sobota, 29. marec 2014

Rödresnock (Moschelitzen) in Falkert ( turni smuk )

"Narava ni nikdar izdala srca, ki jo je ljubilo." 

                ( William Wordsworth )

Včasih sem se na turo odpravil, čeravno je deževalo od zore do mraka.
Včasih sem v prečudovitem vremenu ostal doma.

Danes, po vsem doživetem in preživetem, prvo skoraj da ne počnem več, drugo pa tudi samo še sem ter tja.

Tako vreme kot je bilo danes, pa imam najraje. Sinje modro nebo, bleščeče beli sneg in sijoče rumeno sonce. Prelestno.


Eni so odšli nekam višje, drugi nekam dlje in tretji so ostali doma, tako da sva na turo odpotovala sama z Eko. Ker deliva mnenje, da ni nujno potrebno iti najvišje in ne nujno smučati tam, kjer je najstrmejše, sva ob kavici potem soglašala, da je bila tura imenitna.

Turo sva opravila enako, kot sva jo s princeso pred poldrugim letom. 

Od jezera po dolini Sonntagstal navzgor do sedelca, tam levo na Rödresnock (Moschelitzen), kjer sva se okrepčala, nato pa smuka do sedelca in vzpon na Falkert. Tam, kjer je pihalo, je bilo hladno. Tam, kjer ni pihalo, je bilo (pre)toplo. 




Vrh Falkerta sva še malce počila, nato pa malce po grebenu in več po kar strmem pobočju, odsmučala navzdol. Sneg na strmini je bil ta narbolše sorte, zato sva vijuge po nedotaknjenem pobočju risala z največjim veseljem. 




Ko je zmanjkalo strmine, sva se znašla na smučišču in ko je zmanjkalo tega, sva pospravila opremo in odšla na kavico. Ko je zmanjkalo tudi te, sva odpotovala domov.

četrtek, 27. marec 2014

Potep po Južni Tirolski - Piramide Segonzano in Messnerjev gorniški muzej Firmian

Če človek resnično ljubi naravo, lahko povsod najde lepoto.

                                  ( Vincent van Gogh )

V nepolnih dveh dneh sva zmogla, za kar marsikdo potrebuje podaljšan konec tedna ali krajši dopust. Vsaka minuta je bila doživetje, vsaka ura zgodba zase.

Gorniška tura zame že dolgo časa ni samo vrh, na katerega se želim povzpeti.
Je vse med oditi zdoma in se vrniti domov. Je vrh, je dolina, so kraji in so ljudje pod goro.
Je potovanje tja in nazaj.

Tekom let sem med oditi zdoma in se vrniti domov našel kar nekaj čudovitih kotičkov, katere sem želel nekoč obiskati. 
Nekoč . . .

Maji so moji nekoč enako ljubi, zategadelj sva nedavno odpotovala na Južno Tirolsko  ( Alto Adige / Südtirol ) in si ogledala dva najina nekoč ; zemeljske piramide pri Segonzanu in Messnerjev muzej Firmian nad Bolzanom.  


* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

Zemeljske piramide pri Segonzanu so v pokrajini Trentino in so ene redkih takih na svetu. So morenski ostanek zadnje ledene dobe in so prava mojstrovina narave. Še posebej zanimivi so stolpi in stolpiči, pokriti z bolj ali manj velikimi skalami. 



Naravni park s piramidami je običajno uradno odprt med aprilom in oktobrom, takrat pobirajo vstopnino in takrat sta na voljo tudi turistični urad in gostilna. Mi smo se raje odločili za "predsezono" in se s tem izognili gneči in zna biti tudi vročini, kajti med našim potepom je bilo zelo toplo, čeravno je bila uradno še zima. 


Ogled smo zastavili tako, da smo se, po tistem, ko smo nekaj malega prigriznili in se odžejali, prvo povzpeli vrh tretje skupine piramid, nato pa smo si v sestopu ogledali še preostali dve skupini. Pod, nad in med piramidami smo pohajkovali ure dolgo in neizmerno uživali. 




Po ogledu piramid smo se zapeljali  v Baselgo Di Pinè, kjer nas je čakalo prenočišče v prijetnem B&B motelčku. 


Z večernim sprehodom do jezera Serraia smo imenitno zaključili prvi nekoč, s slastno pizzo in hladnim vrčkom piva nekaj kasneje, pa sva pritisnila piko na i celotnemu dnevu.


* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

Naslednje jutro je bilo sončno in hladno, saj mestece Baselga Di Pinè leži skoraj tisoč metrov visoko. Po zajtrku smo se odpeljali do griča nad Bolzanom, na katerem stoji Messnerjev gorniški muzej Firmian, nastanjen v obnovljenem gradu Sigmundskron. 





Reinhold Messner je na petih lokacijah v Alpah postavil pet gorniških muzejev in za projekt dejal, da je to njegov petnajsti osemtisočak. Muzej Firmian je, po Messnerjevih besedah, srce celotnega projekta, predstavlja pa odnos med človekom in goro. 




Ker so nama z Majo gore že v mladosti sedle v srce in ker nama je gorniška zgodovina znana, sva v muzeju uživala mnogo bolj, kot uživajo naključni obiskovalci, katerim gorništvo ni del življenja. Tudi toplo, sončno vreme je prispevalo svoje, saj precejšen del poti v gradu - muzeju poteka na prostem. 

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

Ko sva končala z ogledom, smo se še malce sprehodili po bližnji okolici, nato pa smo se odpeljali do Trenta, kjer so imeli praznični semènj, posvečen svetniku San Giuseppeju. Zaradi gneče semènj na nas ni naredil velikega vtisa, katedrala, muzej Buonconsiglio in starodavni del mesteca pa, zato bomo ob priliki ta del drugega nekoč, nekoč obiskali še enkrat. 




Jabolka, kupljena v enem od sadovnjakov na poti domov, so bila okusna, jabolčni zavitek dan kasneje še toliko bolj.

Prihodnjič obiščeva enega od Majinih nekoč, ki so meni enako ljubi . . . 


ponedeljek, 10. marec 2014

Monte Festa ( lani in tokrat )

"Tri stvari se ne morejo skriti: ljubezen, gora in človek na kameli." 

                                    ( arabski pregovor )


Lani je turo princeska opravila z mano, tokrat je turo opravila z nama.

Lani sem po nizkem snegu hodil z visokimi čevlji, tokrat sva po visokem snegu hodila z nizkimi čevlji.

Lani sva imela s princesko premalo prstov na dlaneh in tačkah, da bi jih preštela, pohodnike, tokrat je bila ena dlan dovolj, da smo prešteli vse bon di -je.

Lani je bilo vreme lepo in toplo, tokrat je bilo  vreme še lepše in toplejše.


Streljaj od avta sva si privoščila zajtrk, bližje mizici pač nisem smel zapeljati. Bila sva prva in drugi in  tretji in četrti in vsi naslednji, ki so odhajali v smeri San Simeoneja, so naju prijazno pozdravili. Midva sva jim pozdrave prijazno vračala, princeska pa jim je pomahala z repkom.


Zajtrk je bil okusen in ravno prav obilen, čeravno nisva niti slutila, da bo Najin dan tako prijetno poln in popoln, da se bova do mizice vrnila šele čez deset ur.



Gor in dol smo vandrali udobno, bližnjic nismo ubirali, vsaj večino njih ne. Raje smo se držali vojaške ceste, na kateri sva skoraj za vsakim ovinkom spustila kakšen ah in oh, tako lepi razgledi so se nama ponujali. Princeska je bila prav zasanjana, vsaj tako se je dalo čutiti, če si jo bolje pogledal.



Zgoraj, od sedelca do vrha, smo morali po snegu, naokoli ni šlo. Mokre prstke in tačke smo med počitkom na vrhu, ko smo se martinčkali na toplem soncu, mimogrede posušili. Tokrat smo se povzpeli tudi na streho najvišje trdnjave in videli še malček dlje, kot se vidi z nižje.



Pot nazaj je potekala podobno kot dan, ki se je iztekal. Ni ji bilo videti konca, za vsakim ovinkom nebroj novih . . . . Pri mizici na koncu, tam, kjer je bil zjutraj začetek, sem vedel, da je imela prav. Res ni bilo tako daleč in res ni trajalo tako dolgo.