaljevali pot tja, kjer smo preživeli prijeten večer in še prijetnejši dan potem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar