Po odprtju občinskih meja je bil obisk Krasjega vrha samo vprašanje časa in vremena. Če sem se zjutraj spraševal, ali sta vreme in čas res prava, saj sva se od doma odpeljala v dežju, sem zvečer vedel, da sta bila.
Do Idrije je sem ter tja še padlo nekaj kapelj, potem je bilo vse lepše in ko sva se pripeljala do parkirišča pod planino Zapleč je sonce že sililo skozi oblačne koprene. Nekaj krav je zateglo zamukalo, ko sem izstopil iz avta, pogled na okoliške gore pa je v trenutku zbudil nebroj spominov na minula leta in na ture, ki so bile...
Skrb, da se bova morala drenjati med kravicami, je bila odveč. Na levi so bile za ograjo, na desni visoko nad cesto, tiste na Zaprikraju, s katerimi sva se srečala pobliže, pa se niso zmenile za naju.
Jutro je bilo toplo in soparno, šele v gozdu nad lovsko kočo sem lažje zadihal. Princeske vremenski pogoji niso motili, urno in živahno je drobila po poti. Kiropraktika ji dejansko pomaga, saj je tako med hribovskimi potepi kot med mestnimi sprehodi bolj živahna in razpoložena. Skozi pravljično zelen gozd, ki se je tako kot pod Golaki lesketal v petdeset in še nekaj odtenkih zelene, sva kmalu zmogla do razpotja. Sonce je že zmoglo oblake, prav poletno je grelo, po dolgem času sem se spomnil na sončno kremo in si namazal čelo in nos. Mar bi si še roke, saj sem bil v kratkih rokavih. Nadaljevala sva po poti, ki vodi mimo snežne jame, po tisti mimo kolutov pa sva bila namenjena sestopiti.
Okljuk ali dva nad razpotjem sem zaslišal glasove in ni trajalo dolgo, da smo se pozdravili s skupino, ki je prišla navzdol. Po pozdravu naju preseneti dekle, ki naju prepozna s hribovskega portala, kjer vsake toliko kaj objavim. Beseda je dala besedo, seveda tudi o tem od kod in kam. Zastrigel sem z ušesi, ko sem slišal, da prečijo greben Polovnika in da so namenjeni na Krasji vrh. Hm, prišli so dol, torej sestopajo, midva greva gor, torej se vzpenjava, vsi pa gremo na Krasjega. Ne bo šlo. Odločno povem, da se gre na Krasjega v najini smeri, po mulatjeri naprej. Mož iz skupine pa da ne, da se gre tam. Potem doda, da so prišli iz Debeljaka in da po Krasjem vrhu sledijo ostali vrhovi v grebenu s koncem ture v Logu Čezsoškem. Nato pokaže markacijo na škarpi, katero sem videl in za katero sem menil, da označuje pot, ki ovinek višje pripelje na mulatjero, na kateri sva. Pobrskam po spominu, tudi sam sem že prečil greben v obratni smeri kot oni, in se spomnim, da Krasji vrh dejansko ni bil zadnji hrib pred Zaprikrajem. Kar hitro priznam zmoto, se zahvalim, da so naju usmerili na pravo pot in stopim za njimi. Urnih nog, kot so bili, so nama hitro ušli izpred oči. Počasi sva prišla do stezice, ki se spusti do snežne jame, katero sva si šla tudi sama ogledat. Nekaj malega snega je še bilo videti, prav na dno pa se zaradi spolzkih skal in trav nisva spustila. Vzel sem si čas in podoživel prečenje, ki sva ga s prijateljem opravila pred več kot dvajsetimi leti. Podoživel, kolikor je pač spomin dopuščal, marsikaj je že ušlo v pozabo. Začetka in konca se še dobro spomnim, sploh slednjega, ki je bil prava pustolovščina po že tako pustolovskem prečenju. Izredno dolgo, ogromno višinske razlike, kar nekaj izgubljanja in na koncu še tek pod Javorščkom, da sva v mraku zmogla do ceste, kjer naju je že ponoči pobral Vinko in naju odpeljal nazaj do avta v Logu Čezsoškem. Marsikatera podrobnost se je že izgubila v času in prostoru, tura sama pa ne bo nikoli povsem pozabljena.
Po taisti poti sva se vrnila na glavno pot, kjer je princeska hotela nadaljevati nazaj proti planini. Komaj sem jo prepričal, da morava dejansko še malce navzgor, preden bova šla spet navzdol. Vrh je bil videti na dosegu roke, višinomer je kazal, da sva že precej visoko, in res sva kmalu zatem, ko sva šla mimo ruševin iz prve vojne, zagrizla v zadnjih nekaj deset metrov do vrha. Princeski sem pomagal prek nekaj zanjo zoprnih mest in že sva zagledala skupino, s katero sva se srečala spodaj, kako se pripravlja na nadaljno pot. Še enkrat pozdrav, par besed o tem in onem in že smo se poslovili. Čeravno sem vedel, da jih čaka naporna in dolga pot, sem jim po malem zavidal, saj gre za turo par exellence. Podobno kot na Storžiču in Poludniku je bil vrh tudi tod precej poln ovčjega blata, zato sva morala popaziti, kam bova prislonila zadnjici. Počitek je prijal, saj so bili razgledi navkljub mrču imenitni, samote in tišine pa dovolj, navkljub temu, da nisva bila sama. Med mletjem dobrot sem razmišljal o Lipniku, o Krnčici, o zimskem obisku Krasjega vrha, seveda na smučeh, in še čem, o tistem torej, kar sem si že davno nazaj želel, pa še nisem. Spomnil sem se na vrsto tur širom domače dežele, katere sem svoje dni dobesedno sanjal. Potem je življenje šlo svojo pot, neredko drugam, kot sem si mislil, da bo šlo, žal tudi drugače. In sem, kjer sem, in je, kar je. Za nazaj sem lahko pameten, za naprej si lahko samo želim.
Potem je kot običajno prišel čas, da vzameva pot pod noge in opraviva še drugo polovico potepa. Po grebenu sva se odpravila v smeri Krna in blizu razpotja, kjer sva zavila navzdol proti kolujem in Zaprikraju, zaslišala blejanje ovac. Nekaj korakov nižje sem jih zagledal, če bi bil sam in imel kos suhega kruha, bi šel do njih in jih pocrkljal, tako pa sva jim s princesko samo pomahala in šla svojo pot. Sem ter tja naju je vodila pot navzdol in po kdo bi vedel koliko ovinkih sva prišla do razpotja, kjer je stal podrt smerokaz. Če ne bi vedel, da je potrebno do kolujev v drugo smer, kot vodi sestop do planine, bi jih mimogrede zgrešil. Tako pa sva se potrudila tistih deset minut, nekaj takega, v drugo smer in si jih ogledala. Gradnje iz prve svetovne vojne me vedno znova presenečajo. Tako glede tega, na kakšnih lokacijah so kaj zgradili, kot to, da marsikaj še vedno kljubuje zobu časa. Dobrih sto let nazaj, življenje in pol, če ti zdravje služi, pa takšne grozote in toliko trpljenja. Če drži tista o duši in telesu, potem v neki drugi dimenziji nad posoškimi in drugimi gorami ni dolgčas.
Ko sem se razgledal, sem vzel princesko v naročje in jo malce pocrkljal, tudi briketek oziroma dva nista izostala, potem pa sem ji zagotovil, da bo šlo sedaj res samo še navzdol. Oddrobencljala sva nazaj do tam, kjer sva prišla z vrha, in od tam naprej do planine. V hladni senci gozda nama je korak tekel kot namazan in ni trajalo dolgo, da sva zaslišala živžav na planini. Kar precej jih je bilo tam, ki so imeli takšna in drugačna opravila, in tudi živine kar nekaj. S prvimi sva se prijazno pozdravila, drugim pa sva se umaknila, saj smo se tako oboji bolje počutili. Potem pa še cesta, nekaj prahu in že sva bila pri avtu. Krasen dan na Krasjem, mar ne, sem dejal princeski, ko se je zleknila v svojem boksu. Še zadnji pogled na okoliške gore, na grebene, nad katerimi so se že zbirali oblaki, in že sva se odpeljala v dolino.
Pod Drežnico sem se ustavil pri spomeniku, od koder je imeniten pogled na okoliške gore in na Drežnico samo. Naredil sem nekaj posnetkov in ko sem pospravil fotoaparat v prtljažnik, je princeska že trdno spala v svojem boksu.
-> fotografije Krasji vrh
