Namenjena sva bila drugam, a sem si na avtocesti premislil. Zaradi jutranjih opravkov sva šele po deveti odšla zdoma in zdelo se mi je, da sva za turo, na katero sva namenjena, prepozna. Samo nekaj trenutkov je bilo dovolj in že sem vedel kam drugam. Že od malih nog se vozim pod Nanosom proti morju ali goriškim koncem, pa se nanj iz Razdrtega še nisem odpravil. Pozimi me pot nanj ne mika zaradi vetra, poleti je večinoma prevroče. Zdelo sem mi je, da bi znal biti sedaj pravi čas in po turi zadovoljno ugotavljam, da je temu res bilo tako.
Parkirišče nad Razdrtim je bilo precej polno. Princeski je vseeno kje sva, čim skoči iz boksa, se ji dogaja. Enkrat bolj, drugič manj, nezadovoljna ni skoraj nikoli, razpoložena pa kakor kdaj. Podobno je z menoj. Hitro sem se preobul in onstran avtoceste sva stopila v breg. Počasi, lenobno, korak za korakom. Občutek sem imel, da se skoraj ne premakneva z mesta, a je pogled nazaj pokazal, da so strehe hiš v Razdrtem vse nižje in nižje.
Potem sva stopila v gozd, v senci je bilo prijetnejše in korak nama je počasi stekel. Zložno in složno sva pricapljala do razpotja, kjer sva se usmerila na strmo pot. Ali so princeski strmejša pota ljubša ali je kaj drugega posredi ne vem, vem pa, in to iz dolgoletnih izkušenj, da bolj je strma pot, hitreje stopi v breg. Včasih bi na začetku, kjer je pot položna ali skoraj ravna, najraje obrnil, tako se vlečeva. Potem pa nekaj kasneje skoraj tečeva v breg, kot da bi nama bil medo za petami. No, prepočasnega in prehitrega je seveda zelo malo, bistveno manj od tistega ravno pravšnjega, zato se imava na najinih potepih vedno znova imenitno in se nama običajno fino dogaja.
Na strmi poti je bilo precej višjih in visokih skal, katere meni niso predstavljale ovire, princeski pač. Drobcena kot je, je na nižje skale skočila ali poiskala "obvoz", če ni šlo ne eno, ne drugo, pa se je pustila dvigniti oziroma prenesti višje. Sopihala sva navkreber, se umikala tistim, ki so prisopihali za nama, in vsake toliko malce postala in počila.
Kmalu zatem, ko sva še kar visoko nad nama zagledala oddajnike na vršnem pobočju, sva prišla do prvega zavarovanega mesta. Zverinica je izpostavljeno polico zmogla suvereno, se na njej tudi ustavila in razgledala, seveda varno pripeta na povodec. Sam sem si nepripet prek police pomagal z jeklenico, takisto z nekaj razgledovanja. Do travnikov na vršnem pobočju je bilo zavarovanih mest še kar nekaj. Nekaj jih princeska zmogla sama, nekaj v mojem naročju, nekajkrat pa sem jo s povodcem počasi povlekel navzgor, ker je na zlizanih skalah drselo tudi njej. Agility, recimo zavarovanim mestom tako, je princesko dodobra razmigal, po travnikih je tekala, kot da sva s potepom šele začela.
Prav vesel sem bil, ko sem jo gledal tako razigrano. Potem je dobila še družbo in veselje je bilo popolno. Vetra zgoraj ni bilo toliko, da se ne bi dalo posedeti in se razgledati, tudi okrepčati, kar sva z veseljem storila. Samote danes nisva pričakovala, da nas bo toliko na poti, z ozirom na četrtek, pa tudi ne.
Z vrha sva sestopila po že znani poti proti cerkvici Svetega Hieronima, tod naju je malce prepihalo, nič hujšega, nad cerkvico pa zavila na še neznano pot, po kateri sva se vrnila v Razdrto. Čeravno je na odprtem sonce močno grelo, je bilo vetra dovolj, da je hladil pregreto čelo, v gozdu pa je bilo tako prijetno, da bi se najraje zleknil nekam ob pot in oddremal kitico ali dve. Morda nekoč kmalu, kje višje v gorah.
Na travniku nad Razdrtim sem začudeno obstal, zroč v nebo s skoraj odprtimi usti. Letalo! Neverjetno, kako hitro sem se navadil sinje modrega neba brez belih črt, nebeške tišine brez hrupa letalskih motorjev...
Med vožnjo domov je bilo zadovoljstvo dvojno. Zaradi pravkar opravljenega potepa in zato, ker imava tistega, na katerega sva bila pravzaprav namenjena, še v dobrem.
-> fotografije Nanos (Razdrto)
Ni komentarjev:
Objavite komentar