Medtem ko je bila občina ves moj svet, je bilo dovolj časa za načrtovanja prihodnjih potepov. Štajerska, Koroška, Gorenjska in Primorska naju čakata v prihodnje, sem se menil s princesko, ki se je kot običajno stiskala k meni na kavču. In bila kot običajno modro tiho, le če sem omenil hribe, me je pogledala izpod čela. Na gore onstran table, na kateri piše Republika Slovenija, še pomisliti nisem upal...
Skoraj do Ljubnega je bil pogled na okoliško hribovje precej žalosten. Sivi oblaki so prekrivali nebo, ne bi se čudil, če bi zagledal dežne kaplje na vetrobranskem steklu. Potem je bilo vse lepše in ko sva prišla do parkirišča pod Kočo na Loki je že sijalo sonce. Ko sem odprl prtljažnik, sem se skoraj na glas zasmejal, saj je princeska še spala v svojem boksu. Vajena daljših poti do izhodišč v Furlaniji so ji sedaj pol krajše prekratke, da bi se naspala do konca. V Karnijcih, na primer, se je pričela pretegovati, čim se odprl prtljažnik in je komaj čakala, da skoči ven. Sedaj pa jaz čakam njo, da se do konca prebudi, potem pa jo moram skoraj prositi, da prileze iz boksa. Me prav zanima kako bo, ko bova spet nekje tam daleč. Da prej kot slej bova, se ve, kaj bo prej, slej ali prej, pa še ne.
Pod kočo je bilo nekaj deset mož, ki so stali ob cesti, imel sem občutek, kot da stopava skozi špalir. Nad kočo sva zavila proti Durcam in Lanežu, potem pa kmalu zapustila markirano stezo in stopila desno v gozd. Sledeč stečinam sva šla nekaj malega v smeri planine Javorje, potem pa med redkim rušjem izstopila na odprt svet levo nad nama. Za nosom sva šla proti Jelovcu navkreber, sledeč stečinam, ki so verjetno prej delo živine kot človeških nog. Cvetoče resje, brsteči macesni, sem ter tja kak viharnik in plantaže rušja ob poti ter tiha samota.
Pod Jelovcem nama je posekano rušje pokazalo, kod naj poiščeva stezico, ki pelje na vrh. Križ ne stoji na najvišji točki, temveč nekaj nižje, na razgledni vzpetinici, verjetno zaradi gostega rušja. Po krajšem spustu sva bila kaj hitro na vrhu, kjer sva pozdravila dva pohodnika. Nekaj poti je že bilo za nama, sonce je tudi že prijetno grelo, zato sem nama namenil krajši počitek. Med razgledovanjem se je pogled pogosto ustavil na Komnu, podobno, kot se je pred tednom dni med razgledovanjem s Komna ustavljal na Raduhi.
Potem sva se po taisti poti vrnila do tam, kamor sva prišla od koče, in od tam nadaljevala proti Lanežu. Pot je kmalu postala strmejša, sonce je močneje grelo, glasno sopihajoč sva se trudila navkreber. Strmina je bila kratkega veka, kaj hitro sva prisopla na položne travnike vrh Laneža, kjer je bila skušnjava, da bi legel na trave in zatisnil oči, precejšnja. Spomnil sem se na Nanos pred dvema dnevoma, na podobne misli, ki so me obšle tam, in se odločil, da pri prihodnji turi v itinerar vključim polurni dremež, med potrebno opremo pa priročno odejo, katero sem svoje čase imel pogosto v nahrbtniku. Na Lanežu se nisva ustavila, čeravno je bilo tudi tod samote na pretek. Presenečen sem bil, da sva sama na vrhu, prav tako potem, ko do Durc nisva srečala nikogar, od tam do vrha Male Raduhe pa samo tri ali štiri.
Princeski je šla hoja po travi lažje od tačk kot po skalnati poti, zato sva od Durc naprej skrajšala korak in stopila počasneje. Ves dan sem pomalem razmišljal o mojih minulih obiskih Raduhe, ki se jih je nabralo kar nekaj. Spomnil sem se zadnje poti, ki sem jo opravil iz Grohota gor, davno tega. Nekaj poti je še, s katerimi se dolgo čakam, od vrhov pa mi je v "masivu" Raduhe manjkal samo še Jelovec. Tega sva obiskala danes, kdaj se lotim ene od še neznanih poti, katere so vse po vrsti prezahtevne za princesko, pa bo pokazal čas. Premišljevanja o tem in onem mi pogosto krajšajo čas, ne samo v gorah, in tako sem danes ves zamišljen skoraj pozabil zaviti s poti proti Mali Raduhi. K sreči samo skoraj, zadnji hip sva stopila po sila strmih travah navkreber do roba, s katerega sem pogledal na drugo stran. Predaleč je čas zadnjega obiska, da bi se spomnil, ali je vrh levo ali desno nad nama, oba sta se mi zdela podobno visoka. Zato sva šla prvo pokukat proti napačnemu, kar sem hitro ugotovil, potem pa malce nazaj in mimogrede sva bila na pravem. Majhen možiček iz nekaj skal nama je povedal, da sva udela pravega. Videč, da je na Veliki Raduhi precejšnja gneča, sem nama s princesko odredil daljši počitek in poiskal primeren prostorček za najini riti. Ne gre, da bi med počitkom stala.
Spočita in s privezano dušo sva potem nadaljevala proti Veliki Raduhi in tam ugotovila, da je z gnečo še huje, kot sem od daleč videl. Podobno nakupovalnemu središču in to v času razprodaj. Stopila sva do vrha, da sem naredil nekaj posnetkov, potem pa hitro odšla proti dolini. Pot do planine Arta sva zmogla hitro, tam pa se nama je ustavilo. Nisem in nisem našel odcepa pešpoti v gozd, čeravno je pot markirana. No, prav trudil se res nisem - šla sva ob robu gozda navzdol, iščoč začetek steze, in ker je nisem našel, sva nadaljevala do vlake, po kateri sva bila kot bi trenil na cesti, ki pelje proti snežni jami. Od tam do avta ni bilo daleč in po slabih šestih urah sva zašpilila klobaso.
Ko sem se preoblekel in preobul ter vse zložil v prtljažnik, sem se spet skoraj na glas zasmejal. Princeska je že bila zvita v klobčič, prepričan sem, da jo je zmanjkalo kmalu po tistem, ko sva se odpeljala proti dolini. Ni kaj, še ena lepa pot na poti, ki se ji reče življenje.
-> fotografije Jelovec-Lanež-Mala Raduha-Velika Raduha
Ni komentarjev:
Objavite komentar